Leto športa
Za slovenske zmage
Za športnike je nastop na olimpijskih igrah priložnost, ki jih spodbuja k doseganju vrhunskih dosežkov. Že to, da dosežejo uvrstitev na to največjo športno prireditev, je velik uspeh. Nazadnje pa vendarle štejejo medalje. Do zdaj so slovenski športniki zelo uspešno sodelovali v bojih za olimpijska odličja, zato so tudi tokrat pričakovanja velika. Ne le tekmovalcev, temveč tudi javnosti. Uspehi nam dvigujejo samozavest, saj dokazujejo, da se lahko naši športniki enakovredno merijo tudi v svetovnih okvirih.
Olimpijske igre v Franciji so tudi za to državo velik izziv. Ne le zaradi velikih finančnih vložkov, upoštevajoč sedanje razmere po svetu, bo to tudi velik varnostni izziv. Državno vodstvo sicer zatrjuje, da bodo poskrbeli za varnost vseh udeležencev in obiskovalcev, vendar se je že v preteklosti pokazalo, na primer na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972, da ob takih dogodkih skušajo svoje cilje uresničiti tudi najbolj skrajne skupine, čeprav olimpijske igre v osnovi pozivajo k miru in sožitju med ljudmi.
V resnici ni mogoče spregledati, da je v šport zelo vpletena tudi politika – tako državna kot tudi strankarska. Država skuša športne uspehe pripisati svoji skrbi za gradnjo potrebne športne infrastrukture, stranke pa pritegniti uspešne športnike v svoje vrste in tako dvigniti svojo priljubljenost med volivci. Še na nekaj velja opozoriti, ko ocenjujemo razmere v športu. Gre za vse večji vpliv kapitala, ki vstopa prek sponzorstev. Najbolj je to očitno pri najpriljubljenejših panogah, kot so nogomet, košarka, kriket, kolesarstvo, smučanje … Brez bogatih pokroviteljev je skoraj nemogoče dosegati odmevne uspehe. Lastniki klubov kupujejo športne zvezde, ki jim zagotavljajo množice gledalcev in velike dohodke od prodaje televizijskih pravic. Še najvidnejši vpliv kapitala na »športnem trgu« je v ZDA, vendar se to vse bolj seli tudi v Evropo. Tako so na primer številne nogometne klube prevzeli naftni milijarderji in ruski tajkuni. Prav ti so v ozadju prizadevanj, da bi ustanovili nogometno »superligo«, ki bi iz velikih tekmovanj izločila finančno manj bogate športne sredine.
Z obžalovanjem je treba ugotoviti, da se vse večji vpliv politike in kapitala dogaja tudi pri nas. Že to, da je šport vključen v ministrstvo za gospodarstvo, je nerazumno. Država bi namreč proračunska sredstva morala usmerjati predvsem v rekreativno dejavnost, še posebej mladih. Razumljivo je, da podpira tudi športne programe klubov, vendar bi morali predvsem skrbeti za povečanje gibalnih sposobnosti mladih. Ta se je v zadnjih desetletjih poslabšala, na to opozarjajo številni strokovnjaki.
Ne gre spregledati tudi vloge medijev. Poročevalci s posameznih odmevnih športnih tekmovanj posredujejo te dogodke, kot da gre za gladiatorske igre ali pa za velik šov. Celo nesreče športnikov znajo uporabiti za pritegovanje pozornosti gledalcev. Pri tem utrpijo največ škode prav športniki. Dokler dosegajo želene rezultate, so zvezde, ko pa tega ni več, jih mediji pozabijo. Zelo povedna je bila izjava enega najuspešnejših slovenskih športnikov Petra Prevca ob zaključku njegove športne kariere. Povedal je, da jo zaključuje, ker si želi običajnega življenja ter mu je dovolj izpolnjevanja obveznosti do pokroviteljev in da ga nenehno vlečejo pred mikrofone.
Šport je in mora biti pomembna dejavnost, vendar bi se moral v kar največji možni meri otresti škodljivih vplivov neoliberalnega sla po dobičkih. Bilo bi dobro, če bi na ministrstvu za šolstvo pri snovanju šolskega programa namenili več časa telesni vzgoji in tako pripomogli k večji gibalni sposobnosti učencev.
