»Župančičeva pot ni cilj, je potovanje, ki se nikoli ne konča.« Tak je slogan tradicionalne poti od Dragatuša do Vinice, po kateri se bodo pohodniki odpravili v soboto, 9. junija, in se poklonili 140. obletnici rojstva Otona Župančiča.

Ta kulturno-športni pohod, dolg 13 kilometrov, simbolno ponazarja pot, ki jo je v mladosti prehodil pesnik, ko se je iz Dragatuša namenil k sorodnikom v svojo rojstno Vinico. Kot dijak se je večkrat iz Novega mesta, kjer se je šolal, odpravil peš čez Gorjance v Dragatuš, kjer je preživel otroška leta. Od tam pa skozi slikovit kraški svet mimo Klepčevega mlina, okljukov reke Lahinje ter belokranjskih steljnikov naprej skozi prijetno senco gozda na Žeželj, kjer stoji Marijina romarska cerkev, k sorodnikom v Vinico.

Prosimo, ne razumite naslova tako, kot da pomeni nekaj grdega. Nasprotno! Gledališče Glej namreč pripravlja projekt z naslovom Starci. Delajo ga z ljubeznijo in spoštovanjem do seniork in seniorjev, želijo povezati mlado in staro generacijo, doseči medgeneracijski dialog. Prepričani so, da imajo starejši veliko spominov, ki so izjemno dragoceni in bi jih bilo škoda prepustiti pozabi.

Že pred časom smo iz Gledališča Glej prejeli obvestilo, da vabijo k sodelovanju pri projektu Starci posameznice in posameznike, starejše od 60 let, da »se nam pridružite k potovanju skozi spomine, k ustvarjanju filmskih zgodb in druženju. Zanimajo nas vaše zgodbe!« 

 Morda vam ime Kulturno društvo Miran Jarc Škocjan pri Domžalah ne zveni znano, ko pa napišemo Poletno gledališče Studenec, je slika že drugačna. A brez zavzetih članov društva seveda ne bi bilo gledališča. Mimogrede, za ljubljanskimi Križankami in portoroškim Avditorijem je na Studencu pri Krtini tretje največje pokrito letno gledališče pri nas.

Ljubiteljsko gledališko ustvarjanje v tistih krajih ima skoraj sedemdesetletno tradicijo, dobrih petdeset let je vanjo vpet predsednik društva in režiser vseh predstav Lojze Stražar. V okviru Kulturnega poletnega festivala, ki se začne konec maja, se zvrsti več kot dvajset celovečernih prireditev in še več drugih kulturnih dogodkov, kot so literarni večeri, predstavitve knjig, potopisna predavanja in program ob kulturnem prazniku. »Z gostovanji poklicnih gledališč in opere kot tudi izjemnih zborovskih skupin tudi sami kulturno bogatimo.

Obilo dežja, bujna rast in obilica rastlinja na vrtu, ki še bolj ohranja vlago na površini gredic, so idealna kombinacija za naval polžev. Ti nam lahko na hitro izničijo ves vložen trud, saj pojedo vse, kar jim pride pred oči.

Največ škode naredijo polži brez hišic iz družin slinarjev (Limacidae) in lazarjev (Arinoidae). Uvrščamo jih med vsejede živali, ker se hranijo s hrano tako rastlinskega kot živalskega izvora. Aktivni so v glavnem ponoči in v oblačnem deževnem vremenu. Hranijo se z odmrlimi rastlinskimi ostanki in sadikami, nato se lotijo mladih rastlinic, listov, mladih poganjkov na drevesnih steblih, raznih semen ipd. Torej so v nevarnosti vse vrtnine, poljščine, sadno drevje, grmovnice, trava, zelišča in okrasne rastline ter semena na vrtovih in njivah.

GREMO NA IZLET

V četrtek, 20. septembra 2018 (2 dni)

Vstopna mesta: Ljubljana (Dolgi most), mogoči so vstopi na poti

Prvi dan: S parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani bomo odšli ob 5. uri. Po prestopu meje z Madžarsko se bomo peljali ob južni obali Blatnega jezera do Budimpešte. Obiskali bomo centralno tržnico in se sprehodili po mondeni trgovski ulici in coni za pešce Váci. Nato sledi krožni ogled glavnih mestnih znamenitosti: opere, Trga herojev, dvorca Vajdahunyad, Štefanove cerkve, parlamenta … Nastanitev v hotelu. Za doplačilo večerja v čardi. Po večerji vrnitev v hotel, prenočevanje.

Terme Zreče so zagotovo med tistimi slovenskimi zdravilišči, kamor se gostje radi vračajo. Zaradi lepe narave, zdravilne termalne vode, odlične hrane in kakovostnih zdravstvenih storitev, predvsem pa zaradi pregovornega gostoljubja in prijaznosti Pohorcev. Najdi svoj nasmeh! je njihov slogan, nasmeh in prijazno besedo pa osebje širi med goste in naključne obiskovalce.

Da jim je v termah mar za njihovo dobro počutje, se pozna že po drobnih pozornostih, kot so steklen vrč s svežo vodo z rezinami limone in kozarci ob njej ali košarica z jabolki, postavljena na hodniku … Jabolko – kot sadež, ki ohranja mladost in predstavlja naravni vir zdravja in energije – ima osrednjo vlogo v enem izmed hotelov. V hotelu Atrij, ki je že dobil EU Marjetico – mednarodni okoljski znak za turistične nastanitve, med drugim spodbujajo goste, da porabijo manj vode in ustvarijo čim manj odpadkov. 

Naselje so menda nekoč imenovali Rožni Dol (Rosental), nekje v srednjem veku pa se pojavi ime Kovor (nemško Kaier, Kayer). Po ustnem izročilu obstaja nekaj razlag: kovorski fantje so vsiljivce pogosto nagnali s kolom, po domače se mu reče kov. Druga razlaga pravi, da so ljudje, ki so se vozili s konjsko vprego, na klancih pod vozove podkladali kole, da ne bi ušli po bregu navzdol. Morda pa je kraj poimenovan po vodnih izvirih, ki jim pravijo tudi kal (kav). To so mesta na travnikih, kjer po deževju na dan privre voda. Posestniku, ki je bival ob kalu, so rekli Kavar in po njem so poimenovali vas. Ime se je spremenilo v Kovar in na koncu v Kovor.

Iz Ljubljane smo odpotovali na julijski petek, v času viška turistične sezone, in se vozili po avtocesti od Zagreba, Beograda, Skopja do Aten (po nekdanji cesti bratstva in enotnosti). Avtocesta je povsod odlična, na mejnih prehodih ni bilo gneče, dlje smo čakali le na meji z Makedonijo.

Ustavili smo se v Skopju in prenočili v mestnem jedru. Naslednje jutro smo se sprehodili po središču in z začudenjem opazovali prenovljene stavbe. Središče Skopja je videti kot Minimundus v Celovcu, le da je vse v naravni velikosti. Mesto deluje sodobno s številnimi velikimi kipi, vodometi, okrašenimi osvetljenimi mostovi in urejenimi ocvetličenimi parki. Posebno lepo je zvečer, saj je vse raznobarvno osvetljeno. Turistov od vsepovsod je ogromno, tudi trgovine so jih polne.