ODSTRTE PODOBE – TREBIJA, GORENJA VAS

Razloženo naselje z gručastim jedrom nad izlivom potoka Trebišnika v reko Poljansko Soro leži v Poljanski dolini med Gorenjo vasjo in Žirmi, v zatišni dolini pod hribom Planina in gričem Ločile. Pri Trebiji se regionalna cesta razcepi v dva kraka: eden se ob Sori nadaljuje v Zgornjo Poljansko dolino, drugi pa se ob Hobovščici vzpne na preval Kladje in spusti v Cerkno. Hkrati je v vasi tudi odcep stranske ceste v Staro Oselico z župnijsko cerkvijo sv. Pavla iz 17. stoletja. Razgledniška fotografija, ki je nastala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, prikazuje središče naselja, v katerem so poleg šole ob desnem robu in novozgrajenega Doma pod Planino prevladovale štiri velike kmetije (grunti): Županova, Jelarjeva, Andrejčeva in Bizjakova. Z zadnje je doma naš tokratni sogovornik 78-letni Franc Ušeničnik, upokojeni univ. dipl. inž. agronomije in dolgoletni direktor Semenarne Ljubljana.

ODSTRTE PODOBE – ZASIP

Ko je mladinski pisatelj in risar samouk Franc Rojec kot davčni izvrševalec služboval v Radovljici, je leta 1900 narisal tudi tri motive razpotegnjenega naselja v Blejskem kotu, na osnovi katerih je celovški založnik Alois Beer izdal objavljeno večslikovno razglednico. Vas je prislonjena ob južno prisojno pobočje hriba Hom (834 m), od koder je čudovit razgled na Bled in njegovo okolico, zaradi katerega jo je pesnik France Prešeren poimenoval »oltar Gorenjske«. »V zgodovinskih listinah je Zasip z imeni petih svobodnih kmetov prvič omenjen med letoma 1075 in 1090. Od nastanka pričujoče razglednice, torej v zadnjih skoraj 120 letih, se je število prebivalcev naglo povečevalo, saj so jih leta 1900 našteli 300, lani pa nekaj čez 1000, torej se je več kot potrojilo,« pravi 80-letni upokojenec Polde Kolman, ki se je z Bleda, kjer je imel dolga leta znano kemično čistilnico, semkaj preselil pred 45 leti.

ODSTRTE PODOBE – ŠMARJE PRI JELŠAH

»Potem ko je bilo Šmarje pri Jelšah leta 1871 povzdignjeno v trg, je dobilo tudi pomembne sodne in upravne službe ter postalo upravno središče Obsotelja in Kozjanskega vse do danes. Kraj se je naglo razvijal: leta 1873 so na mestu, kjer je zdaj pošta, postavili novo šolo; dve leti pozneje so zgradili palačo okrajnega sodišča; v naselju je bil sedež davkarije, pošte in orožniške postaje; leta 1883 so ustanovili narodno čitalnico ter leta 1892 še hranilnico in posojilnico.

ODSTRTE PODOBE – BOROVNICA

Veliko gručasto naselje leži na prehodu iz široke doline potoka Borovniščica v ravnino Ljubljanskega barja, v kotlini med Planino (735 m) na vzhodu ter Lipovcem (752 m), Velikim Trebelnikom (815 m) in Malim Trebelnikom (807 m) na vzhodu, medtem ko na jugu prehaja v sosednjo Dražico. Barjanska vas s petdesetimi hišami je doživela razvojni razmah sredi 19. stoletja, ko so skoznjo speljali južno železnico Dunaj–Trst in borovniško dolino premostili z znamenitim viaduktom. Prihod železnice v kraj je na prehodu iz 19. v 20. stoletje omogočil tudi širitev gospodarskih dejavnosti, med katerimi mu je dala pečat zlasti lesna industrija. Eden od najuspešnejših takratnih borovniških podjetnikov je bil založnik trislikovne krajevne razglednice Anton Kobi, praded 75-letnega Gregorja Koblerja, upokojenega dipl. inž. kemijske tehnologije.

ODSTRTE PODOBE – STARA VRHNIKA

»Večja gručasta vas v bližini Vrhnike leži na valovitem svetu severozahodnega roba Ljubljanskega barja, pod obronki gozdnate Planine (Špica, 735 m). Naselje je kot Gornja Vrhnika (Oberndorf) prvič omenjeno v notranjeavstrijski fevdni knjigi iz leta 1444, kasneje pa so jo preimenovali v Staro Vrhniko (Alt Oberlaibach), da so jo ločili od imena sedanjega občinskega središča. K stari Vrhniki spadajo tudi zaselki Podčelo, Razor in Kuren, ki so raztreseni po bližnjem pobočju Ulovke (801 m) in ob njem. Višji osrednji del vasi je nagneten okoli podružnične cerkve sv. Lenarta, medtem ko stojijo hiše v Dolu, na Devcih in Hribih na prostornejšem delu vasi,« nam je najprej na hitro predstavila svojo rojstno vas 70-letna upokojena gostinka Ema Goričan, ki se že tretje desetletje ljubiteljsko ukvarja z rodoslovjem in krajevno zgodovino.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Dalmatinova ulica)

»Leta 1931 se je naša družina iz Celja preselila v Ljubljano, kjer se je oče Janko Smodiš kot bančni uradnik zaposlil najprej pri Zvezi slovenskih zadrug, tri leta kasneje pa je začel delati v Kmetski posojilnici, ki je imela prostore v zgradbi na vogalu današnje Slovenske ceste in Dalmatinove ulice. To poslovno-stanovanjsko stavbo, v kateri smo v tretjem nadstropju tudi stanovali, so po načrtih mestnega arhitekta Cirila Metoda Kocha zgradili leta 1906, saj je bilo poslopje prve civilne bolnice na Kranjskem, ki je na tem mestu stala od leta 1786, med potresom leta 1895 tako poškodovano, da so ga morali porušiti,« je začel pripoved o tem delu Ljubljane, kjer je živel do leta 1958, 91-letni Drago Smodiš, upokojeni univ. dipl. inženir kemije, in se kot dober poznavalec mestne preteklosti pomaknil še za približno sto let nazaj, v drugo polovico 17. stoletja.

ODSTRTE PODOBE – BARJE

»Popotnik iz Dolenjske, ki se je namenil v Ljubljano, bo tik pred njo ostrmel nad neskončno ravnino, ki se začne pri Orlah, sega do Krima in ji proti zahodu ni videti konca. Barje – predvsem štradoni Ižanske ceste, Črne vasi, Lip, Hauptmance, Peruzzijeve ulice in Galjevice vse tja do Livade – je danes dokaj moderno ljubljansko predmestje. Takoj po drugi svetovni vojni pa ni bilo tako, saj so bili omenjeni predeli prave vasice. Ljudje so kmetovali, nekaj mladih deklet je delalo v tobačni tovarni, nekateri so razvijali obrt, drugi so se udinjali kot delavci v državnih podjetjih. Proti petdesetim letom bi lahko že marsikoga imeli za potrošnika, pa ne samo hrane in oblačil, pripravljen je bil že kaj odšteti tudi za zabavo, kulturo in šport,« začenja svojo pripoved o ljubiteljski kulturni dejavnosti na Barju v času od leta 1948 do 1990 81-letna Joža Miklič, upokojena univerzitetna diplomirana ekonomistka.

ODSTRTE PODOBE LJUBLJANA (Resljeva in Miklošičeva cesta)

»Na del Resljeve ceste med Slomškovo in Čufarjevo ulico, ki jo prikazuje dobrih sto let stara razglednica, imam prelepe spomine, saj sem tu preživela svoja gimnazijska leta. Ko sem leta 1936 v Zemunu, kjer smo tedaj živeli, končala osnovno šolo in naredila sprejemni izpit za gimnazijo, so me starši poslali v Ljubljano k babici Ivanki in dedku Franu Rekarju, ki sta živela v prvem nadstropju hiše na Resljevi 12 (zdaj 16). To je zgradba ob levem robu fotografije, ki je bila last zdravnika dr. Stojca,« se spominja Lepša Šturm, 93-letna upokojena bibliotekarka Centralne tehniške knjižnice, ki z neverjetno natančnostjo niza drobce iz svojega razgibanega življenja.

ODSTRTE PODOBE – TRIGLAV

Letošnjega 26. avgusta je minilo 240 let, odkar so na pobudo barona in razsvetljenca Žige Zoisa na 2864 metrov visok Triglav prvi stopili štirje srčni možje iz bohinjskega kota. To so bili Lovrenc Willomitzer, 31-letni ranocelnik v Stari Fužini, Štefan Rožič, 39-letni lovec, s Savice ter rudarja 34-letni Matevž Kos iz Jereke in 31-letni Luka Korošec s Koprivnika. Zatem je vrh slovenskega očaka osvojilo na tisoče domačih in tujih gornikov, med katerimi je tudi 72-letni upokojeni univ. dipl. fizik in navdušen planinec Andrej Grum, ki je bil prvič na njem z murskosoboškimi taborniki pri dvanajstih letih in poslednjič lani, štiridesetič; z vseh treh zavarovanih smeri (s Kredarice, Planike in Doliča), ob tem pa se je do Kredarice trikrat povzpel tudi po triglavski severni steni.

ODSTRTE PODOBE – KANIŽARICA

Rudarsko naselje v zahodnem delu Bele krajine je po novembru leta 1943, ko je tu nastalo osvobojeno ozemlje, odigralo pomembno vlogo v slovenskem partizanskem zdravstvu, saj je bila v upravni zgradbi rudnika rjavega premoga januarja naslednje leto ustanovljena največja in najbolje opremljena civilna bolnišnica OF. »To je bila ena izmed treh bolnišnic za potrebe prebivalstva, v njej pa je bilo 60 postelj, medtem ko jih je bilo v Trebnjem 25 in Starem trgu pri Ložu 35. Poleg teh je bilo v NOB na celotnem ozemlju Slovenije na skrivnih mestih še 265 vojaških bolniških ustanov, ki jih je zasnoval dr. Pavel Lunaček in v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev,« pravi 96-letna upokojena pediatrinja, univerzitetna profesorica in znanstvenica dr. Zora Konjajev, ki je kot študentka medicine prišla v Kanižarico 20. februarja 1944 in v njej delala do 25. marca 1945, ko je bila evakuirana v Dalmacijo.