Letošnji evropski dan družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev, ki je 6. oktobra, poteka pod geslom Neformalni oskrbovalci so partnerji v oskrbi – za pravično ureditev položaja družinskih oskrbovalcev! Usmerja nas v uspešnejše reševanje enega najbolj perečih izzivov današnje Evrope – razviti humano, finančno in kadrovsko vzdržno dolgotrajno oskrbo.

To je mogoče samo s partnerstvom med vsemi deležniki: državo in njenim uzakonjenim sistemom, zdravstveno, socialno in drugimi strokami ter samimi družinskimi in drugimi neformalnimi oskrbovalci. Dejstva so jasna. Vsak deseti Evropejec nekaj ur tedensko ali celo dnevno skrbi za svojega bolnega, starostno onemoglega ali invalidnega svojca, soseda ali prijatelja. Še vsaj toliko žena, mož, snah, zetov, hčera, sinov, vnukov, sester, bratov, staršev in drugih družinskih članov, sosedov in prijateljev je pri tem udeleženih bolj od daleč. V Sloveniji neposredno oskrbuje nad dvesto tisoč ljudi, v Evropi čez 44 milijonov. Družinski in drugi neformalni oskrbovalci s svojim delom zagotavljamo kar 80 odstotkov oskrbe.

Med božično-novoletnimi prazniki se je odvila tale lepa zgodba, ki govori o kakovostnem staranju in sožitju med starajočim se očetom in njegovimi domačimi. Dogajala se je v Beli krajini, kjer oče živi, v Novem mestu, kjer živi njegov sin z družino, in v Ljubljani, kamor je potoval sam. Eden od domačih mi jo je pripovedoval in s svojo resnico o lepem staranju in sožitju generacij me je navdušila. Verjetno bo še koga, ki hrepeni po zorenju v starosti in po lepem sožitju.

Ovdoveli oče se je med prazniki želel odpeljati z vlakom v Ljubljano. Želel je videti vse kraje in stavbe v mestu, na katere ga vežejo spomini iz mladosti. Potovati je želel sam.

V tem negotovem in stresnem času je težko zaupati. Največ negotovosti se človeku kopiči v starosti: po upokojitvi izgubi del svoje družbe, peša mu zdravje, marsikateri niso zadovoljni s tem, kar so dosegli … Brez zaupanja pa je življenje žalostno. To je zadosten razlog, da pogledamo, kje je stvaren izvir za vedro zaupanje. Dodatna razloga pa sta začetek novega leta in naš časopis Vzajemnost s svojo 50. obletnico prizadevanja za kakovostno življenje po upokojitvi.

Nagajivo vprašanje, ali je bilo prej jajce, iz katerega se je izvalila kokoš, ali kokoš, ki je znesla jajce, lahko uporabimo za vprašanje, ali je naše nezadovoljstvo posledica slabih razmer in odnosov ali so slabi odnosi posledica našega nezadovoljstva. To vprašanje je bilo znanstveno raziskano pred pol stoletja. Raziskali so ga Laing, Phillipson in sodelavci. Ugotovili so, da je odnos med ljudmi najbolj odvisen od tega, kako ti ljudje doživljajo drug drugega. Nadaljnja vzporednica z igrivim vprašanjem o kuri in jajcu pa ne drži – moje doživljanje drugih v družbi ni nujno odvisno od tega, kakšni so do mene. V slogu nagajive razprave o jajcu in kuri lahko rečemo, da je ta trditev napačna ravno toliko, kolikor se človek razlikuje od kure.

DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI

Naj je vizija dolgotrajne oskrbe še tako dobra ter oskrbovalni programi in pripomočki še tako sodobni, je kakovost oskrbe v domu za starejše odvisna od tega, kdo je njegov lastnik, kdo ga upravlja in vodi ter kdo v njem dela. Pri tem je treba vedeti, da je sodoben dom strokovno središče oskrbe za ves kraj, ne samo za odstotek krajanov, ki so v njem. Kako se to doseže, so po Evropi dobre izkušnje.

V Sloveniji je večinska lastnica domov država, po letu 2000 se z vsakim razpisom koncesij poveča delež zasebnih domov. Ti spadajo v dve skupini. Ena skupina so kapitalske naložbe posameznikov ter domačih ali mednarodnih podjetij, ki ob staranju prebivalstva vstopajo na trg oskrbovalnih storitev. Druga so verske in druge nevladne organizacije, ki so prepoznale perečo potrebo po oskrbi v svoji krajevni skupnosti, zbrale pogum, denar in kader ter dobile od države koncesijo.

DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI

Poklicni in domači oskrbovalci mimogrede »pohodijo« oskrbovanca; on ne zastoka in ne odskoči, sami tega svojega vedenja ne opazijo. Ne stopijo mu na nogo, ampak pohodijo njegove želje in potrebe v dobri veri, da odgovorno skrbijo zanj. Za njegovo varnost v resnici odgovarjajo, toda tudi on je svoboden človek. Kako preprečevati te hude nesporazume in stiske na obeh straneh?

V bližnjem domu za starejše sem ob nedeljah rad obiskal devetdesetletno sosedo, s katero že od nekdaj prijateljujemo. Kosila je v majhni jedilnici v svojem nadstropju skupaj s še enim od stanovalcev – imenujmo ga Aleš, medtem ko so drugi jedli v svojih sobah ali skupni domski jedilnici. Aleš je bil enkrat pri močeh, drugič pa tako nebogljen, da ni mogel narezati mesa ali celo jesti sam. Do strežnice je bil ob svoji blagi demenci včasih prav nesramen. Tako je bilo tudi tisto nedeljo. Razrezala mu je meso, ga s prijazno odločnostjo pitala in govorila, naj je, da se spet okrepi, saj je prejšnje dni ležal bolan v sobi. On se je branil, da ne more jesti, hrana mu je iz ust škropila nazaj na krožnik.

DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI

V prejšnjih dveh številkah smo predstavili programa sodobne integrirane dolgotrajne oskrbe: paliativno zdravstveno oskrbo bolnika, ko mu z zdravstvenimi storitvami ni več mogoče povrniti zdravja, ter sodobni hospic, tj. humano spremljanje umirajočega. Hospic zna poskrbeti, da ima človek, ki se mu življenje izteka, na primeren način zadovoljene telesne, duševne in socialne potrebe ter da najbližji ob njem smiselno zaključujejo skupno življenjsko pot. Danes se bomo pogovorili o žalovanju, spoštovanju mrtvih ter razmisleku o naši minljivosti.

DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI

Paliativna zdravstvena oskrba bolnika je sodoben odgovor humane pomoči človeku, ki mu z zdravstvenimi storitvami ni več mogoče povrniti zdravja; z njo zdravstvo poskrbi, da človeka ne boli. V sistemu dolgotrajne oskrbe pa sta se v preteklih desetletjih razvila znanje in uspešna praksa za spremljanje umirajočih. To je hospic, ki poskrbi, da ima človek, ki se mu življenje izteka, zagotovljene telesne, duševne in socialne potrebe – on na način, da je primeren za čas, ko se poslavlja od svojega življenja, njegovim najbližjim pa olajša zaključevanje skupne življenjske poti. Hospic je civilna veja paliativne oskrbe.

DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI

Poleg osnovnih in podpornih vsakdanjih opravil, ki so zagotovljena v sodobnih zakonih o dolgotrajni oskrbi, so po letu 2000 pri raziskovanju kakovostnega staranja čedalje bolj osredotočeni na višje dejavnosti. Te se od človeka do človeka zelo razlikujejo, vsakemu pa njegove višje vsakdanje dejavnosti veliko pomenijo, zato jih je treba upoštevati tudi pri dolgotrajni oskrbi.

Pri raziskovanju človekovih zmožnosti in družbenih virov za čim kakovostnejše življenje ob starostnem pešanju je čedalje jasnejše, kako so pomembne razvojno najvišje človekove potrebe in zmožnosti: da je človek informiran, da komunicira tako osebno kot s pomočjo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, da do konca življenja uporablja svoje možganske sposobnosti, se sebi primerno izobražuje, da drugi prepoznajo in upoštevajo njegova osebna hotenja, da lahko dela tisto, kar mu veliko pomeni, da posluša glasbo, ki jo je imel rad, in je deležen drugih njemu dragih umetnosti, da se versko poglablja, če to hoče … Raziskovanje teh in podobnih višjih vsakdanjih dejavnosti se ne nanaša samo na oskrbo, ampak na celotno staranje po upokojitvi. Po vzoru klasičnega razlikovanja Maslowa med osnovnimi in višjimi človeškimi potrebami so jih poimenovali višje vsakdanje dejavnosti (angl. Advanced Activities of Daily Living).