Kultura

Ali ste kdaj poskušali pogledati na lastna ali tuja doživetja, na osebe, stvari tudi na bolj poglobljen in slikovit način? Člani Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO) v skupini Ustvarjalno pisanje poskušajo to videti, občutiti in tudi zapisati na poseben način.

Prepuščajo se tako realnosti in preteklosti kot domišljiji. Ustvarjajo povsem nove svetove, ki jih prelivajo v kratke zgodbe. Pri tem jih žene radovednost, ki v zrelih letih ni nič manj močna, kot je bila v mladosti. Nobena tema jim ni tuja ali skrita. Pisanje razvija spretnost za izražanje lastnih misli, čustev, mnenj, dogodkov. Bistvo ustvarjalnega pisanja ni golo popisovanje dejanskih dogodkov in informacij, temveč je besedilo, četudi sloni na resničnih dogodkih, predstavljeno tako, da v bralcu vzbudi estetski užitek in sproži v njem čustva.

Ovita jopica

Na oviti jopici se eleganten luknjičasti vzorec domiselno dopolnjuje z rebrastim šal ovratnikom. Za vsak okus in za vsako priložnost.

Velikosti: 38/40, 42/44 in 46/48. Opisi za 42/44 oz. 46/48 so v oklepajih.

Potrebujemo: 350 (400 oz. 450) g volne v želeni barvi; pletilke št. 4,5 in 5; krožno pletilko št. 4,5.

Vzorci. Rebrasti vzorec (pletilke št. 4,5): nasnutek je deljiv s 6 + 1 + 2 krajni petlji. Vrste na licu: krajna petlja, 2 desni petlji, *3 leve petlje, 3 desne petlje, od * ponavljamo, končamo s 3 levimi, 2 desnima in krajno petljo. V vrstah na narobni strani petlje pletemo kot leže. Luknjičasti vzorec (pletilke št. 5): nasnutek je deljiv z 8 + 1 + 2 krajni petlji. Pletemo po vzorčni risbi. Narisane so samo vrste na licu, v vrstah na narobni strani pletemo petlje kot leže. Plesti začnemo s krajno petljo in petljo pred vzorčno enoto (VE), ponavljamo VE, končamo s petljo po VE in krajno petljo. Ponavljamo od 1. do 20. vrste. Patentni vzorec (pletilke št. 4,5): med krajnima petljama pletemo menjaje 1 desno in 1 levo petljo. V vrstah na narobni strani pletemo petlje kot leže.

Dom in vrt

Prvo pomladno sonce budi življenjske sokove v rastlinah, zato je od marca do poletja, ko so dnevi daljši, najprimernejši čas za presajanje rastlin. Z obnovo hranilnih snovi bodo rastline lepše cvetele, bujneje rasle in tudi manj zbolevale.

Najprej preglejmo vse lončnice. Če znamo dobro opazovati, bomo hitro ugotovili, kdaj je rastlina v težavah. Eden najopaznejših znakov je, kadar postane cvetlični lonček za rastlino premajhen. Ko korenine pogledajo iz luknjic za odtekanje vode, je pravi čas, da rastlini namenimo večji lonček. Če ob zalivanju zemeljski substrat ne zadrži vode in večja količina vode steče iz lončka, pomeni, da substrat ne opravlja več funkcije zadrževanja vode. Ko rastlino potegnemo iz lončka in vidimo, da so korenine močno prepletene in med njimi skoraj ni več substrata, pomeni, da bo kmalu začelo primanjkovati hranilnih snovi, kar se bo pokazalo z rumenenjem ali odpadanjem listov in na koncu s propadanjem rastline. Včasih rastline stagnirajo in skoraj ni videti, da bi napredovale v rasti, tudi takrat je primeren čas razmislek o menjavi substrata.

Reportaža

Vsako potovanje, pa najsi gremo v »duhovno« Indijo ali pa kamor koli drugam na svetu, je pravzaprav potovanje k sebi. Novi ljudje in kulture, razumevanje tega ali onega, njihovih božanstev, prepričanj, ne nazadnje tudi higiene, bistrijo in širijo razmišljujočega duha, ti dajo svoj življenjski pečat ter postanejo delček tvojega jaza. Pred vami je še nekaj utrinkov s popotovanja po Indiji.

Udarec, ki mi je priletel okoli ušesa, je bil silovit, besno sem se obrnil in bil pripravljen na vse, le na to ne, da bi poračunal z mrtvecem. Ozke uličice Varanasija, svetega mesta, kamor hindujci hodijo na bregove svete reke Ganges spirat svoje grehe in v ognju in dimu v novo življenje pospremijo svoje preminule, so pač kraj za bližnja srečanja z vseh strani deroče množice. Na približno dva metra široki ulici, kjer se vzporedno z dnevno vročino, ki včasih sega tudi proti 50 stopinjam Celzija, stopnjujejo naravni vonji razpadajočih ostankov...

Spoznajte jih

Helena Trobentar je ena redkih šivilj, ki zna s popravili, prekrojitvami ali novimi kroji »v življenje« priklicati starinsko modo. Ustvarila je mnogo unikatnih kompletov in posameznih replik, opirajoč se tudi na raziskave priznanih etnologov, kot je dr. Marija Makarovič.

Ta je pred desetletji temeljito raziskala zaledje osrednje Zgornje Savinjske doline med kraji Nazarje, Rečica ob Savinji ter Gornji Grad. V knjigi Oblačilna kultura v Zgornji Savinjski dolini je predstavila tamkajšnje običaje, navade in oblačila 19. stoletja in vse do konca tega stoletja. Na osnovi njenih dognanj, po starih izvirnih modelih ali papirnih predlogah ter samostojno izdelanih krojih izdeluje oblačila Helena Trobentar, modna kreatorka in šivilja, ki zadnja leta živi na Ljubnem ob Savinji. »To je tako globoko v meni, da kratko malo ne morem pospraviti šivalnih strojev in kreirnih šablon, saj sem doživela nov navdih in vem, da še zmorem,« nam je dejala. Najbolj ustvarjalna leta je kot podjetnica preživela v Kamniku, ko pa »me je življenjska pot zanesla med te zelene hribe, sem sčasoma spoznala, da lahko človek, če je zdrav, naredi še kaj za ohranitev kulturne dediščine v modi naših prednikov«. 

Zeleni svet

Predstavljamo tri sorte krompirja, ki so odporne proti plesni in jih uvrščamo med sorte prihodnje generacije. Ne zgrešite tudi nasveta za dobro ozimnico domačega krompirja.

Vrtičkarji največkrat sadijo zgodnjo sorto krompirja twister, ki jo pobiramo 80 dni po sajenju. Za ekološko pridelavo je uveljavljena srednje pozna sorta alouette. Med poznimi sortami pa so navdušeni nad sorto levante. Za vrtičkarje so največje darilo narave, saj lahko pridelajo krompir brez škropljenja. Sorte tako imenovane prihodnje generacije združujejo naravno odpornost proti krompirjevi plesni, ki jo najdemo pri divjih sortah, z okusnostjo in visoko kakovostjo krompirja. Razvite so s pomočjo običajnih postopkov opraševanja in naravne selekcije.

Tokratni naslov že sam opozori na grenko anomalijo slovenske družbe – saj nimamo pločnikov! Seveda, mesta so prometno kar lepo urejena. Preostala večina slovenske krajine pa kaže, da smo v zadnjih petdesetih letih očitno favorizirali motorni promet. Pa čeprav človek začne in konča vedno kot pešec.

Ker so bile županske volitve nedolgo nazaj, bi bilo ravno zdaj modro pritisniti na predstavnike krajevnih oblasti, da v razvojne načrte v ospredje postavijo pločnike, prehode za pešce in kolesarske poti. Težko je namreč pričakovati zgledno sobivanje v prometu, če deležniki nimajo zagotovljenih osnovnih pogojev. Avtomobili so vedno širši, večjih tovornjakov, kot so danes, še ni bilo, prostor za vožnjo in hojo pa ostaja zamejen. Če dodamo, da voznike hote in nehote zaposlujejo telefonija, navigacijske naprave oziroma novodobne steklene površine, ki imajo funkcijo tipk za upravljanje, je nesreč še malo.

REPORTAŽA Popotovanje po Indiji 1. del

Če hočete spoznati Indijo, velikansko državo z mnogoterimi odtenki, morate tja večkrat za nekaj tednov ali kar mesecev. V preteklih desetletjih sem kar nekajkrat potoval po njenih različnih koncih. Tu je nekaj utrinkov, zgodb in zanimivosti, ki sem jih doživel.

Petinsedemdeset let po delitvi Indije in Pakistana je meja Wagah, ki je od Amritsarja, administrativnega središča indijske zvezne države Pandžab na severozahodnem delu Indije, oddaljena 30 kilometrov, še kar edina cestna povezava med državama. Med njima še vedno vlada nestrpnost iz časov, ko se je ob razdelitvi prebivalstvo začelo panično seliti, ko so muslimani bežali v Pakistan, hindujci pa v Indijo. Verska zaslepljenost je pri tem povzročila nebrzdan pokol več sto tisoč ljudi na obeh straneh.

Dobre stare viže

Cirkulane so kraj v osrčju Haloz, ob reki Dravi, v vinorodnih krajih, le streljaj od hrvaške meje. Tam pa pod okriljem Kulturnega društva Cirkulane pridno delujejo tudi tamburaši. Kmalu bo 30 let, odkar ponosni negovalci več kot stoletne tradicije igrajo ljudsko glasbo, ki je zelo blizu izročilu vzhodne Štajerske, hrvaškega Zagorja in Prekmurja. Skupina se imenuje Tamburaši iz Cirkulan, igranje na tamburice in petje pa popestrijo tudi s priložnostnimi glasbili, kot so lončeni bas, glavnik in drumlica.

Vrt in dom

Eksotične lončnice nas lahko v hladnih dneh ponesejo v oddaljene sončne kraje. Zahvaljujoč vse bolj svetlim in toplim stanovanjem, si lahko tropsko vzdušje ustvarimo kar v domači dnevni sobi.

Ali res obstajajo rastline, ki za rast ne potrebujejo zemlje? Res. Verjetno bi si v teh časih marsikdo želel biti tako prilagodljiv kot rastline, ki so zmožne preživeti v sožitju z drugimi rastlinami. V naravi se s koreninami oprijemajo lubja visokih dreves. Takšnim rastlinam pravimo živi fosili ali epifiti. Najbolj poznan med njimi je zagotovo rod tilandzij (Tillandsia sp.), ki slovijo kot izredno nezahtevne, trpežne ter za gojenje enostavne rastline. Za preživetje potrebujejo le zračno vlago in hranila, ki jih vsrkavajo skozi listne žile.