Ta svet ni grd in slab, ta svet je lep, le videti ga je treba kot takega in pomagati tistim, ki so pozabili, da je za prijetno življenje potreben napor, včasih celo garanje. Šele potem se vse izravna in dobra volja te obide spričo zadovoljstva, da je bilo delo dobro opravljeno. Tako dobro, kolikor se je pač dalo. Včasih, to vem zdaj, ko se uvrščam v tretjo generacijo, si moraš odpustiti, če česa nisi opravil prav perfektno in ne tako natančno, kot si mislil, da boš. A rezultat, kakršen že je, je dober.

Obiskoval je slikarske šole akademskih slikarjev Sava Sovreta, Zmaga Modica in Veljka Tomana, a je znal ohraniti svoj stil. Motive najde v naravi, ki ga navdušuje in navdihuje v vseh letnih časih. »Tudi pozimi, pri 8. stopinjah pod ničlo sem risal na barju. Ne moti me niti sneženje. Všeč mi je, da ujamem pravo svetlobo, pravo štimungo. Če bi kasneje doma slikal po fotografiji, ne bi bilo nikoli isto.« Motiv, ki ga v določenem trenutku pritegne, želi takoj spraviti na platno, zato ima slikarske potrebščine vedno v avtu.

V tem idiličnem kraju, le dober streljaj od Avstrije, kjer so se pred desetletji množično zaposlovali naši ljudje, že tretje leto raste mlado drevo, ki mu rečemo prostovoljstvo. Nastalo je iz keltskega pregovora, ki pravi, da je le čas tista razlika, ki se kaže med mladim človekom na vrhu svojih moči in med starčkom. Vez med njim in otrokom je zelo tanka, vendar ima neizmerno moč. Osnovna šola Kuzma sodi po številu učencev med manjše, vendar premore peščico mladih z velikim srcem, ki svoj čas namenijo temu, da razveseljujejo in osrečujejo...

Alenka Veber – kmalu bomo lahko rekli: le kdo je ne pozna, te navdušene občudovalke in poznavalke lepot slovenske pokrajine ter čuteče, prijazne in odprte socialne delavke, ki že dvajset let bogati slovensko javnost s svojimi fotografijami, opisi planinskih in drugih naravnih lepot, s svojim navduševanjem nad pohodništvom in spoznavanjem Slovenije, v katero je resnično zaljubljena. Njeno srce je prepričano, da je treba ljudem pokazati lepoto, jih povabiti vanjo in jim tudi pokazati pot, na kateri se bo kar mimogrede zgodilo marsikaj: za...

Velenjčan Zdravko Podkoritnik, upokojeni rudar, star 58 let, je v začetku aprila že stotič daroval kri. Ob tej priložnosti je povedal, da to človekoljubno dejanje počne že od leta 1973, ko je kot mlad vojak v takratni JLA v Skopju prvič daroval kri. »Začutil sem pomen darovanja delčka sebe in posredno pomoči mnogim, ki potrebujejo kri.« Doslej je daroval že blizu 40 litrov svoje krvi. Zdravko je član Rdečega križa Velenje, ki je rekorder v številu darovalcev glede na populacijo prebivalcev.

Starši imajo določene dolžnosti do svojih otrok. Najbolj vsakdanja je poskrbeti za varstvo in vzgojo otroka do njegove polnoletnosti ali do konca rednega šolanja. So pa tudi posebne življenjske razmere, ko se ta dolžnost staršev podaljša za nedoločen čas. Prav tako imajo odrasli otroci v določenih primerih dolžnosti do svojih staršev, kadar se ti ne morejo več sami preživljati. O tem, kakšne so te posebnosti in kako jih ureja naša slovenska zakonodaja, smo se pogovarjali s Sendi Murgel, univ. dipl.

V Republiki Sloveniji deluje približno 150 invalidskih podjetij, v katerih je blizu 14 tisoč zaposlenih. Za invalidsko šteje podjetje, ki ima med svojimi zaposlenimi najmanj 40 odstotkov invalidov. Eno večjih in bolj prepoznavnih je zagotovo podjetje za usposabljanje in zaposlovanje invalidov Želva, ki prav te dni praznuje dvajsetletnico dela. Želva je od leta 1991, ko jo je ustanovilo Sožitje - Zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije, iz majhne rehabilitacijske delavnice zrasla v srednje veliko podjetje.