SPOZNAJTE JIH

Ljubljančanka Dragica Bužga je bila prava ikona slovenske športne gimnastike. Leta 1956, ko je imela samo šestnajst let, je namreč postala mladinska državna prvakinja v orodni telovadbi. Ženske v tej disciplini še danes tekmujejo na štirih orodjih: na preskoku, na dvovišinski bradlji, na parterju in gredi.

V času, ko je tekmovala za Jugoslavijo, je bila večkrat del državne reprezentance. Njene nastope sta pogosto krasili izjemna tehnična dovršenost in elegantna izvedba. Mnogi so govorili in pisali, da ima to gibčno dekle gibanje v krvi. Trenirala in tekmovala je v letih, ko so bili telovadne zvezde Miro Cerar, Janez Brodnik, Tine Šrot, Miloš Vratič, Milenko Kersnič, Avgust Küsel, Zdenka Prusnik in še mnogi drugi. Še vedno se enkrat tedensko dobivajo v Šentvidu. »Skupaj obujamo spomine na mladost in na tiste lepe tekmovalne čase,« pravi Dragica Bužga, ki je poleg Rike Binter in Marlenke Kovač edina ženska v tej bivši telovadni druščini.

Iz zgodovine

Podjetje Kodak je imelo večino 20. stoletja prevladujoč položaj na trgu s fotografsko opremo, v svojih raziskovalnih laboratorijih so ustvarili številne tehnološke inovacije. Svojega lastnega izuma, tj. digitalnega fotoaparata, pa niso znali izkoristiti!

Prvi zapis o prasorodniku fotoaparata najdemo v arhivih iz 5. stoletja pr. n. št., ko je kitajski filozof  Mo-Ti opazil in zapisal, da v temni sobi ob prehodu svetlobe skozi majhno luknjico na steni nastane obrnjena slika zunanjosti. Izraz camera obscura (temna soba) je sicer prvič uporabil nemški astronom Johannes Kepler leta 1604, ki je svoj prenosni temni šotor uporabljal za astronomska opazovanja. Sredi 16. stoletja so v luknjico namestili lečo, dobro desetletje kasneje je dodana bikonveksna leča povečala ostrino in svetlost slik,...

ODSTRTE PODOBE – PREDDVOR

Gručasto naselje in od leta 1994 sedež istoimenske občine leži ob južnem vznožju Storžiča (2132 m), približno kilometer zahodno od ceste Kranj–Zgornje Jezersko in nad desnim bregom reke Kokre, ki tu priteče iz ozke alpske doline na Kranjsko polje. Glavnina kraja je ob potoku Suha. Občina s štirinajstimi naselji na severu sega v samo osrčje Kamniško-Savinjskih Alp, kamor so speljane številne planinske poti. »Preddvor se ponaša z izjemno gorsko panoramo, ki se, če sledimo zgornji sliki na razglednici z nekdanjim njegovim nemškim zemljepisnim imenom Höflein, na levi začne s Storžičem in nadaljuje s Kališčem, Malim Grintovcem, Srednjim vrhom ter onkraj Zaplate seže proti Grintovcem. Ugodno podnebje pa je kraju omogočilo, da je že pred drugo svetovno vojno veljal za znano klimatsko zdravilišče in letovišče,« pravi 68-letni upokojeni elektromehanik in krajevni kronist Slavko Prezelj.

SPOZNAJTE JIH 

Magda Šalamon z Gomilskega je vsestranska kulturna ustvarjalka. Je pesnica, publicistka, slikarka, gornica in zavezana naravi ter slovenstvu.

Po izobrazbi ekonomistka in uradno 62-letna upokojenka je ženska sodobnega duha in intuicije. Zato je izpričana humanistka in svetovljanka. S pesništvom se ukvarja že od mladostnih let. Napisala pa je tudi nekaj besedil za narodnozabavne ansamble. Izdala je štiri pesniške zbirke: Beli vrhovi, Pod roko usode, Sijoča ptica in Ognjena svetloba. Zadnji dve zbirki je opremila s svojimi slikami in tako z barvami nadgradila stihe.

ŠPORTNI VETERANI: ADI URNAUT

Konec julija bo Adi Urnaut, eden najboljših slovenskih odbojkarjev vseh časov, dopolnil 84 let. In še vedno je aktiven. »Športnik nikoli ne preneha biti športnik,« pravi.

Adolf Adi Urnaut je za reprezentanco Jugoslavije odigral 320 tekem. V vrhunsko odbojko je aktivno vključen že več kot 60 let in je pustil viden pečat kot igralec, trener, pedagoški delavec, strokovni delavec in funkcionar. Francoski časopis L'Équipe ga je leta 1966 razglasil za najboljšega evropskega igralca. Je oče treh sinov, vsi so šli po njegovih stopinjah. Najmlajši Tine je dolgoletni kapetan slovenske odbojkarske reprezentance. »Kaj sem dal sinovom, sprašujete? Hm, talent je zagotovo nekaj, sem jih pa, se mi zdi, navadil odgovornosti, vztrajnosti in dela.«

IZ RODA V ROD

Morje in Izola, kjer Marjetka Popovski živi, sijeta iz njene osebnosti – v morju plava ne glede na letni čas, že 25 let redno prepeva v hotelu Delfin, poleti pa kar na plaži. Že pri treh letih je na svojem prvem nastopu začutila slast ob navdušenem občinstvu in na tem valu je zajadrala v življenje. Pela je tudi kot fizioterapevtka in tako stanovalcem v domu starejših pomagala premagovati bolečine. V Izoli sva se srečali na hladen, deževen dan, ki ga je Marjetka, novopečena upokojenka, razsvetlila s svojo pozitivno energijo.

SPOZNAJTE JIH

Olga Božnar iz Brezja pri Dobrovi šiva že več kot 60 let. »Začela sem s 16 leti pri krojaškem mojstru v Rožni dolini v Ljubljani. Izučila sem se za krojačico in delala vse moške obleke, suknje, krila, ženske kostime, plašče, ženske obleke pa sem se naučila šivati in krojiti sama,« pove z iskrečimi se očmi.

Pri mojstru je delala po končanem uku še tri leta. Potem je šla na svoje. »Veliko sem se naučila in še danes mi vse to znanje skupaj z mnogimi izkušnjami zelo dobro služi. Stranke mi pravijo, da sem arhitektka za obleke,« veselo pripoveduje žena, mama in babica. Doda, da od vsega začetka zelo uživa v svojem delu, čeprav v tako dolgi dobi ni bilo vedno lahko. »V času Jugoslavije, torej prejšnje države, sem v glavnem šivala nove stvari. Zelo malo je bilo popravljanja. Ljudje, zlasti srednji sloj, so si večkrat na leto lahko privoščili nove obleke. Z osamosvojitvijo pa se je vse zelo spremenilo. Prav pri svojem delu sem opazila, kako se je v družbi začelo socialno razlikovanje. Ni več tiste velike skupine ljudi srednjega sloja, ampak je skupina bogatih, ki si lahko marsikaj privošči, in velika skupina ljudi, ki si ne more več privoščiti obleke iz kakovostnega blaga, narejene pri šivilji.«

SPOZNAJTE JIH

Skupino sedmih glasbenikov že skoraj tri desetletja druži ljubezen do glasbe. Še posebej jim je pri srcu glasbena zvrst dixieland. Izkušeni fantje zrelih let se poznajo že od študentskih časov. V srcu še vedno mladi pravijo, da je iz glasbenih korenin zraslo drevo, ki še vedno rase.

Zanimivo zgodbo pripoveduje ustanovni član skupine Ljubljanske korenine Jože Završnik. Po poklicu je zdravnik, zaljubljen pa je v glasbo, saj igra več glasbil in rad poje. Kot pozavnist je bil član mladinskega pihalnega orkestra Glasbene šole Moste. Že pred več kot šestdesetimi leti je igral v bendu moščanske gimnazije. »V Ljubljani je imela skoraj vsaka gimnazija svojega, organizirali smo plese, kjer smo igrali takrat popularno dixieland glasbo,« pove Jože.