Vera Vardjan iz Velikega Nerajca v Beli krajini je zares posebna ženska. Prestala je že marsikatero življenjsko preizkušnjo – dve leti po težko prebolelem raku je v prometni nesreči izgubila starejšega sina; po tej tragični izgubi pa je razpadel še njen zakon. Kot da vse to trpljenje še ni bilo dovolj, je doživela še udar strele in le po čudežu preživela.

Zdravljenje je bilo zelo naporno in zelo dolgo. Še zlasti za njeno desno nogo, ki je bila ožgana do kosti, napovedi niso bile dobre. Se je pa noga popolnoma pozdravila: »Točno dve leti po udaru strele sem dobesedno videla, kako je mišica začela ponovno rasti. V dveh dneh je noga postala spet 'prava',« pripoveduje Vera. 

Anton Križ iz Dolge vasi pri Kočevju bo prihodnji mesec star 74 let, že od svojega 55. leta starosti pa je upokojen. Prav čas upokojitve pa je tudi tisti, ko se je Anton lahko končno v celoti posvetil tistemu, za kar bi lahko rekli, da je bil pravzaprav tudi rojen – kiparjenju. 

Čeprav je bil rojen na hrvaški strani Kolpe, kjer so tudi živeli do preselitve družine v Drago na slovenski strani leta 1956, je Anton in ne Antun. »Mama je bila Antonija,« pravi z nežnimi spomini na mamo, ki jo je na njeno željo tikal. »Toda tikanje je bilo spoštljivo,« pravi. Kot dojenček je bil z mamo v taborišču Rab, od koder jih je po vrnitvi v domači kraj po kapitulaciji Italije čakalo pogorišče. »Ata je bil v Dachauu, starejši brat Jože, ki je imel tedaj 8 let, pa je mami obljubil, da ji bo zgradil novo hišo,« pravi Anton, ki se je tudi sam pridružil bratovi obljubi. Brata sta kasneje svojo obljubo izpolnila, hišo pa sta si vsak zase zgradila tudi sama, pomagala pa sta jih zgraditi tudi obema bratoma in sestri, ki so se rodili po vojni, in tudi mnogim prijateljem in znancem, saj so vsi cenili njuno graditeljsko znanje.

V Ljubljani je 3. novembra 1981 umrl književnik, urednik, prevajalec in politik Edvard Kocbek. Kot predstavnik krščanskih socialistov se je pridružil OF in leta 1942 odšel k partizanom. Po izidu zbirke novel Strah in pogum leta 1951 je bil več let politično osamljen. Leta 1975 je dal znameniti intervju o pobojih domobrancev po 2. svetovni vojni, leta 1964 je prejel Prešernovo nagrado.

 Za 42. predsednika ZDA je bil 3. novembra 1992 izvoljen demokratski kandidat William Clinton z obljubo o spremembah po dvanajstih letih Reaganove in Busheve republikanske vladavine. Po štirih letih je bil znova izvoljen za ameriškega predsednika.

SLOVENCI KREMENITI

Etnomuzikologinja dr. Zmaga Kumer spada med tiste raziskovalce ljudskega pesništva, ki so se najbolj zapisali v slovensko zgodovino. Bila je cenjena doma in v tujini. Zapustila je obsežno delo: več kot 20 knjig in več kot 200 razprav v slovenskem in drugih jezikih, ki so namenjene strokovnjakom in širšemu bralstvu.

Zmaga Kumer je bila rojena leta 1924 v Ribnici, na ljubljanski filozofski fakulteti je najprej diplomirala iz slavistike in nato še na folklorno-zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo. Leta 1955 je doktorirala na ljubljanski filozofski fakulteti s priredbo srednjeveških božičnih pesmi.

Frančiškanski samostan Nazarje hrani v svoji knjižnici zgodovinsko pomembne knjige. Umetniško ter zgodovinsko pomembni sta tudi tamkajšnji loretska kapela in župnijska cerkev Marijinega oznanjenja.

Na apnenčasti vzpetini s prastarim imenom Gradišče, nad izlivom Drete v Savinjo, stojita župna cerkev in samostan Nazarje. Tu je znana romarska pot. Prvotno Marijino cerkev je po vzoru nazareške hišice dal v času od leta 1624 do leta 1625 zgraditi ljubljanski škof Tomaž Hren. Ljubljanski škof Rajnold Scarlichi je leta 1632 izročil cerkev frančiškanom bosansko-kranjske province. Ti so leta 1639 na griču postavili samostan in v letih od 1661 do 1666 zgradili zdajšnjo dvostolpno cerkev v poznorenesančnem slogu. Do cerkve na hribčku vodi popotnike 193 vijugasto speljanih stopnic. V Nazarjah je bil rojen dr. Franc Gross (1851–1892), sodnik in ustanovitelj ter prvi dirigent pevskega zbora ljubljanske Glasbene matice.

ODSTRTE PODOBE – MULJAVA, BOJANJI VRH (Polje)

Razglednica s štirimi sličicami je nastala ob otvoritvi prvotne muljavske šole, ki so jo na bližnjem Polju (danes zaselku v sosednji vasi Bojanji Vrh) 15. septembra 1910 odprli na prenovljeni domačiji Zgornji Tiček. Z nje je bil doma Frančišek Špendal, župnik v Tržiču, ki jo je »le za namen šole« po zelo ugodni ceni prodal občini Muljava, v imenu katere je pogodbo o nakupu podpisal župan Ignacij Špendal. Ta je živel na Polju pri Muljavi št. 10, pri Spodnjem Tičku, kamor je poleg kmetije spadala tudi Tičkova gostilna, ki jo vidimo na zgornji levi fotografiji.

Letošnje leto je za Karla Zelenka leto okroglih obletnic – bil je star 90 let, pred petdesetimi leti pa je nastalo tudi mesto umetnikov v Grožnjanu, ki ga je kot takratni predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov tudi sooblikoval. Ob jubileju so na razstavi slovenskih umetnikov v Grožnjanu zajete tri generacije družine Zelenko, saj so ob mami Sonji Rauter Zelenko, kiparki in keramičarki, in Karlu Zelenku tej umetnosti predani tudi sin Rok, hčerka Nina ter vnuki.

Karel Zelenko je slikar, ilustrator in grafik (pri tem delu mu zadnja leta še zlasti pomaga vnuk Andrej), pretežno pa se posveča slikarstvu. V ateljeju opazim, da vzporedno ustvarja kar nekaj slik. Njegov najljubši motiv pa je cirkus. Je pa tudi veliko portretiral. Še vedno slika po nekaj ur na dan, sicer pa pravi, da »slika neprestano, saj je to, kar nanese na platno, le zaključni del procesa ustvarjanja, ki se nenehno odvija v mislih, v glavi«. Ta mladostni 90-letnik pa ima na vrtu tudi mizo za namizni tenis, s hčerko, ki živi v sosednji hiši, se občasno še pomerita.

Zvezdana Kržič je atletinja, ki tekmuje v številnih disciplinah – teku na 60, 100 in 200 metrov, metanju kopja, kladiva, diska, krogle, gire in še česa. Že sedem let niza uspeh za uspehom na tekmovanjih znotraj in zunaj državnih meja in energije ji kar ne zmanjka. Se čudite, kako še niste slišali zanjo? Morda zato, ker ima 68 let. Dosežkom atletov veteranov pa mediji ne odmerjajo veliko prostora.

Nekateri jo morda celo bolj kot atletinjo poznajo kot tkalko na pravih ročnih statvah. S svojimi izdelki je sodelovala na številnih razstavah. To pa je bila le ena izmed njenih dejavnosti, ko je skoraj dvajset let delovala kot svobodna umetnica. Še prej je nekaj časa v kobilarni Lipica urila za jahanje mlade konje, saj je od nekdaj velika ljubiteljica konj.

IZ RODA V ROD

V občini Šmartno pri Litiji je priimek Vidic pogost, mnogi Vidici so med seboj tudi v sorodstvu in večina jih je tudi odličnih pevcev. Zato ne čudi, da je Rudi Vidic, predsednik Prosvetnega društva Šmartno, na gradu Bogenšperk organiziral festival Družina poje. Poleg drugih družin je seveda zapela tudi njegova družina in tudi družina njegovega pokojnega brata, v kateri sta dva operna pevca – Jože in Darko Vidic. Jože Vidic je tudi nagrajenec Prešernovega sklada, Darko in Rudijeva hčerka Helena pa sta prejemnika študentske Prešernove nagrade.

Na fotografiji iz leta 1914 so soborci, ki so se znašli v ruskem ujetništvu. Domov se je šele konec leta 1916 vrnil edino Štefan Valent (stoji), preživel je tudi 2. svetovno vojno, v kateri pa je izgubil tri sinove. Fotografijo hrani njegova vnukinja Sonja Trampuž.

 Fotograf je ovekovečil trgatev v vinogradu na Piršenbregu pri družini Lepšina iz Brezine pri Brežicah. Prva z leve je Marija Lepšina. Fotografijo, ki naj bi nastala okrog leta 1950, hrani njena vnukinja Marija Brečko.