Srečo je treba poiskati

Če za koga lahko rečemo, da je iskal in našel življenjsko srečo, velja to za Naceta Borštnarja, ki se približuje osemdesetim. Našel jo je predvsem v knjigah in v vsem, kar je z njimi povezano. Začel je kot novinar na Radiu Ljubljana, nadaljeval pri Delavski enotnosti in Mladini. Ko je ta prešla k Mladinski knjigi, je svojo novinarsko pot kmalu zaokrožil kot odgovorni urednik. V tem času je tednik zasijal v barvnih platnicah in nakladi 29.000 izvodov. Kasneje je v Mladinski knjigi založbi zasedal različna vodstvena delovna mesta: pri prodaji revij, tržnem komuniciranju in odnosih z javnostmi. Ko so v prodaji po pošti zasnovali revijo Krog, je postal njen prvi urednik. Posebno dejaven je bil na področju promocije slikanic in drugih knjig za otroke.

»Že nekaj let sem upokojena, pa še vedno ne znam živeti, ne da bi kaj ustvarjala,« pravi Marija Trobina iz Ljubljane. Tako si zdaj krajša čas s šivanjem unikatnih punčk iz blaga.

Vso delovno dobo je bila samostojna podjetnica, ukvarjala se je z več dejavnostmi, najljubša pa ji je bila zadnja. Leta 1987 je v Ljubljani namreč odprla prvi butik za močnejše - Mozamo. Takrat v trgovinah ni bilo ponudbe lepih oblačil za močnejše postave in prav to je bil zanjo izziv, še posebej zato, ker so vse, kar so ponujali v trgovini, sešili v svoji šivalnici. Zadovoljne in hvaležne stranke so prihajale iz vse Slovenije. Kot pravi Marija, so bila to leta nenehnega iskanja novih zamisli.

Malo je moških, ki pri devetdesetih delujejo tako mladostno kot Slavko Čuk iz Kaple v občini Tabor. Tako po videzu, kot po vitalnosti bi mu lahko odvzeli najmanj 20 let, še posebej pa ga odlikujejo bister um, vsestranska razgledanost, jasen govor, radoživost ter ljubezen do narave in ljudi.

Prvič sem se z njim srečal pred dvema letoma v koči na Loki pod Raduho, kamor sta prišla obujat spomine s prijateljem, tri leta starejšim Francem Ogrisom, ki mu je bil Slavko v oporo in pomoč. Po praznovanju devetdesetletnice pa mi je zaupal tudi svojo življenjsko zgodbo.

Kakšno naključje: prav v letu 1915, ko je češki vojak objavljeno razglednico Godoviča s podobo vaške gostilne, pred katero stoji gruča domačinov, poslal v Prago, se je nedaleč stran, na majhni kmetiji (s tremi glavami govedi) ob cesti proti Črnemu Vrhu na Rovni rodila ena od osmih Pišlarjevih otrok Ivanka. Petnajst let pozneje je taista Ivanka, tedaj že dekle, v tej gostilni, ki se je imenovala »Pr birt« oziroma »Pri Micki« in je stala nasproti Pagonove trgovine z mešanim blagom, našla prvo službo ter pomagala pri strežbi, v kuhinji in pri čiščenju. Tu pa je spoznala tudi domačega sina edinca Alojza Božiča in se leta 1935 z njim poročila.

»Zrcalo je orodje razsvetlitve. Ogledalo je simbol modrosti in spoznanja ...«, je zapisano v Slovarju simbolov. Ogledalo je kot odsevajoča površina podlaga za izredno bogato simboliko na področju spoznanj in znanj. Odseva resnico, odkritosrčnost, vsebino srca in zavesti.

Ogledalo je pravzaprav vsaka gladka površina, na kateri se svetloba pravilno odbija. Antična ogledala so imela v glavnem obliko okrogle kovinske ploščice. Izdelana so bila iz brona, bakra, srebra ali zlata. Pomembne ženske tistih davnih dni so ogledala držale s pomočjo lesenega, koščenega ali keramičnega držaja. Ročaje so izdelovali mojstri tudi iz slonovine ali ustreznih živalskih kosti.

Anka Tominšek je slovenski javnosti znana kot zavzeta borka za pravičnost in za primerno socialno varnost vseh državljanov. Ne le starejših, čeprav v javnosti nastopa kot predstavnica interesov upokojencev. V tej vlogi je bila imenovana tudi v svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki mu predseduje. Z njo smo se pogovarjali o perečih vprašanjih pokojninskega zavarovanja in socialne varnosti.

Veliko ste med upokojenci, zato veste, kako si starejši predstavljajo socialno državo?

»Nikoli ni šlo za to, da moram nekoga premagati, pač pa na tekmi dati vse od sebe, pokazati najboljše kar znam, rezultat pa je bil le logična posledica ...«, je na začetku najinega klepeta modroval Miro Cerar, ki se lahko s svojo mirnostjo, skromnostjo in pronicljivim umom, pa seveda vitalnim videzom pri enainsedemdesetih kosa z vsakim petdesetletnikom.

Ali te lahko vprašam po tvojem športnem opusu, ali pa je morda beseda opus primerna  zgolj za umetnike?

»Lahko. Orodna telovadba, morda še bolj ritmična gimnastika, sta neke vrste baleta z nekoliko več poudarka na športnih elementih. Ko pa je bilo to podkrepljeno še z vrhunsko klavirsko spremljavo, je bilo to za atlete in seveda tudi za gledalce čisto umetniško doživetje.«

Malo je ljudi, ki bi tako dobro kot Dušica Kunaver poznali šege in navade, bajke in pripovedke, pesmi in legende, pa tudi vraže naših prednikov. Tudi z bralci Vzajemnosti rada deli modrost nekdanjih dni. Še raje pa pripoveduje v živo, pa naj bo to mladim zvedavim poslušalcem ali pa starejši generaciji.

Svoje znanje radi delite z drugimi. Se vidi, da ste učiteljica tudi po srcu ...

Po poklicu sem profesorica angleščine in ruščine. Ves čas sem študirala ob delu in si vmes nabrala deset let izkušenj v gospodarstvu. Zelo sem si želela in tudi dobila službo učiteljice angleščine na osnovni šoli, poleg tega sem honorarno poučevala tudi na srednji šoli. Zdaj vem, da sem imela najlepši poklic. Za katedrom sem spoznala, kako malo mladina v šoli dobi znanja in ljubezni o domači zemlji, pri tem pa sem tolikokrat doživela, kako je brez diha razred prisluhnil pripovedi o vilah, ki so napolnile Blejsko jezero, pa o zlatorogu, ki je oblikoval naše gore, o velikanu, ki je nametal Šmarno goro. Po upokojitvi sem se lotila intenzivnega zbiranja ljudske dediščine, kar počnem še zdaj.

V neprofitnem centru Granatno jabolko v majhnem mestu blizu San Francisca Milenko Matanović in sodelavci počasi, a vztrajno spreminjajo odnose med ljudmi, odnos do okolja, krepijo občutek pripadnosti in varnosti. S skupnim prostovoljnim delom se učijo drug od drugega.

Več kot štiri desetletja pozneje se zdi ideja, zaradi katere je v Sloveniji nastala umetniška skupina Oho, vizionarska. Takratno uhajanje mladih umetnikov, kot so bili Tomaž Šalamun, Marko Pogačnik, Iztok Geister, Marjan Ciglič, Milenko Matanovič in drugi iz ukleščenih institucionalnih okvirjev niti ni bilo tako presenetljivo, kot je presenečalo njihovo totalno prepuščanje drugačnemu načinu življenja in delovanja. Večina opazovalcev se je zgražala nad njihovo komuno v Šempasu, še bolj pa nad popolnim ignoriranjem vrednot, ki so se v tistih letih ustalile na naših tleh. Večina »ohojevcev« še vedno živi po idealih, ki so jih takrat, pred desetletji začrtali kot najpomembnejše. Drugačnost teh ljudi, ki so večinoma že prestopili šesto desetletje svojega življenja, je še toliko bolj opazna v družbi, ki jo zanima samo materialni aspekt življenj. Pomislite na literaturo Iztoka Geistra, na pesmi Tomaža Šalamuna, slike njegovega brata Andraža, pa tudi na vizionarstvo Marka Pogačnika.