Slikarko Nado Marijo Golob Pignatari iz Ljubljane smo v Vzajemnosti že predstavili. Ker pa je v zadnjem času naredila serijo slik z morskimi motivi in smo si v uredništvu zaželeli nekoliko morskega vzdušja, smo jo vnovič povabili v svojo hišno galerijo. Na tokratni razstavi je serija slik iz Benetk pa Izole, ki ji je tako ljuba, in še drugih obmorskih krajev. Tokrat je uporabila le dve tehniki, in sicer olje na platno in akril na platno, ter močne kromatične barve, ki so tako ali tako njen prepoznavni znak.

V Kaplji vasi pri Preboldu, v ateljeju kiparja in upokojenca Cirila Hočevarja, se »rojevajo« podobe ljudi, ki vsaka zase predstavlja neko zgodovinsko obdobje, čas, v katerem je ta oseba živela, delala, ustvarjala in pustila svoj pečat in slavo v mestu ob Savinji.

Po izdelavi lutk – podob ljudi, ki so nekoč delali v premogovniških rovih Šaleške doline in v naravni velikosti bogatijo rudarski muzej pod zemljo v Velenju, se Ciril Hočevar že tretje leto ukvarja z izdelavo lutk znanih Celjanov, skupno jih je na seznamu trideset, ki so jih izbrali v Turističnem in kulturnem društvu Celje.

Kraj Adergas blizu Cerkelj na Gorenjskem zaznamuje nekdanji samostan s cerkvijo, okoli katerega so nanizane hiše, ki segajo tudi na okoliške griče. Težko si je zamišljati davno pretekle čase, ko je življenje utripalo predvsem za samostanskimi zidovi. Takrat naj bi nastalo ime, ki je najverjetneje popačenka nemških besed.

»An der Grass (Na trati) ali pa morda An der Gasse (Na ulici).« Možnosti pa je še več: lahko bi bila skovanka priimka katerega izmed graščakov ali pa morda namiguje na orla (nemško adler) v grajskem grbu. O izvoru imena mi pripoveduje Silvo Sirc, eden izmed najbolj vsestransko aktivnih domačinov.

Na otok Lanzarote, ki je najstarejši med Kanarskimi otoki, smo potovali z ladjo in sredi širnega morja zagledali zelo nizek otok, za katerega se je od daleč zdelo, da je obrobljen s snegom. Ko smo pripluli bližje, se je sneg spremenil v strnjena naselja nizkih belih hišk z ravnimi strehami, za hribčke pa so nam povedali, da so ugasli vulkani.

Ob prihodu v glavno mesto Arrecife nas pozdravita dve veliki vetrnici, in ko na marsikateri hiši vidimo sončne celice, je jasno, da so na otoku doma okolju prijazni ljudje. Ker so razvili ekoturizem, se razlikuje od drugih skomercializiranih Kanarskih otokov.

Z odhodom na letni oddih se daljši vožnji z avtomobilom običajno ni mogoče izogniti. Pogosto je potovanje povezano še z vožnjo s trajektom. Na Hrvaškem je večina otokov povezanih s celino prav na tak način.

Trajektne vožnje so običajno kratke, od nekaj deset minut pa do več ur, kolikor traja vožnja iz Splita do Visa. Vkrcavanje je običajno videti tako, da se z avtomobilom v pristanišču postavite v vrsto in v bližnjem kiosku kupite vozovnico. V glavni turistični sezoni so lahko vrste za trajekt zelo dolge, zato se je dobro izogniti prevozom ob koncu tedna.

Tisti, ki se sredi poletja ne boste hladili ob morju, se lahko podate po senčnih poteh doline Gračnice in Jurkloštra in se srečate s skrivnostjo Orionovega ozvezdja na Zemlji.

Naravoslovno-zgodovinski pohod po Orionovi poti spada v sklop tematskih pohodnih poti Po laških poteh. Orionova pot je speljana po sledeh starodavnih kultur skozi kraje in predele, za katere pater Karel Gržan v knjigi V znamenju Oriona sklepa, da je bilo tam megalitsko svetišče, »središče sveta« v trikotu med Savinjo, Savo in Sotlo. Gradi na tezi, da stara prazgodovinska gradišča na območju Oriona v dolini Gračnice s sozvezdji predstavljajo ostanke kulture neolitskih (ali bakrenodobnih) ljudstev.

Obrazi ekspresionizma/Odtisi duha 

Razstava del nemških, čeških in slovenskih ekspresionistov v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je prvi poskus umeščanja slovenskega ekspresionizma v srednjeevropski prostor. Ekspresionizem, ki je germanskega izvora, se osredotoča na duhovnost, čustva in etično zahtevo po »novem človeku«, so Slovenci spoznavali prek Prage. Kot slovanska prestolnica je po prvi svetovni vojni nadomestila »secesijski Dunaj« ter postala študijski center za mlado generacijo ustvarjalcev in prizorišče pestrega družabnega življenja.

Na avtomobilih pride do okvar, ki jih ne zaznamo takoj, so pa lahko nevarne: počene vzmeti, izrabljeni amortizerji, stare pnevmatike … Pred nesrečo nas lahko reši redno servisiranje.

Ali si lahko predstavljate, da se zlomi vzmet, ki podpira enega od štirih avtomobilskih vogalov? Za moški prst debelo železo brez pravega vzroka poči, kot bi bilo stekleno. Na francoskih avtomobilih vseh cenovnih razredov se to nenavadno rado dogaja. Pozornejši pogled pokaže, da je na vzmeti razpokana barva, s katero je bilo železo zaščiteno, in da je bil prvi vzrok udarec kakšnega kamna, potem sta imeli prste vmes korozija in ekonomija. Zoprno je, ker voznik ne bo zaznal, da je počila vzmet. Če bo dovolj pozorno poslušal, bo morda slišal, da je nekaj zažvenkljalo, ko bo del vzmeti odpadel. Morda takrat, ko bo nekoliko hitreje povozil grbino, hitrostno oviro. Še dobro, da je treba enkrat letno na tehnični pregled avtomobila, in če je preglednik pozoren, bo to opazil.