Belokranjec Anton Kambič je podjetnik in inovator s številnimi nagradami in priznanji. Laboratorijski aparati in procesna oprema iz njegovega podjetja so našli mesto v marsikaterem domačem in tujem inštitutu in še zlasti v farmacevtski industriji. Je tudi velik ljubitelj zgodovine in narave. Imel pa je srečo, da je pri svojem delu lahko združil več svojih ljubezni... Konec minulega leta se je upokojil, kar pomeni, da prihaja v podjetje, ki ga je ustanovil pred nekaj več kot četrt stoletja, nekoliko bolj poredko kot prej.

Oskar Sovinc iz Velenja je imel srečo, da je še kot mlad fant spoznal slikarja Doro Plestenjak in Franceta Slano, ki sta mu dala prve napotke za likovno ustvarjanje. Potem pa je izkoristil vsako priložnost za nadaljnje izobraževanje v slikarstvu in vsako novo znanje s pridom uporabil tudi pri delu aranžerja v Gorenju. Bil je soustanovitelj društva šaleških likovnikov in s ponosom prizna, da so bili v vrhu slovenskega ljubiteljskega slikarstva, saj so jih poučevali številni akademski slikarji.

Božidar Horvat, varnostni inženir iz Mislinje, je po upokojitvi še vedno dejaven v Društvu varnostnih inženirjev Velenje, kjer sodeluje v različnih akcijah in v izobraževanju. Pred tremi desetletji je bil tudi eden od ustanovnih članov tega društva, ki deluje na območju Koroške, Zgornje Savinjske in Šaleške doline. Oktobra letos je na blejskem mednarodnem simpoziju o varnosti in zdravju pri delu prejel priznanje fundacije Avgusta Kuharja za svoje izjemno strokovno delo na področju varnosti in zdravja pri delu v društvih in sekcijah varnostnih...

Marija Metlika iz Ljubljane je letos uresničila svoje življenjske sanje. Pri triinšestdesetih letih je na filozofski fakulteti diplomirala iz umetnostne zgodovine. Od trenutka, ko se je vpisala na ta študij, pa do diplome, ni zamudila niti ure predavanj, saj je na njih neizmerno uživala. »Slediti je treba svojim sanjam in za to ni nikoli prepozno,« je razkrila svoj življenjski moto. Leto dni je študirala tudi v Firencah v Italiji, še prej pa se je tri tedne v Rimu na intenzivnem tečaju učila italijanščine.

Mitja Milovanović, rojen Ljubljančan, sicer arhitekt po poklicu, se bliža devetdesetemu letu, kaže pa jih vsaj petindvajset manj. Vsak dan gre na najmanj enourni sprehod, enkrat na teden hodi na telovadbo in vsaj štiridesetkrat na leto se povzpne na Šmarno goro, Blegoš, Ratitovec, Viševnik itd. Šel bi še više, tako kot včasih, saj je bil nekoč alpinist, a mu malo nagaja srce. Vsak dan zjutraj najprej pol ure telovadi, potem se umije, obrije in gre v trgovino. Nato pripravi zajtrk zase in za ženo ter skuha kavo. Žena skuha kosilo.

26. decembra 1990 so v skupščini Republike Slovenije razglasili izide plebiscita, na katerem so državljani odločali o tem, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Plebiscita se je udeležilo 88,5 odstotka volilnih upravičencev in 95 odstotkov udeležencev plebiscita (93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev) je na referendumsko vprašanje odgovorilo pritrdilno. To je bila v vsej zgodovini največja stopnja enotnosti slovenskega naroda, zato je 26. december tudi državni praznik - dan samostojnosti in enotnosti.

V Kobaridu so pred enaindvajsetimi leti odprli znameniti muzej, ki prikazuje obdobje prve svetovne vojne. Kobariški muzej in najbolj obiskano muzejsko zbirko na Slovenskem odlikuje izjemna pripovedna moč, tako da je leta 1992 prejel Valvasorjevo nagrado, najvišje slovensko muzejsko priznanje. Leto pozneje je dobil tudi nagrado Sveta Evrope za najboljši evropski muzej v letu 1993. V muzeju je predstavljen zgodovinski pregled Kobarida in okolice iz davnine pa do današnjih dni.

Obmejno naselje v severovzhodnem delu Bele krajine, ki je mestne pravice dobilo leta 1365, leži na stiku ravnine ob reki Kolpi z gričevjem, ki se proti severu zlagoma dviga proti Gorjancem. Nad mestom Metlika se dviga vinorodni in razgledni hrib Veselica (233 m), zato, kot s prijaznim nasmehom na obrazu pripomni 69 – letna upokojena profesorica pedagogike Vladka Škof, Metličani radi pravijo, da so edini kraj na svetu, kjer imajo vsak dan V(v)eselico.

Proti koncu poti od Kopra do mejnega prehoda Dragonja se levo v hrib odcepi cesta v vas Padna. Obdana je z oljkami in na vrhu se odpira mogočen razgled na valovito primorsko pokrajino. Marsikdo ob tem pogledu vzklikne, da je to slovenska Toskana. Tu s spoštovanjem do svojih prednikov, ki so iz roda v rod in z veliko predanosti zemlji razvijali oljkarstvo, mladi gospodar Iztok Plahuta uspeva združevati odgovoren poklic in delo v oljčnih nasadih. Kakih 15 minut potrebuje Iztok Plahuta za vožnjo v službo – kot informatik je zaposlen v koprski...

Ivan Šega z Ravnega Dola je na očetovo željo po osnovni šoli nadaljeval njegov poklic krošnjarja, a ustvarjalni nemir ga je popeljal na drugo pot. Da bi vendarle ohranil zgodovino svojih prednikov, je ustanovil etnološki muzej, v katerem lahko obiskovalci prisluhnejo zgodbam in doživetjem s krošnjarskih poti, ki so si jih v zimskih večerih pripovedovali v družinah. Cesar Ferdinand III je že leta 1492 podelil ljudem v ribniški dolini privilegij, da so smeli po vsem cesarstvu prodajati suhorobarske izdelke. Po 2. sv.