Lepi dnevi vabijo v naravo, mi pa vas na pohodniški izlet na Primorsko, prav na mejo med strupenim celinskim mrazom in blago primorsko zimo, v vasico Osp pod kraškim robom. Od tam se bomo povzpeli h gradu Socerb in se nato po italijanski strani vrnili na izhodišče.

Izlet bo od nas zahteval dobrih 10 km zmerne hoje, vendar bo trud nagrajen s lepoto romantične krajine in z izjemnimi razgledi na Trst ter Tržaški in Koprski zaliv. Za hojo z vsemi postanki boste porabili dobre štiri ure. Kdor je vajen hoditi s pohodnimi palicami, naj jih le vzame s seboj. Prav mu bodo prišle tako pri zmernem vzponu na kraški rob, kot tudi pri spustu po mejni cestici. Čevlji naj bodo udobni in čvrsti, vetrovka s kapuco pa kar obvezna, če piha burja. In še opozorilo: pot ni priporočljiva v toplejšem delu leta, saj zna biti v pobočju kraškega roba predvsem popoldan zatišno in zelo vroče.

Rastlini na sliki tako rečemo zaradi mastno odebeljenih listov, kar je pač lastnost vseh listnatih sočnic. Obstajajo namreč tudi stebelne sočnice, pri katerih so rastlinska stebla brez listov specializirana za shranjevanje vodnih zalog za sušna obdobja. Najbolj znani med njimi so kaktusi. Vedno znova ponavljam: vsi kaktusi so sukulenti (sočnice), vse sočnice pa niso kaktusi. Tolstica ( Crassula ovata ) že ni noben kaktus, saj sodi v botanični sistematiki čisto nekam drugam.

Več v reviji ...

Polhograjsko hribovje se vzpenja med Ljubljano, Škofjo Loko, Gorenjo vasjo, Šentjoštom, Horjulom in Dobrovo. Ne vabim vas na vrhove in prevale, kjer je ničkoliko priljubljenih izletniških točk - od Toškega čela do Pasje ravni, od Osolnika do Korena, pač pa na potovnico, ki se vije po dolinah ob njegovem vznožju.

V splošnem rastlinje na prostem v tem času počiva, dremucka, lenari. Vrtnar pa naj bi ta čas koristno porabil za načrtovanje pomladnih dejavnosti, za pregled potreb po novih sadikah in semenih, za strokovno samoizpopolnjevanje.

Pozimi vrt polepša tudi bršljan. Svojevrstna posebnost navadnega bršljana (Hedera helix) je dvojna oblikovanost listov, saj so pri več let stari rastlini celorobi in ne rogljati kot pri mladi, ki odganja same vegetativne poganjke in sploh ne cveti. Bršljan pogosto zmotno označujemo za zajedavca in nadležneža, v resnici pa so njegove oprijemalne koreninice čisto nedolžne za steblo, po katerem pleza. V svojem naravnem hotenju in življenjsko potrebnem »hlastanju« za svetlobno energijo pač sili kvišku, čeprav obenem dobro izkoristi tudi najbolj skromne ostanke svetlobe v senci. Pomembne so predvsem sorte navadnega bršljana, ki so popolnoma prezimno trdne in jih lahko gojimo na prostem, pogosto pa tudi kot lončnice. Oblikovno in barvno pestrost njihovega listnega okrasja ohranjamo s potaknjenci, ki se v senci in zmerni vlagi zanesljivo zakoreninijo.

Komaj kdo je slišal za Meranijo in malokdo ve, kje se dežela skriva. Pa je vendar blizu in še domala domača je. Precej besed ji je namenil Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske, saj je bila Meranija takrat del dežele Kranjske. Danes tem krajem pravimo kar - Opatijska riviera.

Naziv Meranija je nastal v 11. stoletju iz nemškega poimenovanja "am Meere" (ob morju). Leta 1068 je kranjsko-istrski mejni grof Ulrik II. Weimarsko-Orlamündski zasedel ozemlje pod Učko, ki so ga dotlej dokaj malomarno obvladovali hrvaški kralji, takrat Krešimir IV. Veliki. Nemški fevdalci, ki so nato upravljali to posest, so se imenovali vojvode Meranski, med njimi so se s tem naslovom še posebej postavljali grofje Andeški, gospodarji Kamnika.

Božično drevesce je najpogosteje smreka in redkeje jelka, saj ima vsak iglasti rod svoje posebnosti pri vzgoji in v poznejši dekorativni rabi. Ponekod uporabijo tudi borovec ali cedro ter celo cipreso ali brin. Mnogim ni žal odšteti kak evro več za drevesce s koreninami, ki ga lahko pozneje posadimo na vrt. Ko tako vlončeno sadiko izselimo, morda na balkon, jo moramo pozimi kdaj pa kdaj tudi zaliti, saj se lahko v mrazu presuši.

Za zimo pravimo, da je čas počitka. A to je v resnici navidezno mirovanje, saj življenje tudi pozimi ne zaspi popolnoma, kar enako velja tudi za vrtnarja, vrtičkarja, gojitelja in oskrbovalca rastlin. Varovanje občutljivejših rastlin je koristna popotnica za novo pomlad in dobra naložba, saj tako vsaj nekaterih sadik ni treba kupovati vsako leto znova. Tako lahko brez posebnih težav spravimo v svetlo klet čeber z oleandrom, lovorom ( Laurus nobilis ) ali bugenvilejo.

Za naše pernate vrtne pomočnike pravočasno uredimo krmilnice. Krmilnico lahko kupimo ali jo naredimo doma. Najpomembnejše pa je, da pticam pevkam ponudimo njim primerno pičo: nikoli pa jim ne ponujamo česa slanega, krušnih drobtin ali česa podobnega!

Obsotelje je obrobje Slovenije, saj se šele v zadnjih desetletjih začela zmanjševati odmaknjenost in zapostavljenost teh krajev. Od dolenjskega Čateža se najprej peljem z menda edinim slovenskim javnim brodom čez Savo v štajersko vas Mostec in zavijem v mejno Dobovo. Od tam pa na sever skozi Kapele, grozd vasic nad zaščiteno gmajno Jovsi, ki je pogrnjena kaka dva kilometra od naselij proti Sotli. Pri Župelevcu se cesta sicer približa Sotli, a reke ni videti, njena ozka in silno vijugasta struga je vsa obraščena z grmovjem. Tu se začenja Bizeljsko, pokrajinica, ki slovi po žlahtnih vinih in prikupnem naravnem okolju.

V širšem prostoru osrednje in vzhodne Evrope so pokopališča urejena z znatnim deležem zelenja in okrasnih rastlin. Drugačna so pokopališča po Južni Evropi, v Franciji in v Latinski Ameriki, skoraj vedno so brez vegetacije. Prevladujejo elementi nežive narave z morebitnimi drevesnimi osamelci, v Sredozemlju predvsem s stebričastimi cipresami. Elegantno skromna so praviloma pokopališča evropskih severnjakov in Angloamerikancev: prednost imajo travnate površine s poglobljenimi kamnitimi ploščami, posamezni grobovi pa so le malokdaj uokvirjeni.

Slovenski Kraški rob je velika zemljepisna posebnost, očarljiva naravna lepota, izjemna izletniška privlačnost in - ne nazadnje - pomembna zgodovinska znamenitost. Kraški rob deli celinsko Slovenijo od njene obale.

Visoki in stopnjeviti prag Kraškega roba se razteza v zračni črti dobrih 15 kilometrov od trdnjavskega Socerba nad Trstom do arheološkega Gradca nad Sočergo. Kraški rob je domala povsod skalovit, njegova ostenja so ponekod visoka po sto metrov in več.