V primernih količinah je prava kava zdrava. Zato se je obdržala tri tisočletja in prav nič ne kaže, da bi jo kmalu nehali piti. Vendar je treba vedeti: na kofein se navadimo in sčasoma se telo nanj ne odzove več tako kot na začetku. Če bi hoteli zaznati enake učinke, bi morali spiti veliko več kave.

Legenda pravi, da jo je odkril mlad pastir iz etiopske pokrajine Kaffa, ko je dobrih tisoč let pred našim štetjem opazoval svoje ovce. Te so postale nenavadno razigrane, če so prežvekovale drobne rdeče plodove nekega grmovja. Tudi sam jih je pokusil in spoznal poživljajoč učinek rdečih plodov. Svoje odkritje je razglasil naokrog. In kava se je kot poživljajoča pijača hitro širila med etiopskimi plemeni in prodirala proti severu. Kdaj so te rdeče plodove poimenovali kava, zgodovina ne govori. Minila pa so stoletja, da so jo sprejeli Arabci, in še enkrat toliko, da so jo začeli piti Evropejci.

Kolki z medenico tvorijo celoto in pri vsakem koraku zakrožijo po krožnici. Toda tega ne občutimo, če nismo na to pozorni pri hoji. Hoja s pravilnim sledenjem gibanja skozi telo razbremeni vse sklepe nog. S pomočjo vaje po metodi Feldenkrais nežno in z zavedanjem razgibamo kolke z medenico.

S stanjem na mestu bolj obremenimo eno ali drugo nogo in hkrati porušimo ravnovesje v celem telesu. Zato je, če že stojimo pri miru, primerneje, da se pozibavamo v gležnjih levo in desno, naprej in nazaj ali z gležnji krožimo v zelo malih obsegih in temu sledi celo telo z iztegnjenimi nogami.

»Noge naj bodo vedno tople in suhe. Da ne bi zboleli,« je rad poudarjal pater Simon Ašič (1906–1992). Priporočal je tudi zdravo prehrano z dovolj vitamina C, gibanje na svežem zraku in na splošno zdrav način življenja. Vsakodnevno je popil liter čaja iz 20 različnih zdravilnih rastlin proti različnim tegobam. Spoznal je, da si z zdravilnimi rastlinami lahko velikokrat učinkovito pomagamo.

 Za dobro delovanje imunskega sistema pijemo čaj iz naslednjih zdravilnih rastlin:

30 odstotkov korenine ameriškega slamnika (Echinaceae radix)

Inkontinenco na medosebni in družbeni ravni še vedno obravnavajo kot nekaj sramotnega, ker prizadeti naj ne bi bili osebno sposobni nadzirati izločanja urina ali blata. Zato prizadene njihovo samospoštovanje, povzroča stiske, omejuje sposobnosti in lahko vodi v socialno izolacijo. Predpostavljajo, da je le polovica prizadetih žensk pripravljena spregovoriti o svoji težavi, moški pa se za to odločajo še precej težje. Oboji si s tem zapirajo pot do učinkovite pomoči, ki lahko zmanjša stiske, utrdi samospoštovanje, predvsem pa jim pokaže, da niso sami.

Čas, ko se leto poslavlja, nas spravlja v zadrego. Še posebej, če organiziramo praznovanje ali pogostitev. Navadno se pri tem zavijemo v varno zavetje poznanih receptov, ki jih pripravljamo vedno znova.

Vendar naj vam razkrijem skrivnost – tudi običajen jogurtov kolač lahko naredimo veliko bolj prazničnega, če izberemo drugačne sestavine in se poigramo z okraski. Že če ga spečemo v okroglem tortnem modelu, ne v običajnem pravokotnem, je napredek. Ali pa ga spečemo v večjem modelu, da bo pecivo nižje, in ga narežemo na manjše kose, velike le za en hiter mamljiv grižljaj. Okrasimo jih z nekaj potegi čokolade ter okraski, da dobimo praznični blišč.

PRILOGA

Ne glede na to, ali mu rečemo družinski zdravnik (kar je po specializaciji) ali izbrani osebni zdravnik (kot je formulacija zdravstvene zavarovalnice), »naš« zdravnik je prvi, ki ga pokličemo, ko se v družini pojavi huda bolezen ali oslabelost. Najpogostejši vzroki, da starejši človek obleži, so zlomi kot posledica padca (najpogosteje gre za zlom kolka), poslabšanje ali zapleti kroničnih bolezni, kap, nevrološke bolezni …

Kot pravi Lilijana Ločniškar, dr. med., specialistka splošne medicine, iz Zdravstvenega zavoda Revita, tiste svoje paciente, ki že dalj časa ležijo, a je njihovo zdravstveno stanje stabilno, obiskuje občasno. Vedno pa se odzove na klic svojca, patronažne sestre ali oskrbovalke, če se stanje poslabša ali se pojavi sprememba. 

PRILOGA

»Kot ob rojstvu potrebujemo roke, ki nas bodo ljubeče varovale, tako ob smrti potrebujemo roke, ki blažijo bolečino, lajšajo simptome, s stiskom odženejo strah pred osamelostjo in ohranijo naše dostojanstvo do konca, ko nam z ljubeznijo zaprejo trudne oči.«

Ta citat mi v predstavitveni brošuri Ljubhospica najprej pade v oči. Druga posebnost je sodobna rdeča hiša z velikimi okni in veliko svetlobe, kamor vstopim. »V Ljubljani smo za staro porodnišnico, ki je bila rdeče barve, pogosto uporabljali ime rdeča hiša. Tam se je začelo življenje, v naši prav tako rdeči hiši pa se mnoga življenja iztečejo,« mi ob pozdravu reče Tatjana Fink, vodja hiše Ljubhospic, edinega hospica v Sloveniji. V njem zagotavljajo celostno oskrbo bolnim z napredovalo neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja, ko se je...

PRILOGA

Kadar se zdravstveno stanje družinskega člana tako poslabša, da ne zmore več opravljati osnovnih življenjskih potreb (hoditi, skrbeti za osebno higieno, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati itd.), lahko zaprosi za dodatek za pomoč in postrežbo (DPP) oziroma to v njegovem imenu naredijo svojci.

Dodatek za pomoč in postrežbo je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ni odvisna od premoženjskih razmer upravičenca. Gre za mesečni denarni prejemek in je namenjen temu, da z njim upravičenec oziroma njegovi skrbniki pokrivajo stroške, ki nastajajo zaradi »trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb in zato nujno in stalno potrebuje tujo nego in pomoč,« kot je zapisano v zakonu. V praksi to pomeni, da ljudem pripada ta denarna pomoč potem, ko je njihovo zdravstveno stanje tako načeto, da za normalno življenje potrebujejo pomoč druge osebe. Do dodatka so upravičeni upokojenci pa tudi prejemniki starostne, predčasne invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Dedičem denarja po smrti tistega, ki je prejemal dodatek za pomoč in postrežbo, ni treba vračati.