Ne bom dopustila, da bi upokojence potiskali na družbeni rob
NAŠ POGOVOR
Sredi poletja je prevzela vodenje Zveze društev upokojencev Slovenije, naše največje nevladne organizacije, nasmejana, energična in odločna Zdenka Jan iz Šempetra v Savinjski dolini. Širni Sloveniji je bila še neznana, zato pa so jo toliko bolj poznali na Celjskem in jo tudi predlagali za predsednico krovne organizacije. V aktivnem obdobju je delala kot kriminalistka, ki se je na celjski policijski upravi ukvarjala z mladinskim kriminalom. Z možem živi na hmeljarski kmetiji in je ponosna mama dveh odraslih sinov. Delo društev upokojencev je spoznala, ko je bila članica domače krajevne skupnosti, kasneje se jim je pridružila in zadnjih pet let vodila celjsko pokrajinsko zvezo. Ima tudi politične izkušnje, nekaj časa je bila članica Desusa, nazadnje pa stranke Aleksandre Pivec Naša dežela. Po neuspehu na volitvah je iz stranke izstopila in zapustila politiko. Ob izvolitvi za predsednico krovne organizacije slovenskih upokojencev je poudarila, da se bo zavzemala za dobrobit vseh upokojencev in večje spoštovanje do starejših. Z njo smo se pogovarjali o položaju slovenskih upokojencev, kako ga izboljšati in kaj vse bo upokojenska zveza prispevala za boljše življenje starejših.
Za vami je že skoraj pol leta dela ... V kakšni kondiciji je največja upokojenska organizacija?
Krovna organizacija je v dobri kondiciji, še posebej na operativni ravni. Kakih zapletov ali težav pri menjavi vodstva ni bilo in projekti, ki so bili začrtani v začetku lanskega leta, so nemoteno tekli naprej.
Česa ste se najprej lotili?
Najprej sem se seznanila z vsemi tistimi dokumenti, ki mi kot predsednici Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje niso bili znani. Moje vodilo je, da nikakor ne bom dopustila, da bi nas upokojence potiskali na rob družbenega dogajanja, saj smo vendarle soustvarjali pogoje za današnje življenje. Še naprej si bom prizadevala za blaginjo vseh upokojencev. Vsak posameznik ima namreč med nami posebno mesto. Upokojence pa je treba postaviti na visoko mesto, saj predstavljamo najranljivejšo skupino prebivalstva.
V pomoč pri delu mi bosta podpredsednika Željko Kljajić in Stanko Kranvogel.
Ali ste že obiskali vseh 13 pokrajinskih zvez društev upokojencev?
Ne, ni mi še uspelo. Nekatere seveda sem, ampak v tem letu nameravam obiskati še preostale zveze. Seveda se o tekočih zadevah, ki se dotikajo problematike posameznih pokrajinskih zvez, pogovorimo tudi v Ljubljani, ker so njihovi predsedniki tudi člani upravnega odbora zveze, tako da sem z vsem najnujnejšim seznanjena iz prve roke.
Zveza društev upokojencev je velika organizacija, saj šteje skoraj 500 društev. Kako boste v stiku s tako številnimi društvi?
Zveza društev upokojencev Slovenije je zasnovana piramidalno. Imamo trinajst pokrajinskih zvez, znotraj katerih je različno število društev upokojencev. Vsa društva tako organizacijsko pokrivajo pokrajinske zveze oziroma njihovi predsedniki, ti pa potem s problematiko seznanjajo vodstvo zveze, tako da smo vsi dokaj dobro seznanjeni, kakšen je utrip po posameznih društvih. Z obiska društev, še posebej tistih manjših, prihajam s prijetnimi vtisi. Tam mi radi zaupajo, da računajo name, kar od mene terja večjo odgovornost, vendar me to napolni tudi z energijo.
Poleti so dobršen del Slovenije prizadele poplave. Kako ste se upokojenci organizirali in pomagali prizadetim?
Seveda smo se tudi mi samoiniciativno odzvali in priskočili na pomoč tam, kjer je bila ta najbolj potrebna. Sprva z nabavo čistil in drugih pripomočkov, ko je sistem stekel prek operative Civilne zaščite, pa smo pozvali naša društva, da zbirajo prostovoljne prispevke za najbolj prizadete. Na ta način smo skupaj s hotelom Delfin zbrali okoli 15.000 evrov, ki jih bomo namenili tistim starejšim, ki so v poplavah resnično vse izgubili. Ko bodo naše prostovoljke na terenu opravile s popisovanjem, pa bomo ta denar razdelili.
Tudi v času covida-19 so bili starejši med najbolj prizadetimi in izkazalo se je, kako pomembno je delo vaših prostovoljk. Ali boste humanitarni program Starejši za starejše še okrepili?
Socialna zbornica Slovenije je oktobra našemu programu znova podelila verifikacijsko listino za naslednjih sedem let. Na terenu deluje okoli 3500 prostovoljcev, žal pa njihova operativna (fizična) moč počasi usiha. Naše prostovoljke so v povprečju stare 70 let in več. To pa so leta, ko mora človek pomisliti tudi na svoje počutje in zdravje, vendar te srčne prostovoljke svoje potrebe dajo na stranski tir in predano pomagajo tistim, ki potrebujejo pomoč. V naše vrste vabimo mlajše upokojenke in upokojence, vendar pravega odziva še ni.
Da, res je, v času covida-19 je bila pomoč prostovoljk neprecenljiva, saj je bila osamljenost hujša kot kadar koli prej in vsak klic ali morda celo njihov obisk izjemno dragocen in blagodejen.
Vaše prostovoljke večkrat zaznajo tudi nasilje nad starejšimi. Kot nekdanja kriminalistka ste zanj še bolj občutljivi. Kaj boste v Zdusu naredili za zmanjšanje nasilja?
Res sem občutljiva, saj sem se dobršen del delovne dobe ukvarjala s preiskovanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Pri svojem delu sem videla veliko hudega, veliko trpljenja in izgube dostojanstva, tako da se mi še vedno dozdeva, da sem dolžna opozarjati, kako nasilje razdiralno vpliva na odraščanje in razvoj otrok in kako žalostno je staranje v okolju, kjer je prisotno nasilje.
V Zdusu lahko le pozivamo in pišemo odgovorim institucijam o zaznanih tovrstnih pojavih. O tem veliko vedo in povedo naše prostovoljke. A tudi te pogosto le domnevajo, da gre za nasilje, saj se starejši, če beseda nanese na taka dejanja, pogosto zavijejo v molk. Ne želijo se izpostavljati ali pa zameriti svojim bližnjim. Veliko je psihičnega nasilja, ki mu sledi tudi ekonomsko, ko mlajši družinski člani prevzamejo »skrb« za očetove, mamine, dedkove ali babičine finance. Te oblike so skrajno ponižujoče še zlasti za žrtve, ker se takemu odnosu ne upajo zoperstaviti zaradi »ljubega miru« in strahu, da bo po razodetju še slabše.
Nasilje nad starejšimi je tudi starostna revščina. V letu 2022 je pri nas pod pragom revščine živelo dobrih 12 odstotkov prebivalcev, med starejšimi nad 65 let pa je bilo takih 19 odstotkov, med njimi revščino občuti precej več žensk kot moških. Kako rešiti ta problem?
Ta problem je ob zakonodaji, kakršno imamo, skorajda nerešljiv. Do določene mere lahko težave omilimo s socialnimi transferji, ampak delati 40 let, da boš na starost odvisen, a ne od svoje pokojnine, pač pa od socialne pomoči, je skrajno ponižujoče do starejših in ni v skladu z našo ustavo, v kateri imamo zapisano, da smo socialna država. Revščina v starosti ni spolno nevtralna. Revščini je podvrženo več žensk kot moških. Za ženske, stare nad 65 let, je bilo lansko leto tveganje revščine 22,2 odstotka, za moške pa 14,6 odstotka. Še kako drži ugotovitev, da se revščina v starosti akumulira. Lahko le zaključim, da je revščina tiha spremljevalka premnogih in jemlje dostojanstvo.
Socialni položaj upokojencev se je močno poslabšal po letu 2011, ko je bil ukinjen varstveni dodatek k pokojnini in se je izenačil z drugimi socialnimi pomočmi. Takrat je brez dodatka ostala večina upokojencev z najnižjimi pokojninami. Kljub kasnejšim popravkom zakonodaje je to še vedno pereč problem. Kako rešiti problem najnižjih pokojnin? Ali je rešitev ulica?
Ulica ni bila nikdar rešitev. Rešitev je v razumevanju pokojninske zakonodaje in doslednem spoštovanju pravic, pridobljenih na podlagi preteklega dela. Srčno si želimo, da bi tudi pri nas vpeljali sistem, kakršnega imajo v Avstriji. Kajti če se življenjske potrebščine podražijo za 15 odstotkov, se avtomatično za toliko povišajo tudi pokojnine in plače. Če je bila v preteklem mesecu inflacija v višini 8,2 odstotka, bo upokojenec prihodnji mesec prejel za toliko odstotkov višjo pokojnino. Rešitev je v dialogu, v opolnomočenju reprezentativnih upokojenskih organizacij, da soodločajo o svoji finančni prihodnosti, ne pa da o njej odločajo drugi.
Pred nami je nova pokojninska reforma. Ali sodelujete pri njeni prenovi in kaj zagovarjate?
Ne, ne sodelujemo, smo se pa v začetku lanskega leta dvakrat ali trikrat srečali s predstavniki ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Takrat smo dejali, da je pokojninska reforma vezana tudi na zakon o dolgotrajni oskrbi. V okviru zveze je bila ustanovljena tudi delovna skupina za pripravo predlogov in stališč glede pokojninske reforme, ki je pristojno ministrstvo sproti seznanjala s sprejetimi sklepi. Eden od teh se glasi, da je omenjena reforma stvar druge generacije. Naša prvenstvena naloga je, kako bomo zaščitili pokojninsko blagajno, da bo dovolj denarja za redno izplačevanje pokojnin. Kar zadeva dvig delovne dobe, menimo, da kdor želi, naj mu je omogočeno delo tudi po izpolnjenih pogojih za upokojitev. Eno od sprejetih stališč je tudi, naj delovna doba ostane 40 let, postopno pa naj se zviša upokojitvena starost. Vsekakor pa je že zdaj treba nekaj ukreniti z osnovo pri odmernem odstotku. Moti nas, da ni bila narejena celostna analiza, v kakšnem stanju smo glede na BDP in glede na primerljivost z drugimi državami v Evropi, kako bodo rasle plače in kakšna bo navsezadnje plačna politika. Eno ključnih vprašanj za upokojence je usklajevanje pokojnin. Vse do ZPIZ-2 smo imeli usklajevanje samo po enem kriteriju, do takrat v zakonu ni bilo navedeno, kaj je namen usklajevanja, kar je ZPIZ-2 jasno določil, to je ohranjanje vrednosti pokojnin. Tako je prinesel kriterij usklajevanja na podlagi rasti plač in življenjskih potrebščin.
Sprejet je zakon o dolgotrajni oskrbi, prvi del bo zaživel po novem letu, ostalo pa je še precej nedorečenega. Kako ga ocenjujete? Ali so bili upoštevani vaši predlogi?
V Zdusu smo potrditev zakona o dolgotrajni oskrbi sprejeli z mešanimi občutki. Seveda smo po eni strani zadovoljni, da smo končno dobili zakon, ki naj bi omogočil oskrbo vsem, ki jo potrebujejo. Je pa še veliko nedorečenega – od pravil do načina oskrbe, po drugi strani pa se pridružujemo številnim institucijam, Sindikatu upokojencev Slovenije in ne nazadnje državnemu svetu oziroma njihovi pristojni komisiji za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, da gre za nedorečen pravni akt. Naši argumenti niso prepričali pristojnih na ministrstvu za solidarno prihodnost. Za nas je najbolj moteče, da bodo morali upokojenci plačevati obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo od neto pokojnine in ne iz sredstev Zpiza, kot to velja za obvezno zdravstveno zavarovanje, kar je odmik od pravne države in v nasprotju z ZPIZ-2. Tako bodo upokojenci imeli na razpolago še manj denarja, kot ga imajo. Vsi dosedanji prispevki za obvezna socialna zavarovanja se plačujejo od bruto plač in povečanje prispevnih stopenj praviloma ne pomeni znižanja plač, zato menimo, da so v tem zakonskem aktu upokojenci diskriminatorno obravnavani.
Kako sodelujete z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in ministrstvom za solidarno prihodnost?
Kar zadeva samo sodelovanje, le-to poteka korektno. Tako na ministrstvu za solidarno prihodnost kot tudi na ministrstvu za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti sodelujemo pri usklajevanju aktov in projektov, na podlagi katerih financirajo naše programe in projekte, pohvaliti moram tudi angažiranost nekaterih posameznikov na obeh ministrstvih, vendar pa ima pri razrezu finančne pogače bolj kot ne zadnjo besedo vlada. Želimo si, da bi bili bolje slišani, saj smo glas ljudstva.
Včasih je bil Zdus številčnejša organizacija. Ljudje, ki se danes upokojujejo, pa imajo drugačna pričakovanja in želje. Kako jih boste poskušali pritegniti v vaša društva?
Vključevanje mladih upokojencev v krovno organizacijo je zelo odvisno od kraja do kraja, od regije do regije. V manjših krajih je ta pripadnost mnogo izrazitejša kot v urbanih središčih in tudi v večjih mestih, kot je Ljubljana, je pripadnost odvisna od tega, kaj ponujajo. Ljubljana seveda tu prednjači po zaslugi razvejanosti programov dnevnih centrov, aktivnosti in po številčnosti, manjši kraji pa predvsem zaradi druženja in drugih prostočasnih dejavnosti. Korošci krepko vodijo po številu novih članov. Ključno vprašanje je, zakaj ni zanimanja. Pri nas se trudimo in imamo lep nabor aktivnosti in menimo, da bi lahko vsak posameznik našel nekaj zase. Velik poudarek dajemo predvsem druženju, kar prispeva k večji vitalnosti in dobri volji članov.
Nekateri upokojenci očitajo vaši organizaciji, da premalo naredi za upokojence. Pojavljajo se nova združenja. Kako odgovarjate na te očitke?
Mi naredimo za upokojence vse, kar lahko in kar je v naši moči. Spomnimo se samo lanskega februarja, ko smo z obema našima članicama na svetu Zpiza dosegli sprejetje sklepa, da se pokojnine izredno uskladijo za 3,5 odstotka. Vendar ga je vlada gladko prezrla, in to takrat, ko je bila inflacija že okoli deset odstotkov. Vidite, take odločitve vlade ne koristijo pri kredibilnosti ne Zpiza ne Zdusa, ampak le vladi. Pa tudi njej ne, saj gre nad moč argumenta z argumentom moči.
Ali potrebujemo upokojensko stranko?
O tem se ne bi želela opredeljevati. Ta bo nastala ali pa ne, in to ne glede na naše stališče. Zagotovo pa bi morala graditi na novih temeljih in z jasno vizijo, ne pa z nerealnimi obljubami.
Ali ste se že lotili reševanja nesoglasij, ki so razdvajale vašo organizacijo, mislim na spor z MZU Ljubljana?
Pred dvema tednoma smo se odzvali povabilu MZU Ljubljana, da sedemo za skupno mizo. Spoznali smo, da bi se to nesoglasje ali nesporazum lahko končal povsem drugače, kot kaže, da se bo. Za začetek smo se dogovorili, da bomo njihove predstavnike vabili na seje organov Zdusa, potem pa bomo videli, kako naprej.
Upokojenci so ustvarjalni na mnogih področjih: od petja, plesa, literarnega ustvarjanja do ročnih del, in to radi tudi pokažejo. Pred leti je Zdus zaradi spora z organizatorji F3ŽO organiziral svojo prireditev Dnevi medgeneracijskega sožitja. Ali boste to prireditev nadaljevali?
Aktivnosti tečejo v to smer, ni pa nujno, da bodo tudi uresničene. Prav tako čakamo še na ponovno srečanje s programskim svetom F3ŽO, da vidimo, kaj nas združuje in kaj ločuje. Odločitev bomo potem sprejeli na upravnem odboru.
Starejši so manj vešči uporabe digitalnih tehnologij. Kako jim boste pomagali na tem področju?
Zavedamo se, da nas sodobna tehnologija prehiteva po levi in desni, a brez nje ne gre. Imamo kar nekaj projektov, znotraj katerih se lahko člani brez tovrstnega znanja podajo v sodobni digitalni svet. Postavili smo medgeneracijsko digitalno platformo, prvo te vrste v Sloveniji, ki s ponujenimi vsebinami, možnostjo aktivne participacije in medgeneracijske izmenjave prispeva k povečanju digitalne pismenosti starejših, njihovi večji družbeni vključenosti in zmanjševanju medgeneracijskega digitalnega razkoraka. Prizadevamo si tudi za to, da bi v svojih vrstah na tem področju izobrazili posameznike, ki bi nato izobraževali svoje člane znotraj društev. Za sodelovanje pri pilotnem projektu za izobraževanje izobraževalcev se dogovarjamo z ministrstvom za digitalno preobrazbo. Toda vseh nam ne bo uspelo usposobiti in mnogi med nami močno pogrešajo osebni stik na vseh področjih, ki se je žal skozi leta izgubil.
Letos Vzajemnost praznuje 50. obletnico izhajanja. Kako vidite njeno vlogo in kaj bi radi ob tem jubileju sporočili njenim bralcem?
V poplavi takih in drugačnih medijev je revija, ki prinaša vsebine za starejše, še kako dobrodošla. Pomembno je, da je v ospredju vsebina, in za Vzajemnost velja, da ponuja bogastvo različnih tem in prispevkov, ki jim bralci lahko zaupajo. Prepričana sem, da bo Vzajemnost s tako zasnovano uredniško politiko še dolgo razveseljevala bralce po domovini in širše. Čestitam ustvarjalcem, bralcem revije pa še naprej želim veliko užitka ob prebiranju življenjskih zgodb in koristnih informacij. Naj jim bodo v pomoč in navdih.
Žal revščina premnogim jemlje dostojanstvo.
