Starost, ji znamo prisluhniti?
PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU
Ostareli bomo. Do takrat se nam bo uresničilo še nekaj življenjskih načrtov ter izpolnilo nekaj upanj in pričakovanj. Z novimi izkušnjami in novopridobljenimi znanji bomo morda še nekoliko preoblikovali svoja prepričanja in dogradili svojo osebnost.
Ko bomo ostareli in postali nemočni, bodo naši življenjski cilji izpolnjeni. Ne bomo več pogledovali v prihodnost, zavetje bomo iskali v udobju preteklosti. Z bližnjimi bomo podoživljali skupaj prehojene poti in se spominjali svojih uspehov. Ob spominih bomo ponovno zaživeli, zaradi preteklih uspehov se bomo počutili vredne. Bližnji nam bodo družba, varnost in neprecenljiva pomoč pri ohranjanju dostojanstva. Na starost bomo postali tudi trmasti. Svojih stališč in prepričanj, temelječih na življenjskih izkušnjah, ne bomo več pripravljeni spreminjati. Ne bomo se več pripravljeni prilagajati.
Ko bomo ostareli, nam ne bodo osiveli le lasje, »osivelo« nam bo celotno telo, vsi organski sistemi. Srce, ki je še pred desetletjem kot za šalo opravilo z vzponom na bližnji hrib, bo zmoglo komaj dovolj moči za nekaj drsajočih korakov iz dnevne sobe v kopalnico. Pljuča, ki so nam neopazno služila celo življenje, bodo z zadihanostjo opozarjala nase že pri sprehodu do balkona. Okrnjene sposobnosti naših organov bodo zadoščale le za najnujnejša opravila. Če bomo iztrošene organe izzvali s prevelikimi zahtevami, se jim ne bodo zmogli prilagoditi, prevelike obremenitve bodo lahko usodne.
Ko bomo zaradi starosti oslabeli in bomo potrebovali pomoč pri osnovnih dnevnih aktivnostih (umivanju, oblačenju, hranjenju, odvajanju ali hoji), bomo glede oskrbe lahko izbirali med dvema možnostma – izbrali bomo lahko oskrbo za ohranjanje življenja ali oskrbo za zagotavljanje udobja. Oskrba za ohranjanje življenja ne bo udobna. Ob poslabšanju zdravstvenega stanja nas bodo napotili v bolnišnico. Oslabelim in izčrpanim bo priprava za premestitev v bolnišnico naporna, prevoz z reševalnim vozilom pa neprijeten – v reševalnem vozilu nam bo mraz ali prevroče, bolelo nas bo zaradi tresljajev. Tudi večurno čakanje na ozki postelji na urgenci bo povezano s trpljenjem. Po sprejemu na oddelek se bomo zaradi neznanega okolja in neznanih ljudi lahko zmedli in postali nemirni. Da ne bi padli in se poškodovali, nas bodo privezali na posteljo. Diagnostični in terapevtski ukrepi bodo neprijetni, marsikateri tudi boleči. V bolnišnici bomo osamljeni. Bolnišnična obravnava bo povezana s trpljenjem, morda nam bo nekoliko podaljšala življenje. Morda? Za ostarelo telo, ki se zaradi iztrošenosti ne bo več sposobno prilagajati, bodo agresivni zdravstveni ukrepi lahko prezahtevni in zato usodni. Oskrba za ohranjanje življenja ne bo v skladu z našo nepripravljenostjo in nezmožnostjo prilagajanja.
Oskrba za zagotavljanje udobja nam bo ponujala udobje. Opustili bomo diete, jedli bomo lahko, kar nam je všeč (saj vemo, da vsi radi pojemo kaj dobrega ali se posladkamo). Ob poslabšanju zdravstvenega stanja bomo ostali doma (ali v domu starejših) s svojimi bližnjimi, zato ne bomo osamljeni. Lajšali nam bodo morebitno trpljenje, povezano z napredovalo boleznijo – na primer bolečine ali oteženo dihanje. Doma, med poznanimi ljudmi, najverjetneje ne bomo zmedeni in nemirni, ne bomo privezani na posteljo. Udobno nam bo, morda bo naše življenje nekoliko krajše. Oskrba za zagotavljanje udobja od nas ne bo zahtevala prilagajanja, ki ga zaradi starosti ne bomo več zmogli.
Že razmišljamo, katera zdravstvena oskrba bo primerna za nas, ko bomo ostareli? Izbira bo prav gotovo lažja in boljša, če bomo znali prisluhniti starosti in njenim zakonitostim. A še preden bomo izbrali zase, se bomo morali odločiti za svoje starše, ki se zaradi ostarelosti morda niso več sposobni odločati zase. Ali bomo poskrbeli, da jim bo udobno, ali bo zaključek njihove življenjske zgodbe nekoliko daljši in bolj trpeč? Vredno je razmisliti.
