ZANIMIVE OSEBNOSTI

Čim dlje ostati gibčna

Kazimira Lužnik se že trideset let redno udeležuje tekaških prireditev in na maratonih v Sloveniji in po svetu osvaja prva mesta med veterankami. Kdo je pravzaprav ta gospa iz Slovenj Gradca?

Pri šestinštiridesetih letih in štirih otrocih se je odločila, da bo kaj naredila tudi zase. In začela je teči. Na prvem Maratonu treh src v Radencih, ki je bil tudi njen prvi veliki tek, ji je uspelo preteči 21 kilometrov, torej polovični maraton. Radencem je ostala zvesta in letos, ko je bilo tekmovanje potekalo že tridesetič zapored, je spet osvojila zlato odličje za mali maraton za veteranke nad sedemdeset let. O njeni tekaški dejavnosti pričajo številna priznanja, ki zasedajo kar precej prostora v vrtni hiši. Ponosna je na desetkratno udeležbo na maratonih v New Yorku, tekla je tudi v Avstraliji, na Švedskem, v Italiji, Avstriji, na Irskem, Češkem in na Poljskem. Maja se je s hčerko Kazimiro in z vnukinjo Ano (nadele so si ime Tri generacije) v Ljubljani udeležila teka trojk »Ob žici«, tekla je na 10. gorskem teku na Ravnah na Koroškem, na teku »DM« v Ljubljani, odpravlja pa se tudi na Madžarsko.

Spoznajte jih

Ognjevit nasprotnik stereotipov o starejših

Milan Pavliha pravzaprav ni človek, ki bi ga bilo treba predstaviti v tej rubriki, saj je širši javnosti znan z različnih področji svojega prizadevnega delovanja, zlasti socialnega in glasbenega. Manj pa je znano, s kolikšno vnemo si prizadeva, da bi naša družba prenehala zapostavljati starejše ljudi in jih označevati s stereotipi ter z rabo besed »star« in »upokojenec«.

Pojma »star« in »upokojenec« po njegovem mnenju v semantičnem pomenu (semantika: veda o pomenu besed) nista ustrezni in ne primerni, ker pomenita izključevanje. Po navadi štejejo, da si star, ko dopolniš 65 let in sodiš v kategorijo ljudi, ki jim je treba zagotoviti primerno stanovanje, ki potrebujejo pomoč pri zagotavljanju normalnega življenja, ki so družbi v breme in ne v pomoč, ki ne dobijo posojila, ker bodo kmalu umrli, ker jih niti noben anketar noče vključiti med anketirance in še in še.

SPOZNAJTE JIH

Dobra volja je najboljša!

Da je dobra volja v življenju res najboljša popotnica, s svojo vedrino in optimizmom potrjujeta tudi Janez in Magda Kovač, ki se zadnjih devet let, odkar je Janez v pokoju, najraje zadržujeta v Homu nad Šentrupertom. Tam sta si ob vinogradu s štiristo trtami zgradila prijetno zidanico, v kateri, kot pravi Magda, »že zjutraj, ko se zbudiš in slišiš ptičke peti, začutiš sebe, svoje kosti in svoje veselje nad življenjem«.

V tem okolju se Janez vrača v kraje svoje mladosti, ki jo je preživel v Dragi pri Šentrupertu, od koder ga je pot vodila najprej v šolo, nato na delo v Nemčijo, po vrnitvi pa si je v Ljubljani zgradil hišo in uspešno obrtno delavnico. »Po poklicu sem ključavničar, po duši pa sem bil in ostajam veseljak in muzikant! S harmoniko sva nerazdružljiva že od prvega razreda osnovne šole, vedno sva bila tam, kjer se je pelo in je bilo veselo,« se s hudomušnim nasmehom predstavi Janez in raztegne eno od svojih štirih harmonik.

Človek si je skozi čas omislil različne pripomočke za izvabljanje ušesom dopadljivih zvokov. Vsaka naša pokrajina hrani tudi prastaro glasbeno izročilo.

V Slavi vojvodine Kranjske je Valvasor opisal, kako so Dolenjci pred štiristo leti izdelovali lesene rogove, na katere so igrali na ljudskih plesih. Vzeli so kos lesa, ki je bil dolg seženj ali poldrugi seženj in je bil na eno stran ukrivljen ali raven. Obsekali so ga, da je bil zgoraj ozek, spodaj pa širok, ga razcepili in z ukrivljenim nožičem izdolbli sredino, nato pa oba dela zlepili s smolo in ovili s češnjevim lubjem. Podobne rogove so izdelovali tudi na Gorenjskem, »in pa trobijo različne viže tako dobro in čisto, kakor zmore pravi trobentač na pravo trobento,« je zapisal Valvasor.

Štefan Horvat je za letošnji 1. maj zakoračil v 79. leto, pa let prav nič ne kaže. Je vzravnana gorička grča (v mladih letih je pri mariborskem Poletu treniral boks). Pravi, da ga leta ne zanimajo, ker nanje tudi ne more vplivati, na tem svetu pa želi še marsikaj postoriti. Zato se raje ukvarja z zadevami, ki jih lahko ustvarja in spreminja.

Inovator, slikar, ekolog, sicer pa od leta 1990 upokojenec se je rodil v Otovcih na Goričkem, a že dolgo časa živi v Višnji Gori. Takole se spominja zgodnje mladosti: »Oče je bil 'mali rihtar', kar je v tistem času veliko pomenilo. Od Mačkovcev do Otovcev je dal zgraditi kolovoz, širok pol tretji meter. To je povzročilo mnogo hude krvi, saj je s tem marsikateremu kmetu odvzel del rodovitne zemlje. Zamera je bila tako velika, da je vodila v maščevanje in neke noči nam je zgorela hiša. Teta me je zadnji trenutek rešila iz plamenov. Požar je bil prav gotovo podtaknjen, požigalci so skrili tudi ključe od gasilske brizgalne, vendar tega dejanja policiji nikoli ni uspelo dokazali.«

Rodila se je v Ljubljani - kot Marija Kos; iz Marije je nastala Mariča, iz Mariče kar Iča. Pa je potem postala še gospa Iča Velkovrh, pa gospa Iča Putrih in Iča Novak. No, tale Novak ni čisto uraden priimek, čeprav bi lahko bil, saj z gospodom že dolgo živita skupaj. »Vzdevek Iča od hudiča pa sem si prislužila, seveda z jezikom,« je smeje dodala na začetku najinega klepeta v kavarnici ob ljubljanski tržnici.

»Pri meni je šlo vse sila hitro. Pri 14 letih sem se redno zaposlila, pri osemnajstih hudo zaljubila in pri dvaindvajsetih že prvič poročila. V penzijo sem jo pobrisala pri petdesetih. Zelo rada sem hodila v službo, še posebej leta na Delu so bila čudovita. Kolegialnost je, primerno gojena in zalivana, močno cvetela, ne le med tajnicami in novinarji, tudi med nami, tajnicami. Z nekaterimi se še danes videvamo in krasno opravljamo. To, kar se danes dogaja v službah, ni več ničemur podobno. Eno samo metanje polen pod noge, nobene iskrenosti ... nič več prijateljstva. Tako sem presrečna, da sem tudi v svoje tretje življenjsko obdobje zakoračila že zelo zgodaj. Seveda še delam v eni od ljubljanskih odvetniških pisarn, najraje pa streljam kozle, in to take, da se jim smejijo tudi drugi.«

Jožica Šmid je v triindvajsetih letih sešila že 35 gorenjskih noš, in to večinoma za akademsko folklorno skupino Ozara s Primskovega v Kranju, ki je v 61 letih, kar obstaja, orala ledino pri pravilnem oblačenju slovenskih folklornih skupin.

Pri tem 80-članska skupina pevcev, pevk, plesalcev in godcev posebej opozarja na ime upokojene kuharice iz OŠ Jakoba Aljaža v Kranju Jožice Šmid, ki je lani spet izdelala deset ženskih štajerskih noš za nove članice. Zdaj pa v njenem kabinetu nastajajo gorenjske noše. »Kril in modrcev ne šivam po osebnih merah plesalk, ampak jih polovico naredim za večja, polovico pa za manjša dekleta. Pri tem upoštevam tudi posebnosti, ki sem jih spoznala v vseh teh letih krojenja, šivanja,« naniza nekaj podatkov o svojem delu. Z možem Branetom, ki je dolgoletni umetniški vodja skupine in bo kmalu stopil v upokojenski stan, zdaj snujeta noše slovenskih prebivalcev iz Istre. Spletu teh novih plesov z desetimi pari bo mogoče zaploskati šele čez nekaj let, tako zahtevno je to delo. Šmidova namreč prisegata le na popolnoma identična ljudska oblačila in na izpiljen nastop na odru.

Miloš Kovačič je slovenski javnosti znan kot uspešen generalni direktor Krke s pokončno držo, ki se za interese Krke, Dolenjske in države znal spretno postaviti kjer koli in kadarkoli je bilo potrebno. V vsaki situaciji se je dobro znašel in tako se, kot pravi tudi v pokoju.

Po upokojitvi živite v Ljubljani, pred tem ste bili »graščak«, saj ste stanovali na gradu Otočec, rojeni ste v Šentjerneju, dolgo ste živeli v Kranju – kam bi se pravzaprav uvrstili?

Imam se za Kranjčana, rojenega v Šentjerneju. V Kranju sem preživel mladostna leta, končal sem kranjsko gimnazijo in prva leta sem bil v Kranju tudi v službi. Sem pa zelo vezan tudi na Šentjernej, kamor je bil moj oče premeščen kot učitelj. Umrl je v bombnem napadu, midva z bratom in mama pa smo bili ranjeni, sam sem po čudežu preživel. Sem 70-odstotni vojni invalid, saj na eno oko ne vidim.

Boris Dolničar prepričljivo izjavlja, da je zaljubljen v življenje in zato v duhu Franklinove misli ne zapravlja časa, saj ta pomeni življenje. Pripominja pa, da ga zanimajo vse razsežnosti življenja skozi čas, še posebej pa medgeneracijski in v najširšem smislu medčloveški odnosi, človeška ustvarjalnost, sredstva obveščanja, pa živa in »neživa« narava, predvsem pa gore, vode, kraji in ljudje nekdaj in danes.

Naš portretiranec izvira iz kmečkega okolja Slovenske Bistrice. Rodil se je leta 1947 v Mariboru, v Ljubljani je študiral družboslovje in diplomiral iz novinarstva. Že kot študent je dopisoval v različne časnike, nato je naredil kariero od novinarja do odgovornega urednika in direktorja ter glavnega urednika Dela. Direktor in glavni urednik je bil na Radiu Slovenija ter pri Kmečkem glasu, pri DZS je bil izvršni direktor založništev, svetoval upravi in vodil trženje pri Delu Revije, naposled pa se je zaposlil na pokojninskem zavodu, kjer je tudi po upokojitvi svetovalec za odnose z javnostmi.

Otroci vidijo svet s svojimi očmi in včasih nas njihova zapažanja prav presenetijo. Zato bomo veseli, če nam boste poslali domislice svojih vnukov ali pa njihove likovne in literarne mojstrovine. Tokrat objavljamo dva spisa in risbici na temo staranja in starosti, ki so bili nagrajeni na 9. festivalu za tretje življenjsko obdobje.

 Ko bom star, bom …