Nekdaj mirna cesta je postala glavna povezava med kolodvorom in južnim delom mesta
ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Resljeva cesta)
Že kmalu potem, ko je bila leta 1849 zgrajena ljubljanska glavna železniška postaja, so se pojavili predlogi, da bi jo bilo treba čim prej prek Mesarskega oziroma sedanjega Zmajskega mostu prometno povezati s tržnim prostorom pod grajskim hribom. Toda minilo je kar triintrideset let, da se je leta 1882 Kranjska stavbna družba naposled lotila gradnje nove Resljeve ceste in jo naslednje leto tudi končala. Martina Lipnik, upokojena univ. dipl. inž. arh., opozori, da se na objavljenih razgledniških fotografijah, ki sta bili narejeni kakih dvajset let pozneje, lepo vidi, kako so tedaj poskrbeli tudi za ozelenitev nove prometnice. »Še več: regulacijski načrt Ljubljane iz leta 1896 je zahteval, da mora občinski svet pri obravnavi prošenj za zidavo na tem območju varovati tudi vrtove.«
Oaza zelenja in izjemno zdravilnega zraka
ODSTRTE PODOBE – SENOŽEČE
Gručasto središčno naselje na severovzhodnem robu Krasa ob cesti Razdrto–Koper je bilo nekoč izrazito kmečka vas, kjer so se domačini večinoma ukvarjali z živinorejo in furmanstvom. »Tako sta bila tudi moja prednika, stari oče Jakob in oče Janez, furmana, zato so bili pri hiši vselej po trije konji, od katerih sta bila dva vprežena, eden pa je v hlevu počival,« nas je najprej opozoril na nekdanjo značilnost svojega rojstnega kraja 83-letni upokojeni gledališki igralec, režiser in direktor novogoriškega gledališča Andrej Jelačin, ki se že desetletja zanesenjaško trudi, da bi Senožečam vrnil staro slavo, nekdanje vrednote. Tudi s tankočutno napisano knjigo spominov Vse moje ljubezni (2013), v kateri je obsežen del posvetil prav ljubezni do domače zemlje.
Ljudje so se lotili vsakega dela, samo da so kaj zaslužili
ODSTRTE PODOBE – BESNICA
Razloženo naselje v jugozahodnem delu Posavskega hribovja leži v ozki dolini potoka Besnice, ki izvira pod Malim Trebeljevim in se pri Podgradu izliva v reko Ljubljanico. Vas je iz štirinajst kilometrov oddaljene Ljubljane dostopna po cesti, ki je iz Sostrega speljana čez severno pobočje Babne gore (544 m) in skozi zaselek Pečar, v katerem je bila nekoč v eni izmed dveh hiš znana gostilna, v dolino. V njenem dnu so njive in travniki, okoliški hribi pa so porasli z gozdom. Ker na ilovnati zemlji niso bili kaj prida pogoji za kmetovanje, so se po besedah 65-letnega Bojana Jerlaha, upokojenega državnega uslužbenca in raziskovalca lokalne zgodovine, Besničani poleg mesne živinoreje in gozdarstva morali ukvarjati še z marsičim drugim, da so preživeli.
Križiščni trg pred vhodom v srednjeveško mestno jedro
ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Prešernov trg)
»Tedanji Marijin oziroma današnji Prešernov trg je nastal na križišču cest, ki so s severa, z Gorenjskega in Štajerskega vodile skozi Špitalska vrata čez most čez Ljubljanico v obzidan meščanski in cerkveni srednjeveški del Ljubljane. Pred Špitalskim mostom je na gričku stala majhna Marijina cerkev, ki so jo med obleganjem mesta porušili Turki. Avguštinci so leta 1628 zgradili novo cerkev sv. Martina, ki je leta 1645 pogorela, zato so med leti od 1646 do 1660 postavili zdajšnjo cerkev Marijinega oznanjenja s samostanom, ki jo je cesar Jožef II. leta 1784 izročil frančiškanom. Ti so jo skladno s svojim redom prebarvali v rdečerjavo barvo, ki pa jo je spomeniško varstvo pred desetletji zamenjalo z rožnato,« nas je 81-letni upokojeni redni prof. Marjan Ocvirk, ki je do leta 2013 predaval na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, najprej seznanil z zametki zdajšnjega Prešernovega trga.
-
Na nekdanje cvetoče mesto ostajajo le spomini
»Na začetku prejšnjega stoletja, iz katerega sta obe stari razglednici, je imel Gornji Grad veljavo pomembnega cerkvenega in upravnega središča, ki ga je postopoma pridobival z ustanovitvijo benediktinskega samostana v 12. stoletju in ureditvijo letne rezidence ljubljanskih škofov v 15. stoletju. Po prvi svetovni vojni je bil kraj sedež sreza, pristojen za celotno Zgornjo Savinjsko dolino in del Šaleške doline. Leta 1928 je postal mesto, v katerem je bilo med drugo svetovno vojno politično, vojaško in kulturno središče obsežnega osvobojenega ozemlja. Toda po vojni so se političnoupravni organi preselili v Mozirje in naselje v zgornjem delu Zadrečke doline – odmaknjeno od prometnih tokov – je razvojno nazadovalo,« nas je najprej s preteklostjo Gornjega Grada na kratko seznanil 65-letni upokojeni podjetnik Toni Rifelj, ki je bil prvih dvanajst let tudi tukajšnji župan.
Kraj, ki ga je zaznamoval rudarski SREČNO!
ODSTRTE PODOBE – ZABUKOVICA
Razložena vas leži v podolju na skrajnem severnem delu Posavskega hribovja v Spodnji Savinjski dolini južno od Žalca. Nekdanje rudarsko naselje, na območju katerega so rjavi premog kopali v času od leta 1799 do leta 1966, sestavljajo zaselki Slovenski Dol ali Tajčental, Porence, Podvine, Odele, Močle, Kurja vas in Zabukovica ali Vas. »V zadnjem je središče kraja, ki je upodobljeno na spodnji sliki stare razglednice in je le kakih tristo metrov oddaljeno od upravnih prostorov nekdanjega rudnika,« nam je najprej pojasnil 82-letni Vinko Petek, eden izmed dvajsetih še živečih zabukoviških knapov.
Med kulturne bisere spadajo tudi spomeniki
ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Tivoli)
Največji ljubljanski park se na petih kvadratnih kilometrih razteza v neposredni bližini mestnega središča pod Rožnikom in Šišenskim hribom. V njem se združujejo naravni in krajinski elementi ter objekti kulturne dediščine, med katere spada poleg grada Tivoli (nekoč imenovanega Podturn) in Cekinovega grada tudi približno trideset spomenikov. Vse umetniške stvaritve, razen ene – Štirje psi pod Tivolskim gradom, so delo slovenskih kiparjev, vendar se po besedah upokojene umetnostne zgodovinarke mag. Olge Paulič do njih vse preveč mačehovsko obnašamo.
»Rajhenburg mi je dal vse, kar je izoblikovalo mojo dušo«
ODSTRTE PODOBE – BRESTANICA
»Rajhenburg je usmeril moje življenje. Dal mi je vse, kar je izoblikovalo mojo dušo. Rajhenburg je moja usoda, čeprav sem v njem živel samo do svojega devetnajstega leta. Če spregovorim besedo Rajhenburg, celo če si jo samo obudim v spominu, se mi že zgodi, da se kakor v pravljici, prek daljav in časov, v trenutku znajdem v deželi davne sreče, v svetovih svojega detinstva in mladosti, svojih prvih zapisanih besed,« razmišlja 76-letni upokojeni novinar, a tudi plodovit publicist, romanopisec in pesnik, filmski in televizijski scenarist ter potopisec Željko Kozinc.
Jurčič in kultura povezujeta Muljavce
ODSTRTE PODOBE – MULJAVA, BOJANJI VRH (Polje)
Razglednica s štirimi sličicami je nastala ob otvoritvi prvotne muljavske šole, ki so jo na bližnjem Polju (danes zaselku v sosednji vasi Bojanji Vrh) 15. septembra 1910 odprli na prenovljeni domačiji Zgornji Tiček. Z nje je bil doma Frančišek Špendal, župnik v Tržiču, ki jo je »le za namen šole« po zelo ugodni ceni prodal občini Muljava, v imenu katere je pogodbo o nakupu podpisal župan Ignacij Špendal. Ta je živel na Polju pri Muljavi št. 10, pri Spodnjem Tičku, kamor je poleg kmetije spadala tudi Tičkova gostilna, ki jo vidimo na zgornji levi fotografiji.
Rezbari in ohranja kulturno dediščino
Upokojeni gradbeni tehnik Mirko Kogelnik iz Podvelke ni le prizadeven zbiratelj predmetov naše kulturne dediščine, ampak tudi izvrsten rezbar, ki s starim kolarskim orodjem ročno izdeluje replike in imitacije nečk, mlinarskih zajemalk, gozdarskih kuhalnic, večnamenskih posod, flosarskih žlic, zajemalk za začimbe, žlic za polento in drugih gospodinjskih pripomočkov. Za osmero od njih je prejel tudi certifikat Obrtne zbornice Slovenije, ki potrjuje, da gre za izvirne izdelke domače obrti.
Ob tem pa z veliko zavzetostjo proučuje rokodelsko preteklost zgornje Dravske doline, pripravlja predavanja in prireja razstave ter tovrstne veščine, znanja in spretnosti v učnih delavnicah prenaša na nove rodove. »A čas, ki ga živimo, žal ni naklonjen rokodelski kulturni dediščini,« pravi zagrenjeno in nadaljuje, da »osnovne šole ne vzgajajo otrok tako, da bi spoštovali stara znanja in poklice, ki jih še vedno potrebujemo. Še več, današnja mladina se pravzaprav sramuje fizičnega dela – vsi bi bili le nekakšni pisarniški delavci oziroma delali v poklicih, za katere menijo, da se tam ni treba kaj dosti naprezati. Neki profesor mi je nekoč rekel, da narava pač ni vseh ljudi obdarila s sposobnostmi, da bi postali zdravniki, urbanisti, projektanti itd., mnogi pa bi bili lahko uspešni v rokodelskih poklicih. Vendar pa starši in okolica, v kateri živijo, praviloma mlade silijo v šole, v katerih bodo pridobili 'boljšo' izobrazbo. Kakor da je delati kot zidar, tesar, mizar ipd. ponižujoče.«