Spoznajte jih

Slavko Lapi iz Maribora je zgovoren sogovornik, ki mu ne bi pripisali 97 let. Kot pravi, je kmečki sin, rojen leta 1929 v Okoslavcih v občini Sv. Jurij ob Ščavnici. Čeprav je njegovo uradno ime Vekoslav, ga vsi kličejo Slavko. To ime mu je izbrala mama, župnik pa ga je samovoljno preimenoval v Vekoslava.

Podobno se je zgodilo tudi Slavkovemu prleškemu rojaku, škofu dr. Vekoslavu Grmiču. Pri njem je taisti župnik pozabil, katero ime so mu starši namenili, in odločil: »Krstil te bom kar po sebi – Vekoslav boš.« Slavko se spominja, da je obiskoval peti razred osnovne šole, ko je Hitler okupiral naše kraje in so se v šoli učili le nemški jezik ter telovadili, kar se mu še danes zdi izgubljen čas. Kot petnajstletnik je odšel v Avstrijo, tam končal trgovsko šolo in opravil vozniški izpit.

Iz roda v rod

Ko se cesta čez Gorjance prevesi na »sončno stran«, kmalu pridemo do gostišča Badovinac, ki velja za neformalno vstopno točko v Belo krajino. Badovinčevi bodo letos praznovali že 130 let obstoja legendarne gostilne, v kateri si obiskovalci že več kot sto let lahko naročijo izvirno pijačo karampampuli (zeliščno žganje) in marsikaj domačega za pod zob. Še ena zanimivost: gostilno vodi že četrti rod in v vsakem je bil Peter.

Gostilno na Jugorju je leta 1896 odprl praded Peter, doma iz Maline. Nato jo je prevzel njegov sin, prav tako Peter, in jo povzdignil na višjo raven. Poročil se je z odlično kuharico, ki se je zavedala pomena lokalnih kulinaričnih posebnosti. Zbirka njenih receptov je danes »zakonik« gostilne. Sledil je novi rod – njun sin Peter, izšolani gostinec, je s svojo veselo naravo, prislovično belokranjsko odprtostjo in dobrodušnostjo sloves gostilne ponesel še dlje.

SPOZNAJTE JIH

Ime Olga Rems vedno povezujemo z zanesljivostjo, toplino in profesionalnostjo na televizijskih zaslonih. Bila je ena od voditeljic, ki so zaznamovale zlate čase slovenske, sprva ljubljanske televizije, ko je bil program še bolj oseben, voditelji pa so imeli pomembno vlogo pri oblikovanju odnosa z gledalci.

Z eleganco, neposrednostjo in vrhunsko dikcijo je postavila standarde, ki jim mlajše generacije voditeljev še vedno skušajo slediti. Čeprav že leta ne stoji več v soju studijskih luči, ostaja njen vpliv zapisan v zgodovino televizije. Je simbol nekega drugega časa – časa, ko je bila televizija še okno v svet, ki smo mu brezpogojno zaupali. Leta 2006 se je po 40 letih dela upokojila, a ostaja dejavna, radovedna in povezana z umetnostjo, družino in prijatelji. Na začetku pogovora pove, da je štiri leta vdova, da rada hodi na vikend in da je navdušena vrtnarka. »Predvsem imam veliko veselja z rožami na vrtu, pa tudi v hiši imam kar nekaj lončnic. Ljubim cvetje.«

Spoznajte jih / Kam nas pelje življenje 

Tone Kerin je misijonar, župnik, humanist, svetovljan in boem, predvsem pa častilec Boga in življenja. Pri 26 letih, po študiju teologije, je odšel na Madagaskar opravljat misijonarsko delo. Afrika ga je očarala in namesto predvidenih petih let jih je tam preživel kar štirideset! Pustil je velik pečat. Pred slabimi tremi leti se je zaradi bolezni vrnil v Slovenijo in zdaj vodi župnijo v Brusnicah pri Novem mestu.

Navzven in po nastopu je precej neznačilen duhovnik; kljub temu ali pa prav zato navdušuje, kamor koli pride. Iz njega vejejo optimizem, prijaznost, dostopnost in iskrena vera. Govori glasno in jasno, na trenutke tudi zelo sočno in neposredno, vendar je vse izrečeno dobronamerno. »Kajti življenje je lepo in veselo, zato ga je škoda zapravljati za jamranje in iskanje slabosti,« pove ob našem snidenju. »Bog nam je dal svobodno izbiro, v upanju, da bomo znali v življenju uživati.

Športni veterani: Drago Mlinarec – Đuro

Jesenice so hokejsko mesto. Nekoč so bile tudi »mesto rdečega prahu«, a to že dolgo ne več, saj je železarna zdaj bolj čista. Drago Mlinarec, bolj znan pod vzdevkom Đuro, je bil hokejist, ki je na hokejske Jesenice, v Podmežaklo, pomagal »pridrsati« številne zvezdice državnih prvakov. Danes je aktiven upokojenec in športni veteran.

Letos mineva trideset let od njegove zadnje uradne hokejske tekme. »Seveda sem še drsal, bil sem vpet v šport, vendar še zdaleč ne aktivno. Prišel je čas, ko resnično nisem počel nič. Kaki dve leti je trajalo to brezdelje. Potem mi je zdravnik dejal, naj se brcnem v zadnjo plat, saj bom sicer končal nekje, kamor še zdaleč nisem spadal,« se spominja Mlinarec, prvi kapetan slovenske izbrane vrste po osamosvojitvi, tudi ob zgodovinskem šampionskem naslovu Jesenic v prvem slovenskem prvenstvu spomladi 1992.

ODSTRTE PODOBE – STOPIČE

Gručasto središčno naselje Stopiče leži sedem kilometrov jugovzhodno od občinskega središča Novo mesto, sredi valovitega zakraselega sveta novomeške pokrajine pod Gorjanci. Najbolj zgoščena poselitev je ob cesti Črmošnjice pri Stopičah–Dolž, število prebivalcev pa že desetletja nenehno narašča. »Stopiče se prvič omenjajo leta 1518 v dokumentu, s katerim je Jakob Strauss na Kapitlju v Novem mestu ustanovil Straussov beneficij s 15 kmetijami. Tu je ves čas pomembno vlogo igrala župnija z mogočno cerkvijo Device Marije, tolažnice žalostnih. V vasi s približno 190 stanovanjskimi hišami je nekoč živelo kmečko, danes pa predvsem primestno prebivalstvo,« pravi 59-letni gozdar in ljubiteljski zgodovinar Anton Goršin.

Spoznajte jih

Zlata Crljenko iz Ljubljane se je rodila v posebni družini, ki jo je naučila toplih odnosov in v kateri je odkrila govorico kretenj. Delo v Društvu gluhih in naglušnih AURIS ji je v veselje, saj lahko naredi veliko dobrega za gluhe, naglušne, gluhoslepe in osebe s polževim vsadkom.

Takoj pove, da je odraščala v čudoviti ljubeči družini. »Moja starša sta bila povsem gluha. Oče je bil dober krojač, mama krojačica. Spoznala sta se v vajeniški šoli in se poročila, kot sad njune velike ljubezni sem se rodila jaz, slišeča deklica, njuna edinka.« Starše je skrbelo, da ne bo znala govoriti, zato so jo, takoj ko ni imela več plenic, vpisali v vrtec. Vzgojiteljice so se zelo trudile, da bi veliko govorile z njo, enako tudi stanovalci v Rožni ulici v stari Ljubljani, kjer so živeli.

SPOZNAJTE JIH

Že od daleč jo je mogoče prepoznati po značilni baletni drži in hoji. Zdi se, da bolj lebdi kot hodi. Rdeči lasje, odrska prezenca, živ pogled. To je Helena Grom Krečan. Balerina, kostumografka, odrska tehnica, gostinka, mama in babica. Ženska, v kateri še danes kipi umetniška in človeška toplina in ki ji oder veliko pomeni.

Rodila se je 4. januarja 1952 v Kobaridu. Skupaj s sestro dvojčico je prišla na svet v hiši, kjer sta ju že čakala dva starejša sorojenca. Tisto zimo je bilo toliko snega, da mama ni mogla v porodnišnico, zato sta se deklici rodili kar doma. Na srečo sta do hiše prišla zdravnik in babica. Otroštvo ni bilo brez senc. Oče je bil veliko odsoten in za družino ni skrbel tako, kot bi moral. Mati pa je bila prava heroinja, umetniška duša in močna ženska.

SPOZNAJTE JIH

Čeprav Melanije Šter, profesorice slovenščine in angleščine, sicer amaterske igralke, napovedovalke in novinarke, ni več mogoče videti na ekranih ali je poslušati po radiu, jo mnogi še vedno prepoznajo. To ne preseneča, saj je bila leta skupaj z Mišo Molk, Jano Čede, Metko Centrih Vogelnik, Branko Kadunc, Moniko Glavič in Kristino Remškar prava televizijska zvezdnica.

Zanimalo nas je, kako živi zdaj, v letu, ko bo dopolnila 80 let, čeprav jih kaže vsaj dvajset manj. Melanija Šter je kot dijakinja in študentka začela kariero kot amaterska igralka v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, kjer je odigrala vrsto imenitnih, tudi glavnih vlog. Med drugim je bila Pepelka in Sneguljčica v igrah za otroke ter Lepa Vida v istoimenski Cankarjevi drami in Franca v Jurčičevem Sosedovem sinu v predstavah za odrasle. Redno se je leta 1971 zaposlila na Radiu Slovenija, kjer je sprva delala v ekonomsko-propagandnem...