Mnogokrat sem že rekla, da bi morali biti ljudje bolj hvaležni naravi, kot smo, saj vse, kar v njej raste, dozori ravno ob pravem času in z določenim namenom. Zgleden primer te trditve so orehi in lešniki, plodovi jeseni, močno zavarovani s trdo lupino, da zlahka preživijo mraz, sneg in mokroto.

Potrjeni viri govorijo, da so v Sredozemlju poznali in uživali lešnike že pred sedem tisoč leti, nekoliko manj pa orehe, kajti pisni viri jih uvrščajo štiri tisoč let nazaj. In če se vrnem v mladost, so bili za nas, otroke, orehi in lešniki poslastica in morda smo jih več potolkli in sproti pojedli kot pa zbrali v skledi za mamino potico. Enake spomine ima bržkone večina izmed nas.

Od prebave hrane in njenega izkoristka so odvisni presnova, počutje in tudi zdravje. Prebava hrane poteka v več fazah. Prva faza predelave je v ustih, kjer z grizenjem in žvečenjem prepojimo hrano z encimi v slini. V kislem okolju želodca poteka druga faze prebave. Tu se prebavljajo beljakovine in druge snovi, ki jih razgrajujejo ustrezna želodčna kislina in encimi. Kdor nima ustrezne želodčne kisline, ne more imeti dobre prebave in presnove.

V črevesju poteka tretja faza predelave hrane. Hkrati je črevesje prostor, kjer poteka vsrkavanje (absorpcija) prebavljenih in do konca razgrajenih snovi iz kislega in bazičnega okolja v krvni obtok, kjer poteka četrta faza prebave.

Jagode kot prvo vigredno sadje, kot so včasih rekli, dozorijo tedaj, ko se rojevajo spomladanske romantične ljubezni. Sledijo jim češnje, ki so prav tako zapeljivi rdeči drobižki, in vsaj jaz se jim ne morem nikoli odreči. In še preden se jih do sitega najemo, nas razveselijo borovnice. Vsako od teh vrst sadja prihaja torej ob pravem času za potrebe našega telesa.

Izvorna vrsta jagod so divje gozdne jagode, v 14. stoletju pa so jih v Franciji začeli načrtno saditi po vrtovih. A prave vrtne jagode so nastale šele s križanjem z debelimi južnoameriškimi in severnoameriškimi vrstami jagod. So pa manj sočne in aromatične kot gozdne jagode, ki so drobnejše, a imajo sorazmerno več zdravilnih in hranilnih snovi. Gozdne jagode imajo od 80 do 90 odstotkov vode, manj kot odstotek beljakovin in maščob, dobro desetino glukoze, fruktoze in saharoze, nekaj celuloze in pektinov, organskih kislin, največ citronske, vinske in nekaj salicilne kisline, prisotni so tudi ksilitol, nekaj sluzi, čreslovine in barvila.

Ljudje smo družabna bitja, druženje nam prinaša radost in nas osebnostno izpopolnjuje. Osamitev pa nas peha v strah, negotovost in tesnobo, depresijo in paniko ... Naj ne zveni pretirano, če rečem, da si lahko pomagamo s hrano. Pa ne le s sladkimi jedmi, ampak tudi s koruznimi in mlečnimi izdelki, beljakovinami, vitamini ...

Vzroki za tesnobna stanja so po navadi individualni. Znanstveniki so prepričani, da so med bolj razširjenimi vzroki za tesnobo kofein v kavi, tein v čajih, psihotropne snovi v umetnih gaziranih pijačah in alkohol. Pri normalnem uživanju večina nima nikakršnih težav. Nasprotno, kofein v kavi ima pozitivne in zdravilne učinke, enako kozarec vina. Toda mera za uživanje je odvisna od vsakega posameznika, zato pri nekaterih že pet ali šest kav na dan ali kozarec vina sproži znake tesnobe.

Praznovanja ob veliki noči so bila vedno povezana s tradicijo. Velika noč je imela za vsakogar svoje sporočilo, nekomu je bila le navada, drugim nekaj veliko globljega. Prepričana sem, da se bo letošnja velika noč še prav posebej dotaknila vsakogar. Vsakdo bo nekaj pogrešal. Če drugega ne, prav gotovo druženje.

Priprave me spominjajo na praznovanje velike noči pri nas doma v mojem otroštvu. Nismo imeli veliko: za žegen majhno šunko iz plečeta, kruh, hren in pirhe, za kosilo pa juho z rezanci, skromno pečenko, krompir, regratovo solato in potico iz prepraženih drobtinic in čokoladnega prahu. Vedeli smo, da smo revni, zato nas je mama bodrila: »Vse bo dobro!« Oče pa je rad dodal: »Tisti Bog, ki je preizkušnjo poslal, jo bo tudi vzel.« A nikoli ni pozabil dodati, da si moramo najprej sami pomagati. Mama je imela navado reči: ko si v preizkušnji, mora v kuhinji nekaj zadišati. Vem, da je imela prav, saj prav tri vonjave, ki se skrivajo v goveji juhi z rezanci, pečenki s krompirjem in potici, naredijo človeka močnejšega in srečnejšega. 

Tako kot se ob začetku zime oziramo naokrog, kdo vse se je že nalezel gripe in prehlada, se po pustu preštevajo tisti, katerih moto vsakokratnega jutra in dne je: »Ne da se mi …« Toda ali je nujno, da spomladi izgubimo energijo in ničesar več ne zmoremo? Ali lahko sami kaj naredimo, da bomo imeli kar največ energije? Seveda!

Sposobnost, da se lahko gibljemo, mislimo, čustvujemo, se učimo, slišimo, gledamo, govorimo in podobno, črpamo iz lastnega vira energije. Lahko bi rekli iz svojih akumulatorjev, ki se polnijo in praznijo. To so celice v našem telesu, ki naj bi jih bilo od 75 do 100 tisoč milijard in so temeljni gradbeni element telesa. Toda druga izmed temeljnih nalog celic je, da proizvajajo energijo, brez katere ni življenja.

Učinkovit imunski sistem je najboljše varovalo pred virusi in drugimi vsiljivci, ki ogrožajo telo. Njegova temeljna naloga je, da prepozna vsiljivca in organizira učinkovito obrambo. Ker je sistem, pomeni, da je sklop usklajenega delovanja več organov: bezgavk, limfnih žil, vranice, kostnega mozga, priželjca, mandeljnov ter skupkov imunskih celic v sluznici dihal in črevesnih celicah. Dejstvo je tudi, da je imunski sistem odraz naše prehrane.

Imunski sistem bi lahko primerjali z dobro organizirano vojsko. Ta varuje telo z različnimi »rodovi, sistemi in podsistemi«, ki morajo delovati skladno, če naj zagotovijo zmago. Nekatere celice imunskega sistema potujejo s krvjo po telesu in iščejo vsiljivce, druge čakajo v zasedi. Vsi »rodovi vojske« imunskega sistema so nenehno v medsebojnem stiku prek živčnih poti, živčnih sporočil in hormonov. Če zataji samo eden od podsistemov, se obrambni sistem »sesuje«. In bolezen je tu!

 Modrost starodavnega zdravilstva pravi: »Če hočeš spoznati človekova doživetja v preteklosti, si danes oglej njegovo telo. Če hočeš spoznati človekovo telo v prihodnosti, si danes oglej njegova doživetja!« Resničnost te modrosti lahko preverimo na vsakem koraku. Zato prisluhnimo telesu in povedalo nam bo, kaj potrebuje.

Mineralov in vitaminov ne smemo sami izbirati in ločevati, temveč moramo uživati prav vse, saj so medsebojno prepleteni in soodvisni. Seveda moramo po analogiji enako poskrbeti za vnos najširše palete rastlinskih in živalskih beljakovin (aminokislin) ter maščob rastlinskega in živalskega izvora in ogljikovih hidratov.

Čebelji med je bil pred stoletji v naših krajih skoraj edino sladilo. Sladkor iz trsa je sicer izum davnih Perzijcev in dobro znan v antiki, a se je v srednjem veku na evropskih tleh izgubil in je v praktično uporabo kot sladkor iz pese spet prišel šele ob koncu 1. stoletja. Še danes pa je med edino povsem naravno in nepredelano sladilo.

Sladkor je bil vedno zelo drag in celo po drugi svetovni vojni ga sprva ni bilo veliko. Na primer moja mama je morala dati kar 5 kilogramov fižola za pol kilograma sladkorja. Danes je povsem drugače: sladkorja je v izobilju in v srednji Evropi posameznik poje kar 36 kilogramov sladkorja in samo kilogram in 400 gramov meda na leto. Marsikdo pa se ne zaveda, da beli oziroma rafinirani sladkor povzroča zdravstvene težave predvsem zato, ker ga pretirano uživamo, saj je skrit tudi v marsikaterem izdelku. Po drugi strani pa ima čebelji med ali strd, kot smo ga včasih poimenovali z lepo slovensko besedo, izpričane zdravilne učinke.