Zgodovina
-
Na fotografiji, stari kar 116 let, je družina Uran z Janževskega Vrha pri Ribnici na Pohorju, po domače Junkarjevi. Janez, vdovec s štirimi otroki, se je v drugo poročil s trideset let mlajšo Marijo, s katero sta imela 14 otrok. Fotografijo je poslala Mira Kumer iz Radelj ob Dravi, vnukinja deklice, ki jo ima mama v naročju.
Kopači so se leta 1932 fotografirali v vinogradu Toneta Šoška iz Sobenje vasi pri Brežicah, ki ga je imel v Gadnah. Fotografijo hrani gospodarjeva vnukinja Mojca Gorišek iz Krške vasi.
-
Iz zgodovine
V Suhi krajini leži vas Podgozd, naselje z nekaj hišami, nad reko Krko vrezana v strugi med Dvorom in roškimi gozdovi. Tu je nekoč živel fotograf Janez Lovše. Podatkov o njem skorajda ni, starejši prebivalci pa se spominjajo le tega, kar so o njem govorili njihovi starši ali stari starši.
V vasi še živi njegov vnuk, soimenjak Janez Lovše, ki je že upokojen. Ponosen je na prednika, vendar o njem zelo malo ve. Živel je v skromni hišici z ženo in sedmimi otroki na robu vasi Podgozd. Pri Lovšetovih imajo nekaj starejših fotografij, ki jih je izdelal njegov stari oče, vendar njegove osebne fotografije nimajo. »Imamo pa njegovo lepo stensko uro, na katero sem zelo ponosen, je prelep spomin nanj,« pove Janez in doda, da so se Lovšetovi iz nekdanje Muhčeve hiše preselili, ob tem pa so se izgubili predmeti, žal tudi fotoaparat in negativi na ploščah. Potem so v vas prišli zbiralci starin in odnesli še tisto, kar je ostalo.
Po letu 1906 se je obisk na Sv. Joštu stalno povečeval
Odstrte podobe – odziv bralca
V prejšnji številki Vzajemnosti sem z zanimanjem prebral prispevek o Sv. Joštu nad Kranjem, ki ga želim dopolniti s kratkim opisom dogodkov po letu 1906. Tedaj sta namreč tamkajšnjo gostilno in mežnarijo prevzela moja dedek in babica Valentin in Johana Sedej. Rodil sem se leta 1939 in sem sin njune starejše hčerke Zofije, zato sem ju tudi osebno poznal.
Valentin Sedej in Johana Jelenc Sedej sta se rodila v Selcah v Selški dolini in tu tudi živela. To je bilo obdobje krize in vsak si je pomagal na svoj način. Johana je odšla v Trst k znanemu odvetniku, ki mu je gospodinjila. V okolju, kjer je živela, se je seznanila z načinom priprave hrane za višje uradništvo. Ko se je vrnila domov, je spoznala Valentina Sedeja, ki je bil izučeni čevljar in je obiskoval orglarsko šolo. A v Selcah dela ni bilo, zato sta odšla v Ameriko, kjer sta ostala kar nekaj časa.
Prvi naseljenci so naredili čudovit vaški trg
Zgodbeseptember '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – DOVJE
Vas s tisočletno tradicijo leži v Zgornjesavski dolini na vršaju, ki so ga nasuli potoki Presušnik, Mlinca in Sedučnikov potok izpod karavanške Kepe (2139 m). Eno od desetih naselij v občini Kranjska Gora se je izoblikovalo nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto Jesenice–Kranjska Gora. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca (na vzhodu ob istoimenskem potoku) in Vatiš (na zahodu pri nekdanji železniški postaji). »Starejša razglednica (iz okrog leta 1900) prikazuje središče vasi, kjer si z leve proti desni sledijo Bvaščeva, Mitharjeva, Brencetova in Blažejeva domačija ter ob desnem robu fotografije kovačnica, ki so jo tu verjetno imeli že prvi naseljenci. Na nekoliko mlajšem panoramskem posnetku pa vidimo na levi strani župnijsko cerkev sv. Mihaela ter v ozadju karavanške vrhove z najvišjo Kepo ter desno od nje Dovško Malo Kepo, Gubno in Plevevnico,« nam je pojasnil 76-letni domačin France Voga.
Rodbina Rus je Bledu dala močan pečat
Iz roda v rod
Njihova blejska zgodba se je začela leta 1899, ko je Ivan Rus, praded Zdravka Rusa, ki mi je odgrinjal družinsko zgodovino, prišel na Bled in se leta 1891 poročil z domačinko Katarino Wester – Danejevo.
Ivan Rus je odraščal na Bohinjski Beli pri stricu Ivanu Berliču, tamkajšnjem duhovniku. Izučil se je za krojača, stric pa mu je priskrbel delo na Bledu. Šival je za okoliško duhovščino, frake za hotelsko osebje, obleke za domačine, tudi platnene letne obleke za Riklijevo gospodo, ki je prihajala z vseh koncev Evrope. Ob tem je okoli leta 1896 od Steierja prevzel zastopstvo za prodajo koles in celo zgradil stezo, na kateri je kupce začel učiti vožnje s kolesom.
Spoznavanje, učenje, soustvarjanje
Zgodbeseptember '24Ljudje Zgodovina
Muzeji niso samo ustanove, ki dokumentirajo preteklost, pač pa obiskovalcem omogočajo večplastno doživljanje dediščine. Ob razstavah jih na različne načine spodbujajo, naj z njimi delijo svoje znanje, izkušnje in spomine.
Kot pravi Janja Rebolj, muzejska svetnica, ki v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane pripravlja vsebino programa za odrasle, so spremljevalni dogodki namenjeni temu, da ljudje tisto, kar vidijo na razstavi, še bolj podoživijo ali z udeležbo na delavnicah razvijejo večje zanimanje za vsebino. »Pri snovanju me vodijo trije cilji: udeležencem želimo ponuditi novo ali poglobljeno znanje, prenašamo kulturo ustvarjanja in tako širimo njihove izkušnje ter spodbujamo aktivno državljanstvo, kot temu rečem. Kar pomeni, da jih spodbujamo k razmišljanju, kaj nam razstava prinaša, kako lahko vsebina pripomore k boljšemu sobivanju in podobno.«
September pred petdesetimi leti
Vzajemnost letos praznuje 50. obletnico izhajanja, zato vas želimo spomniti, kaj vse se je dogajalo v septembru 1974.
Pri založbi Helidon je izšla prva mala plošča Iva Mojzerja s skladbama Polnočni kavboj in Koledar ljubezni.
Televizijska postaja NBC je predvajala prvo od 204 epizod serije Little House on the Prairie (Hišica v preriji), ki smo jo čez nekaj let z navdušenjem gledali tudi pri nas.
V Italiji so Fiat, Renault in Alfa Romeo ustanovili skupno podjetje Sofim (Società franco-italiana di motori) za proizvodnjo dizelskih motorjev.
-
V slovenskem morju je manj rib kot pred desetletjem
Iz zgodovine
Koprski ribič Renato Bonja ugotavlja, da je vsak dan v letu sicer mogoče uloviti kakšno ribo, vendar jih je količinsko manj kot pred letom 2012. Pravi, da se je takrat zgodila nekakšna prelomnica in zdaj ulovi le še deset odstotkov rib v primerjavi s prejšnjimi leti.
Renato Bonja ima že 25 let skorajda ustaljeno dnevno rutino, in to ne glede na to, ali dežuje ali piha burja. Vstane okrog 5. ure, se odpravi na morje, kjer dvigne mreže, ki jih je prejšnjo noč kalal (spustil) v globino, in se nato v port, kot pravi koprskemu mandraču, vrne med 8. in 9. uro. Tam ga pričaka žena Andrejka, ki svež ulov z vozičkom odpelje v ribarnico, medtem pa že po poti nekaterim najbolj neučakanim strankam razlaga, kakšno ponudbo ima na voljo.
Starosta ribičev in roker po duši
Iz zgodovine
Preteklih časov se nostalgično spominja tudi Marino Šav, starosta koprskih ribičev. Ribe lovi tako rekoč od malih nog. Pri približno desetih letih se je prvič podal na ribolov s svojim očetom, in to počne še danes pri polnih 78 letih.
Takrat, še šolar, se je po pouku pridružil očetu in skupaj sta se odpravila v Val Štanjon, kot so domačini imenovali Škocjanski zatok. »To območje, rekli smo mu tudi zaprto morje, je bila zlata jama za lov na ciplje, volpine (glavate cipelje), predvsem pa jegulje.« Tako je bilo vse od šestdesetih let in zagotovo do devetdesetih let prejšnjega stoletja. »Enkrat se je na sto trnkov, na katere smo za vabo pripeli gliste, ujelo kar 80 jegulj,« se spomni Šav.