Izolsko društvo za dediščino in podeželje Histrion se postavlja z muzejem Parenzana, ki domuje v starem mestnem jedru. V njem je med drugim prikazana zgodovina nekdanje železnice, ribištva, industrije pločevink in tehničnih igrač ter pomembnih začetkov letalstva. Muzej nam je predstavil njegov vodja Srečko Gombač in povedal, da želijo obiskovalce seznanjati s najpomembnejšimi zgodovinskimi posebnostmi Izole in sosednjih obalnih krajev. S pomočjo starih fotografij ter z železniškimi maketami in modeli je prikazano obratovanje nekdanje...

Dandanes nihče več ne pripoveduje zgodb o razbojnikih, strašnih, predrznih in neusmiljenih možeh. A še pred nekaj stoletji so našo deželo prekrivali širni gozdovi, ki jim ni bilo videti konca in tedaj so bila takšne pripovedi povsem nekaj povsem vsakdanjega. Skozi mogočne in skrivnostne gozdove so vodile le redke poti. Marsikje je bil gozd skoraj neprehoden in za nepridiprave pravo zatočišče. O njih se je nekoč veliko govorilo, pa tudi marsikaj pisalo. Nič ni narobe, če spet obudimo spomin nanje.

Pohorski bataljon je junaško bil poslednji boj 8. januarja 1943 na Osankarici. V boju, ki je trajal dve uri in pol, je padlo 69 borcev, ranjenega Franca Kunaverja –Sulca pa so Nemci ujeli in ga kasneje ustrelili. Pohorski bataljon so, kot piše mag. Irena Mavrič – Žižek, sestavljali borci I. bataljona Savinjskega odreda 2. grupe odredov (Kranjčev bataljon), ki so prišli poleti 1942 na Štajersko z Dolenjske, ter borci Šaleške in Savinjske čete 1. Štajerskega bataljona.

V gostilni Marinčič je juha taka, kot jo je kuhala že prababica – najprej v Ameriki, nato doma; skrivnost te »župce z jetrnimi knedeljčki« pa je v tem, da je najboljši kos govedine kuhala skupaj s kuro, poleg zelenjave je dodala kako govejo kost, večinoma pa svinjske kosti, ki juhi dajo nekoliko mehkejši okus. Kruh, ki ga zdaj peče njen pravnuk in gospodar gostišča Marinč, 29-letni Jernej Leskovar, pa lahko tekmuje s še tako izkušeno gospodinjo! Ko govorimo o gostilni, govorimo o družinah Marinčič in Leskovar, pa tudi o ljudeh iz okolice...

Lučke se imenuje skupina zasavskih vzgojiteljic, ki igrajo v lutkovnih predstavah in tudi pišejo besedila zanje. »Naše ime so izbrali otroci iz vrtca, in to že pred štiridesetimi leti. Ko smo namreč nastopale v gledališki dvorani trboveljskega delavskega doma, je bil za otroke najbolj zanimiv trenutek, ko so se prižgale luči. Vsi so takrat vzklikali »lučka« in tako smo dobile ime,« pripoveduje predsednica Kulturnega društva Lutkovna skupina Lučka Trbovlje Breda Biščak.

» Zdajšnji starejši smo videti mlajši, kot so bili včasih seniorji in seniorke. In tako se tudi počutimo,« povzame živahna, zgovorna in vedno nasmejana ter skrbno urejena osemdesetletna Marija Lovšin iz Ribnice. Zaupa nam, da gre vsak dan ven, v trgovino, na kavico ali na kak obisk, pa čeprav zunaj lije kot iz škafa. In zmeraj se lepo obleče, počeše in naliči... »Kdor tiči vse dneve le doma, se v resnici hitro postara,« nadaljuje in nam pove, da ima sina, ki je tako kot ona ločen, ter zelo pametno vnukinjo, pravnico po izobrazbi.

Ker Slovenci radi potujemo po svetu, imamo tudi več društev, ki spodbujajo sodelovanje, prijateljstvo in druženje, denimo med nami ter Dansko, Škotsko, Rusijo, Makedonijo, seveda pa tudi z deželo velikega zmaja, ki je povsod po svetu v središču poslovnega zanimanja. Društvo slovensko-kitajskega prijateljstva pa vodi dr. Benjamin Lukman. Pri sedemindvajsetih letih je bil najmlajši doktor fizike v Sloveniji in takratni Jugoslaviji, opravljal je številna zanimiva dela v gospodarstvu, diplomaciji in mednarodnih odnosih, pa tudi v športu in...