»Bistrica ob Sotli je bila od nekdaj predvsem kmečko naselje, v katerem se še zmeraj blizu osemdeset odstotkov gospodinjstev ukvarja z obdelovanjem zemlje kot osnovno ali dopolnilno dejavnostjo. Slednje (in znotraj nje zlasti vinogradništvo) je v povezavi z naravnimi lepotami in kulturnimi znamenitostmi odločilno vplivalo na spodbuden gospodarski razvoj kraja v zadnjem obdobju, ki tako postaja pravi obsoteljski biser,« nas 68 – letna domačinka, upokojena novinarka Mimica Kidrič popelje v slikovit trg na vzhodnem obrobju Slovenije, kjer se svet...

Valter Malovec iz Divače ne govori veliko, zato pa toliko več dela. Z ženo sta delovne navade privzgojila obema otrokoma in danes imajo zelo uspešno družinsko podjetje – hotel, dve gostilni in prenočišča ter mesnico. Valter izhaja iz delavske družine; njegov oče je bil železničar. Divača je bila že od nekdaj pomembno cestno in železniško križišče – kjer se križajo poti, ki povezujejo Dunaj s Trstom in naprej z Italijo, pa tudi z Istro in Puljem … Železnica je dajala kruh mnogim družinam; toda Valterjeva starša sta si za sina edinca želela...

Učenje starejših je povezano s številnimi stereotipi. Na primer, da potrebujejo učenje za možganski trening, da si malo »kravžljajo možgančke«, da ne bi zakrneli, otopeli. Zakaj bi bilo učenje starejših tako drugačno od učenja drugih generacij? Zdi se, da vemo, zakaj se zaposleni ljudje izobražujejo v poklicno dejavnem obdobju. Prav tako vemo, zakaj se učijo otroci. Za življenje in za kasnejšo zaposlitev. Tudi starejši se učijo, pa ne zato, da bi urili možgane ali da bi ostali v dobri kondiciji.

V vasi Malo Hudo pri Ivančni Gorici živi Karolina Štrubelj, ki jo prebivalci dobro poznajo, saj je polnih 36 let delala kot babica. Vedno je bila dobre volje, vedno pripravljena z nasveti pomagati ljudem, predvsem ženam pri različnih težavah. Pri dobrih štiriindevetdesetih iz nje še vedno žari človeška toplina, prijaznost in zadovoljstvo. Skupaj sva podoživeli veliko lepih in tudi nekaj grenkih spominov iz časov, ko je pomagala na svet dojenčkom, številne pa tudi negovala prve tedne življenja.

V tokratni Vzajemnosti predstavljamo kar nekaj rekorderjev po letih. Tistih, ki so že prestopili prag prvega stoletja, ki so v živo spremljali toliko zgodovinsko pomembnih dogodkov, o katerih lahko drugi le beremo. In najbolj osupljivo je, da se jih spominjajo, kot bi se zgodili šele pred nekaj dnevi... Nika Dragoša iz Ljubljane smo pred štirimi leti, ob njegovi stoletnici, prvič predstavili našim bralcem. Takrat smo ga obiskali na njegovem domu v Vižmarjih pri Ljubljani, kjer je po ženini smrti živel sam.

Vinko Jamnik, doma iz Šentvida nad Ljubljano, se je od leta 1992 do 24. junija letos, ko je dopolnil štiriinsedemdeset let, kar 5000-krat povzpel na Šmarno goro (669 m), ta priljubljeni izletniški cilj na obrobju Ljubljanske kotline. Nanjo hodi že od svojih mladih let, le da v mladosti še ni štel svojih vzponov. Pred dvajsetimi leti pa se je odločil, da bo vsakega skrbno zabeležil, tudi kot dokaz  dinamike svojega življenja. Z mestnim avtobusom ali s kolesom se je v vsakem vremenu pripeljal do Tacna, nato pa se je velikokrat tudi dvakrat...

Kmalu po tistem, ko je Kranjčan Anton Jereb pod strmimi, gozdnatimi pobočji Jezerskega ob grapi Ankovega potoka začenjal poganjati vikendaške korenine, mu je povsem po naključju prišel v roke predmet, podoben skrajšani sulici, a precej debelejši. Ni se pustil odpraviti z besedami, naj vendar pusti to ničvredno, zarjavelo železje, da ga odpeljejo na odpad, ampak je trmasto vztrajal, da mu povedo, kaj je to »čudo«. To »čudo« pa je bilo odžagani krajši del pet metrov velikega svedra, s katerim so ročno vrtali v štirimetrska macesnova debla in si...

Marjan Marinšek iz Velenja, idejni in ustvarjalni dolgoletni vodja Pikinega festivala, prijatelj švedske mladinske pisateljice Astrid Lindgren, kulturnik in publicist, zbiratelj starih predmetov ter šolskih pripomočkov, pisatelj in urednik, citrar in častni član Citrarskega društva Slovenije, prejemnik ugledne nagrade MO Velenje ter častni občan Občine Kozje (je namreč rojen in ponosen Kozjan), je zagotovo eden pomembnejših slovenskih kulturnih ustvarjalcev.

Irena Pevnik s Polzele je delovna leta preživela kot inženirka tekstilne tehnologije v nekoč znameniti polzelski Tovarni nogavic. Tudi po upokojitvi ni počivala, saj je več let usposabljala iskalce zaposlitve pri zavodu za zaposlovanje. A v zrelih letih je našla več časa za slikanje. Preizkuša se v različnih tehnikah, največkrat v olju, v zadnjem času ji je ljuba kombinacija akrila in olja, pri čemer uporablja čiste, žive barve. Narava ji neprestano daje motive in izzive, lotila se je tudi portretiranja otrok, nad čemer so navdušeni zlasti...

Baletni plesalec, koreograf in pedagog Janez Mejač je letos dobil stanovsko nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije, imenovano po Lydii Wisiak, nekdanji plesalki in izvrstni pedagoginji. Pri 75 letih je še vedno povezan z baletom, ogleda si vse baletne predstave, spremlja delo slovenskih koreografov in se žalosti, ker se obnova ljubljanske operno baletne hiše vleče že pet let. Janez Mejač se je se rodil v Mokronogu in je prepričan, da mu je bilo delo v teatru usojeno.