Ne pomoč smrti, pomoč življenju!
Prejeli smo
V zvezi s predlogom zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) želim povedati svoje stališče.
Uvod v predlog zakona tako pogosto omenja pojem »neznosno trpljenje«, da se bralcu vsiljuje misel, da večina živečih v Sloveniji trpi za neznosnim trpljenjem in si želi smrti. To je povsem popačena slika vzdušja v naši državi. Poudarjam, da neznosno trpljenje ne velja za večino, pač pa le za posameznike, ki so hudo, neozdravljivo bolni, brez upanja na vrnitev v stanje dobrega in samozadostnega počutja. Zato poudarjam, da se zakon za posameznike ne more sprejemati, ampak se sprejme le za določeno večino.
Vsiljevanje strahu!
S ponavljanjem o neznosnem trpljenju vsiljujejo vsej populaciji, tudi večini še zdravih, strah pred trpljenjem in boleznijo ter ljudi napeljujejo na destruktivne misli o nevrednosti življenja in smrti. To je nietzschejanska
strategija ubijanja vsega pozitivnega, kar osmišlja življenje. To je zanikanje dobrega, ljubezni, hvaležnosti, solidarnosti, svetlobe, skrbi za sočloveka in ne nazadnje skrbi za zmanjšano ranljivost šibkejših.
Humanizem ima svoje začetke tudi že pred 2400 leti, ko je Hipokrat uzakonil človekoljubni pogled na življenje. Življenje je eno, nepovratno in je največ, kar imamo. Zato je bila ukinjena smrtna kazen v Sloveniji. Ta ista država se zdaj trudi oportuno sprejeti ZKKPŽ kot pomoč. Kakšno licemerstvo!
Neskončna volja do življenja se kaže vsepovsod. Od vseh poskusov samomora reši psihiatrija 90 odstotkov ljudi, ki naprej živijo hvaležno. Poskus samomora je močan klic po pomoči. V Avstriji jih od vseh tistih ljudi, ki želijo pomoč pri samomoru (asistirani suicid), samo deset odstotkov zaužije smrtonosno sredstvo. Vsi drugi si premislijo. To pomeni, da je t. i. škorpijonski refleks (samomorilni nagon) mnogo šibkejši od volje do življenja. Spet življenje zmaguje!
Ne trpim, živim!
Tudi v neznosnih taboriščnih ali vojnih razmerah (na primer Hitlerjev režim, sedanji dogodki morije v Palestini) ljudje ne delajo samomorov, ampak se borijo za življenje. Smrt je smrt, naj bo nasilna ali lepa, ne potrebuje pomoči. V današnji humani, demokratični družbi sta osrednja pomoč v omenjenih stiskah razvita paliativna oskrba in pomoč družine in prijateljev.
Na svetu od 200 držav izvaja evtanazijo le približno deset držav, nekaj več pa pomoči pri samomoru (na primer Švica). V dekalogu (deset božjih zapovedi) svetovnega etosa stoji na prvem mestu zapoved: ne ubijaj! Ta rubikon se ne sme nikoli prestopiti zato, ker se človek nikoli ne sme navaditi na ubijanje sočloveka. Zmoremo boljše: humanizem je nastal na plemenitem odnosu do šibkejših. Ne pozabimo, da lahko vsak od nas nepričakovano pristane v vlogi šibkejšega. Takrat zaničljivost, nadutost, vzvišenost in oholost hitro izpuhtijo.
Je cenejša smrt ali paliativa?
Že desetletja obstaja institut t. i. vnaprej izražene volje, s katerim se lahko vsak posameznik izreče, da ob hudi bolezni ne želi podaljševanja življenja, kar je medicinsko mogoče. To so strokovnjaki sodne medicine poimenovali distanazija. Človek lahko, če želi, umre po naravni poti. Temu pojmu rečemo ortotanazija. Morda želi umirajoči zadnje trenutke preživeti v krogu svoje družine, ki je bila zanj bistvo pozitivne življenjske moči. Še v zadnjih trenutkih želi užiti bližino tistih, ki jih ljubi in jim je daroval življenje. Bolečino zna danes medicina zelo dobro blažiti. Paliativa je stroka, ki bolečino učinkovito obvlada. Zakaj ji strokovno in sistemsko ne posvečamo večje pozornosti? Kanadski zdravnik in vodilni strokovnjak v boju proti evtanaziji dr. Alex Schadenberg je poudaril tudi ekonomski vidik evtanazije. Cenejše je nekoga ubiti kot zdraviti. Poroča, da je Kanada prihranila milijone v pokojninski in zdravstveni blagajni, odkar je omenjeni zakon pri njih v veljavi, in da nimajo več brezdomcev.
V ambulanti Pro bono, kjer sem delala kot prostovoljka deset let, sem srečevala malo slovenskih brezdomcev. Zdaj se bo verjetno njihovo število povečevalo, verjetno tudi na račun neustavljivih migracijskih valov. Zdaj so deležni z vseh strani veliko pomoči. A vsaka pomoč se lahko izčrpa. Druga skupina, ki je v ekonomskem in zdravstvenem smislu najbolj moteča, so upokojenci. Nato sledijo duševni bolniki ipd., torej vsi tisti, ki ne prinašajo »dobička«. Vsak od nas se lahko v trenutku znajde v skupini ranljivih, ki predstavljajo samo »strošek«. Zato je treba evtanazijo in podobne predloge zavrniti. Zaradi tega ZPPKŽ ni potreben in ne sme biti sprejet.
Ta zakon bi tudi odprl vrata zlorabam, ki se po svetu že dogajajo. Predvsem gre tu za transplantacije organov, ki jih danes dobivajo tudi na inkriminiran način. Seveda je v ozadju predvsem ekonomski interes. Današnja materialistično depravirana družba upošteva edino vrednoto – denar. Rigidne svetovne politike, ki spretno vodijo posamezne vlade že desetletja, so se izkazale kot povsem nesposobne slediti demografskim, strukturnim in drugim trendom, ki bi lahko preprečili svetovno morijo v potuhnjeni obliki uvajanja zakonitega umora nekoristnih posameznikov.
To so grozljivi podatki, ki načenjajo humanizem. Zato moramo stati za življenjem, saj je to največ, kar imamo!
