Diamantna okna
Moj pogled
Pogosto se ponoči zbudim, in ko začnem razmišljati o vrsti težav, se odločim, da moram o tem povedati predsedniku. Potem se popolnoma zbudim in se spomnim, da sem jaz predsednik. Harry S. Truman, 33. predsednik Združenih držav Amerike
Ali poznate pripoved o »diamantnem pravilu«, njena avtorja sta dr. Nata Booth in dr. Steve Price? Zgodba pripoveduje o deklici, ki je z očetom in mamo živela v stanovanju v najvišjem nadstropju stare stavbe v New Yorku. Bili so revni, in ker niso imeli televizije, je deklica pogosto slonela ob oknu, gledala, opazovala in se čudila. Spremljala je promet in ljudi na ulici ter o marsičem razmišljala. Pogosto je zrla v okna ene izmed bližnjih stavb. Bila so tako čudovita, da si je v stanovanju za njimi zamišljala le srečne ljudi. Sonce se je odbijalo od diamantov in pošiljalo modre in bele žarke po celem mestu.
Ko je deklico nekega dne obiskala teta, je z njo odšla na sprehod. Vprašala jo je, kam želi iti, in deklica je takoj omenila hišo z diamantnimi okni. Šli sta po ulici, in ko sta stali pod hišo – kot da bi čudovita okna nenadoma izginila. Deklica ni mogla verjeti, saj so bila okna celo precej umazana. Tedaj je iz stavbe izstopil prav tako majhen deklič, kot je bila sama. Vprašala jo je, zakaj strmi v njeno hišo in celo v stanovanje. Mala obiskovalka ji je povedala, a je deklica takoj razložila, da njena hiša nima diamantnih oken, da pa lahko prav iz svojega doma vidi stanovanje, ki jih zares ima. Povzpeli sta se po stopnicah in prispeli v njihovo stanovanje. Pogled čez cesto je odkril, da druga deklica gleda njen dom. Lesketal se je v soncu in diamanti so se svetili celo iz njene spalnice. Prva deklica je bila v šoku. Kar verjeti ni mogla, kaj vidi. Vso pot domov se je smehljala in nato uživala v edinem domku z diamantnimi okni.
Kako poučna zgodba za vse nas, ki neprestano mislimo, kako je prav nam hudo in kako so drugi srečni. A pomembna je perspektiva, s katere pravzaprav gledamo. Vidimo to, kar želimo videti, in tudi zato se nam zdijo drugi srečnejši, brez problemov in večjih težav. Nad seboj obupujemo, jadikujemo in se celo smilimo sami sebi. Če pa bi nam tisti »drugi« odkrili svoj pogled in resnico, bi videli, da pogosto »fasada« ni enaka, kot je notranjost.
Zato ne zavidajmo tuje sreče, kajti naša ne bo zato nič večja in nesreča nič manjša. Težave moramo znati reševati, kdaj z njimi celo živeti. Tako pač je. In diamantna okna bodo kdaj naša in kdaj tuja, kar je povsem prav.
