Verjemi, da zmoreš, in si že na pol poti do cilja.

                                                    Theodore Roosvelt

Spominjam se piscev anonimnega pisma, ki so pred leti na Beli obroč Slovenije sporočili, da ima njihova sovaščanka velike probleme z odraslim sinom, saj pije in jo pretepa. Seveda smo se takoj odzvali, a s centra za socialno delo so nam odgovorili, da je bila gospa vse prej kot vesela obiska dveh socialnih delavk. Pojasnila jima je, da ni sinova žrtev in ne potrebuje prav nobene pomoči. Prišlo je novo pismo. Hujše od prvega. Sosedje so pisali, da ima gospa že zlomljeno nogo in nam celo očitali neaktivnost. Spet so jo obiskali s centra za socialno delo in ji ponudili vso pomoč. A gospa je bila tedaj še mnogo bolj huda kot prvič. Očitala jim je vmešavanje v družino, branila sina in povedala, da je (le) padla, zato naj ju že pustijo pri miru. Očitno so že sovaščani ocenili, da se ni dobro vmešavati, saj bi se sicer že takoj vključili v reševanje žrtve sinovega nasilja ali se vsaj podpisali in bi jih lahko uporabili kot priče. 

Koronavirus nam je nevaren, ker je pokazal, kako silovito nas je življenje v moderni
 družbi odtujilo od zakonov narave. (Mojca Pišek, novinarka)

Sobota med korono. Ura je 8.30 in pred znano mesarijo se vije dolga kolona ljudi. Daljša je seveda prav zaradi medsebojne razdalje dveh metrov. Sega skoraj do bežigrajske gimnazije. Že bežen pogled pokaže povsem jasno sliko neupoštevanja vladnega odloka o ranljivih skupinah, ki smejo po nakupih le med 8. in 10. uro, po novem pa še uro pred zaprtjem. V vrsti je namreč ena četrtina popolnih mladcev, druga četrtina pa tudi še ni srečala Abrahama. Razmišljaš, ali skrivajo kakšno posebno invalidnost, ker pa so zlasti moški, zagotovo niso noseči.

Vse se je v hipu hudo spremenilo. 
 Dvom in strah, to sta naša največja sovražnika.  Roger Fritz

Spominjam se mnogih TV-poročil v preteklem letu, ko so ljudje po silnih poplavah, neurjih, plazovih, toči in žledu sporočali: »Česa takega niti najstarejši ne pomnijo.« Kaj pravijo danes?

Res je, predolgo smo se igrali z naravo, ignorirali vsa opozorila, se norčevali iz nekaterih znanstvenikov in nevladnikov, vse dokler ni udarilo. Pred kratkim z neusmiljenimi požari v Avstraliji, kjer so ljudje bežali s svojih domov v želji po golem preživetju, ki pa ga ni uspelo ohraniti milijonom živalskih vrst. Videti je bilo prav apokaliptično.

 Bil je vroč avgustovski dan in z vnukinjo sva odšli po nakupih za novo šolsko leto. Lepa tradicija. Šli sva še na mini kosilo. Sedli sva k oknu, ko je mimo po Nazorjevi poseben voz pripeljala zelo stara gospa. Vsa v črnih oblačilih, močno sključena. Na vozičku je imela veliko črno vrečo, tako za smeti. Le kaj je v njej, je ugibala moja Lara. Odgovor je sledil. Ustavila se je pri betežnem gospodu. Iz vreče je jemala beli kruh, narezan na kose. On ga je zlagal v belo plastično vrečo in se ob tem na vso moč boril z golobi. Nato je gospa počasi odšla, on pa je kar obsedel. Bila je edinstvena priložnost, da z vnukinjo odprem temo revščine. Hitela je razlagati, da v razredu ni revnih in lačnih otrok. A zgodba se je je dotaknila in bankovec za pet evrov, ki ga je stiskala v roki za sladoled, je poklonila gospodu na klopci. Lepo se je zahvalil. Imeli sva še poučen večer. Nikoli namreč ne smeš izpustiti priložnosti, da otroku ne bi razložil situacije, ki jo doživi.

Kdor je zdrav, ima upanje, in kdor ima upanje, ima vse.
Arabski pregovor

Bilo je v preteklem poletju. Čakala sem na mestni avtobus, ko sem jo zagledala. Hodila je počasi, videti je bila utrujena kljub jutranji uri. Pogledovala je na številko avtobusa pa na tablo z urnikom odhodov in prihodov. Začela je pripovedovati, da so ji v zdravstvenem domu povedali, da nima več izbranega zdravnika in si mora poiskati novega. Prijazna vratarica ji je svetovala, naj gre v Medicinski center Ljubljana v Zupančičevi jami, kjer je še prosta ena splošna zdravnica, kar je tudi storila.

Kolumna: MOJ POGLED

Življenje ni narejeno iz želja, temveč iz dejanj vsakogar izmed nas.  

                                                                                                   Paulo Coelho

Zgodilo se je pred mnogimi leti. Na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je prišel starejši gospod. Resen, uglajen, malo težje je hodil. Pri vratarju je želel izvedeti, kdo je v točno določeni sobi v tretjem nadstropju, in prosil je za sprejem. Prišel je do tajnice, ki ga je vprašala o namenu obiska. Ni ga želel razkriti, omenil je le, da bi rad za hip pogledal v mojo sobo. Bila je rahlo vznemirjena. Seveda sem vprašala, ali se ji zdi gospod nevaren, a ga ni tako ocenila. Saj veste, tožilci smo marsikoga preganjali za različna kazniva dejanja, zato skrb za varnost ni bila povsem odveč.