O tem, zakaj je mesto New York sploh dobilo vzdevek Veliko jabolko, je veliko slabih razlag. Zagotovo pa izvor tega imena ni povezan z jabolki; zagotovo pa je še nekaj: New York ni glavno mesto ZDA. Še manj, New York ni niti glavno mesto istoimenske zvezne države. New York je preprosto -glavno sveta.

S taksistom, črnim kot noč, se prebijava od semaforja do semaforja in vedno bolj sem prepričan, da bi peš hitreje prišel do cilja. Jamal, doma iz Gane, sodi v tisto polovico newyorških taksistov, ki govorijo brez premora, medtem ko druga polovica molči kot grob. Oboji pa imajo skupno lastnost –govorijo slabo angleško in mesto poznajo slabše od njihovih potnikov. Jamal vozi enega od 13.000 taksijev, ki dan in noč krožijo po Manhattnu, najpomembnejšem od petih okrožij mesta New York. Yellow Cab, kot pravijo taksiju, je poleg podzemne železnice najpomembnejše prometno sredstvo v mestu. Ob podatku, da stane parkiranje na Manhattnu blizu 15 dolarjev na uro, ne preseneča, da ima svoj avto le kakih 40 odstotkov meščanov in da se po ulicah otoka Manhattan vsak dan prevaža blizu četrt milijona kolesarjev.

Ker je Avstralija najbolj suha poseljena celina, ne preseneča, da je politika upravljanja vodnih virov stalen izziv za avstralsko vlado, kot tudi za njene prebivalce. Letošnje poletje pa je “vodne razmere” obrnilo na glavo. Padavin je bilo od novembra dalje nenavadno veliko, zato prvič po desetih letih na tej celini niso razglasili suše. Prav nasprotno - deževje, ki je bilo najmočnejše na severu in severovzhodu avstralske celine, je že dobilo razsežnosti naravne katastrofe.

Poplavljeno je bilo 75 odstotkov države Queensland, najhuje je bilo na območju od Ipswicha do glavnega mesta Brisbane. Severni in zahodni del države New South Wales je najhujše doživljal neposredno pred novim letom. Na jugu Victorie so se kot posledica obilnega deževja sprožili zemeljski plazovi in odnesli del znamenite turistične poti Great Ocean Road.

Za letošnjo muhasto zimo bo kmalu polovica njenega časa. Če je pred novoletnimi prazniki pokazala svoje mrzle in snežne zobe, pa je po praznikih povsem pozabila na svoje poslanstvo. A nas, pohodnike, njena nepredvidljivost prav nič ne moti in se, seveda ustrezno opremljeni, odpravljamo na pot tudi v tem času in še z večjim veseljem takrat, ko v dolinah čemi megla, medtem ko vrhove zlati sonce.

 

Tokrat se odpravimo na Paški Kozjak, ki se na svojem 5 km dolgem grebenu postavlja z več vrhovi. Osvojili bomo najzahodnejšega, ki sicer ni tudi najvišji, a je morda v tem času, ko je drevje golo, najbolj razgleden. Na Kozjak vodijo poti tudi iz Dobrne in Velenja, vendar se v tem času raje odločimo za krajšo in strmejšo pot, ki jo lahko premagamo v najbolj prijaznih urah zimskega dneva.

Tropska otoška država Mavricij, ki leži dobrih 900 kilometrov vzhodno od Madagaskarja, je za afriške razmere dokaj razvita. Otočani imajo na voljo brezplačno zdravstveno oskrbo in šolanje, pokojninski sistem pa jim na stara leta zagotavlja vsaj skromne pokojnine. Toda spričo tropskih razmer so življenjski stroški nižji kot v Evropi, tako da je na Mavriciju mogoče preživeti s precej manj denarja.

Mavricij in manjše otočke v okolici so si v preteklosti lastili Arabci, Portugalci, Nizozemci, Francozi in nazadnje Angleži, katerih kolonija je bil otok vse do leta 1968. Mešanico vplivov zadnjih gospodarjev je čutiti še danes: poleg uradne angleščine prebivalci večinoma govorijo francosko – to je tudi jezik medijev. Doma in na ulici prevladuje kreolščina, nekakšna popačena francoščina, razumljiva zgolj otočanom. Po odhodu zadnjih belih oblastnikov je domačinom uspelo preživeti predvsem zavoljo najpomembnejšega otoškega proizvoda – sladkorja. Kasneje se je uspešni kmetijski panogi, ki z velikanskimi polji sladkornega trsa še vedno zaznamuje večji del otoka, pridružila še tekstilna in predelovalna industrija, dandanašnji pa igra najpomembnejšo vlogo turizem.

Šestdeset odstotkov starejših skrbnikov dopušča delitev postelje s psičkom ali mačko in celo spodbuja živali k temu. Druženje z domačo živaljo v postelji ljudje obožujejo, saj jim odvrača pozornost od skrbi, božanje toplega, dlakavega bitja sprošča hormone sreče in krepi medsebojno povezavo, hitro zaziblje v spanec in hkrati učinkovito nadomešča termofor, čemur so bile prvotno tudi namenjene nekatere vrste mačk in psov.

Zimsko obdobje se kaže tudi pri živalih, ki živijo v stanovanjih. Izpostavljene so gretju, umetni svetlobi in izobilje hrane, kar jih naravnost peha v dremež.

Svečan velja za zimski mesec, ko je lahko še pošteno mrzlo, ledeno in sneženo in več je ivja in ledenih rož kot resničnega cvetja.

Skoraj vse, kar v celinski Sloveniji razveseljuje vrtnarjevo dušo, moramo iskati med lončnicami. Klasični paradniki so vitezove zvezde ( Hippeastrum ), ciklame, morda še božični kaktusi ter nekateri predstavniki velike družine orhidej. Bilo pa bi krivično, če bi prezrli čeveljčke ( Calceolaria ), ki kot izrazito sezonske lončnice za enkratno rabo cvetijo prav v predpomladnem času. Svoje slovensko ime je rastlina dobila zaradi značilno ''copatasto'' razširjenega spodnjega dela cveta.

Tapete so bile nepogrešljiv del dekoracije plemiških in meščanskih bivališč. Desetletja nazaj, predvsem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile zelo moderne tudi pri nas. Potem so nekako potonile v pozabo in postale zastarele. Zadnja leta se modne smernice opremljanja spreminjajo in tapete spet postajajo čedalje bolj popularne. Z razmeroma majhno investicijo lahko dosežemo velike spremembe v stanovanju.

Sodobne tapete so dekorativne in kakovostne, pralne in odporne na svetlobo ter primerne za alergike. Polaganje tapet je preprosto, njihova obstojnost je večja, ko pa se jih naveličamo, jih enostavno odstranimo. Navadne papirnate tapete (lahko so izdelane iz recikliranega papirja) so sestavljene iz dveh slojev, zgornji sloj pa je potiskan. Sodobne tapete so zelo različnih izvedb in najrazličnejšega videza, vzorcev in barv. Lahko so gladke, v sijoči ali mat izvedbi, lahko so reliefne in profilirane. Nekatere tapete posnemajo videz brokata in damasta. Včasih so bile tapete izdelane pretežno iz papirja, dandanašnji pa so narejene iz različnih plastificiranih materialov, različnih vrst tekstila (tudi svile), bambusa, lesa in drugih naravnih materialov (celo listja). Uporabne so v vseh prostorih, tudi v kuhinji ali kopalnici, saj so izdelane iz materialov, ki dobro prenašajo vlago.

V zadnjih stoletjih se je v Evropi ohranilo več majhnih držav. Eni izmed najbolj zanimivih sta Liechtenstein in Luksemburg. Do obeh se na nekajdnevni izlet kaže zapeljati kar z osebnim avtomobilom.

Do Liechtensteina nas loči nekaj več kot 500 kilometrov, kar pomeni dobrih sedem ur vožnje. Kneževina ni vključena v EU, ima pa sklenjeno carinsko, gospodarsko in denarno unijo s Švico. Dobrih 160 kvadratnih metrov veliko ozemlje je stisnjeno med dolino reke Ren in visoke gore. Ren predstavlja večji del meje s Švico, po gorskih vrhovih pa poteka meja z Avstrijo. Na prvi pogled kneževina deluje kot idilična gorska dolina z nekaj zaselki, pašniki in sadovnjaki. Kar težko je verjeti, da se na robu naselij med zelenjem skriva vrsta manjših, a svetovno uspešnih podjetij, ki proizvajajo tehnološko visoko razvite izdelke, ki jih poznamo tudi v Sloveniji (denimo električno orodje Hilti, materiali za zobno protetiko ...).

Glavno mesto istoimenske države Luksemburg si je težko predstavljati kot zeleni paradiž. Takšno podobo poslovnemu mestu z dobrimi 90.000 prebivalci omogoča slikovita lega nad globokima soteskama rek Alzette in Petrusse. Rečni bregovi večinoma niso pozidani in predstavljajo pravo oazo zelenja. Največ urejenih parkov pa je na robu starega mestnega središča, ki se stiska za delno ohranjenim mestnim obzidjem. To je del Unescove svetovne dediščine in še danes zgovorno priča o strateškem pomenu mesta sredi Evrope.

Če rečem, da gremo na izlet v Slovenske gorice, sem povedal premalo. Vprašanje se namreč glasi - kam v te gorice? Območje je tako veliko, da moramo tja kar na počitnice, če bi radi spoznali Slovenske gorice med Dravo in Muro, pa ob Pesnici in Ščavnici; in še ven iz Slovenije segajo, na avstrijsko Štajersko in v hrvaško Medmurje.

Med Mariborom in Ptujem se visoko nad Dravo vzpenja Vurberk, nekdanji grad in zdajšnje letno gledališče. Malo pod njim stoji nevelika Marijina cerkev z viteškima nagrobnikoma na pročelju. Z njiju zreta v prišleka klesani podobi dveh vrlih graščakov vurberških. Pravijo, da so njuna imena znana samo znanstvenikom v Mariboru.