Ni težko uganiti, da naslov omenja Kaninovo senco ... Rezijo obiskujemo zaradi izjemno lepe gorske narave in domala vzorno ohranjenega okolja, pa tudi zaradi zanimivih ljudskih običajev, pesmi in plesov, še posebej pa narečja.

Rezija je povsem razpoznavno vstopila v zavest vseh Slovencev pravzaprav šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Milko Matičetov tako rekoč genialno presadil iz rezijanščine Rožice ter ujel in udomačil Zverinice, skupaj stodvajset izvirnih pesmi in pripovedk.

Milena Županc je upokojena medicinska sestra in predsednica društva upokojencev Borovnica, kjer se zavzema zlasti za skrb za starejše, bolne ter otroke. Lani tri mesece kot prostovoljka preživela v Ugandi. To je bila neprecenljiva izkušnja, ki jo je spodbudila  še bolj zavzetemu človekoljubnemu delu. »Med ljudmi, ki so polni ljubezni, zaupanja in hvaležnosti, sem vnovič spoznala, kaj je biti človek v pravem pomenu besede, kaj je svoboda in sreča; kako je biti zadovoljen s tem, kar imaš, in ceniti...

Setev je najpreprostejša oblika razmnoževanja in se skoraj ne more ponesrečiti. Tako si z malo truda vzgojimo znatno število sadik. Enoletnicam zadošča ena rastna sezona za ves življenjski ciklus od semena do semena. Med najbolj zahtevne sodijo drobnocvetne begonije in petunije, saj imajo sila drobno seme in sejančki so nadvse občutljivi. Na srečo z drugimi skoraj ni težav. Celo okrasni tobak, ki ima tudi drobna semena, z nekaj vestnosti pridelamo od semena do barvitega in dehtečega cvetja.

Ob omembi Sicilije je mafija verjetno prvo, na kar marsikdo pomisli. Ta, po vsem svetu znana kriminalna združba naj bi že pred več kot dvesto leti začela nastajati v revni notranjosti otoka. Toda Sicilija, ki leži na jugu italijanskega škornja, je seveda še marsikaj drugega kot zibelka organiziranega kriminala. Denimo Etno - največji delujoči vulkan v Evropi, ki je že velikokrat presenetil s katastrofalnimi izbruhi. Nazadnje leta 2002, ko je uničil nekaj hotelov in smučarskih žičnic.

...ter drugi pomladni neučakanci, ki želijo izkoristiti prav vsak spomladanski pozdrav sonca, so večinoma majhna, nezahtevna in skromna bitja, nikakor pa ne zaslužijo, da bi jih prezrli. Dopolnimo svoja spoznanja o njih in svoje vrtnarske izkušnje.

Kimajoči zvončkovi cvetovi so res med prvimi znanilci lepših dni, niso pa to edini glasniki pomladi med čebulnicami. Zvončkov je več vrst in celo pri nas sta zastopana dva botanična rodova: v prvega sodi mali zvonček ( Galanthus nivalis ) z nekaj različki, vključno s polnjenocvetnim; v drugega pa uvrščamo dva velika zvončka ( Leucojum vernum, L. aestivum ) s pomladnim ali poletnim cvetenjem. Najbolj navadni brezstebelni jeglič seveda ni za okras, ker se mora izkazati s cvetjem na prisojni brežini ali s kako vrtno sorto tudi v...

Lepi dnevi vabijo v naravo, mi pa vas na pohodniški izlet na Primorsko, prav na mejo med strupenim celinskim mrazom in blago primorsko zimo, v vasico Osp pod kraškim robom. Od tam se bomo povzpeli h gradu Socerb in se nato po italijanski strani vrnili na izhodišče.

Izlet bo od nas zahteval dobrih 10 km zmerne hoje, vendar bo trud nagrajen s lepoto romantične krajine in z izjemnimi razgledi na Trst ter Tržaški in Koprski zaliv. Za hojo z vsemi postanki boste porabili dobre štiri ure. Kdor je vajen hoditi s pohodnimi palicami, naj jih le vzame s seboj. Prav mu bodo prišle tako pri zmernem vzponu na kraški rob, kot tudi pri spustu po mejni cestici. Čevlji naj bodo udobni in čvrsti, vetrovka s kapuco pa kar obvezna, če piha burja. In še opozorilo: pot ni priporočljiva v toplejšem delu leta, saj zna biti v pobočju kraškega roba predvsem popoldan zatišno in zelo vroče.

Rastlini na sliki tako rečemo zaradi mastno odebeljenih listov, kar je pač lastnost vseh listnatih sočnic. Obstajajo namreč tudi stebelne sočnice, pri katerih so rastlinska stebla brez listov specializirana za shranjevanje vodnih zalog za sušna obdobja. Najbolj znani med njimi so kaktusi. Vedno znova ponavljam: vsi kaktusi so sukulenti (sočnice), vse sočnice pa niso kaktusi. Tolstica ( Crassula ovata ) že ni noben kaktus, saj sodi v botanični sistematiki čisto nekam drugam.

Več v reviji ...

Polhograjsko hribovje se vzpenja med Ljubljano, Škofjo Loko, Gorenjo vasjo, Šentjoštom, Horjulom in Dobrovo. Ne vabim vas na vrhove in prevale, kjer je ničkoliko priljubljenih izletniških točk - od Toškega čela do Pasje ravni, od Osolnika do Korena, pač pa na potovnico, ki se vije po dolinah ob njegovem vznožju.

V splošnem rastlinje na prostem v tem času počiva, dremucka, lenari. Vrtnar pa naj bi ta čas koristno porabil za načrtovanje pomladnih dejavnosti, za pregled potreb po novih sadikah in semenih, za strokovno samoizpopolnjevanje.

Pozimi vrt polepša tudi bršljan. Svojevrstna posebnost navadnega bršljana (Hedera helix) je dvojna oblikovanost listov, saj so pri več let stari rastlini celorobi in ne rogljati kot pri mladi, ki odganja same vegetativne poganjke in sploh ne cveti. Bršljan pogosto zmotno označujemo za zajedavca in nadležneža, v resnici pa so njegove oprijemalne koreninice čisto nedolžne za steblo, po katerem pleza. V svojem naravnem hotenju in življenjsko potrebnem »hlastanju« za svetlobno energijo pač sili kvišku, čeprav obenem dobro izkoristi tudi najbolj skromne ostanke svetlobe v senci. Pomembne so predvsem sorte navadnega bršljana, ki so popolnoma prezimno trdne in jih lahko gojimo na prostem, pogosto pa tudi kot lončnice. Oblikovno in barvno pestrost njihovega listnega okrasja ohranjamo s potaknjenci, ki se v senci in zmerni vlagi zanesljivo zakoreninijo.

Komaj kdo je slišal za Meranijo in malokdo ve, kje se dežela skriva. Pa je vendar blizu in še domala domača je. Precej besed ji je namenil Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske, saj je bila Meranija takrat del dežele Kranjske. Danes tem krajem pravimo kar - Opatijska riviera.

Naziv Meranija je nastal v 11. stoletju iz nemškega poimenovanja "am Meere" (ob morju). Leta 1068 je kranjsko-istrski mejni grof Ulrik II. Weimarsko-Orlamündski zasedel ozemlje pod Učko, ki so ga dotlej dokaj malomarno obvladovali hrvaški kralji, takrat Krešimir IV. Veliki. Nemški fevdalci, ki so nato upravljali to posest, so se imenovali vojvode Meranski, med njimi so se s tem naslovom še posebej postavljali grofje Andeški, gospodarji Kamnika.