Nasilje nad starejšimi je obsežen in resen problem. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije eden od desetih starejših ljudi vsak mesec doživlja nasilje, najpogosteje pa se dogaja v domačem okolju, povzročajo ga njegovi bližnji – zakonci oziroma partnerji, otroci, vnuki, neredko pa tudi zdravstveni in drugi strokovni delavci, ki opravljajo nego in oskrbo na domu ali v ustanovah. Raziskava Inštituta Antona Trstenjaka je pokazala, da zaradi nasilja v Sloveniji trpi 60.000 starejših ljudi. Večina tega nasilja pa ostaja skrita. Lani je policija obravnavala le 137 prijav nasilja v družini, kjer so bile žrtve starejše od 60 let.

Spominčice so tudi v Zgornjem Posočju

Svojci in osebe z demenco z obsežnega območja Posočja od Podbrda, Tolmina, Kobarida, Bovca pa do Trente se lahko pridružite prostovoljkam vsako zadnjo sredo v mesecu ob 17. uri v tolminskem domu upokojencev.

Spominčica Zgornjega Posočja združuje prostovoljce, nekaj svojcev in strokovne delavke. Organizirajo pogovore v skupini, srečanja, predavanja, ki so namenjena tudi širši javnosti, svojce učijo, kako se morajo obvarovati pred izgorelostjo, kako naj delujejo kot celotna družina in si med seboj pomagajo. Aktivno sodelujejo tudi s Slovenskim združenjem za pomoč pri demenci. »Spominčice« iz varovanih stanovanj in tolminskega doma upokojencev pa peljejo tudi na izlete.

Kaj je bolje: zasebno ali javno? Ko govorimo o zdravstvu, lekarniški, pogrebni in pokopališki dejavnosti, bi morali vprašati državljane, kaj potrebujejo. Prav gotovo si ne želijo, da bi nekdo služil na njihov račun, pomembno pa je, da dobijo dobro storitev, zato potrebujemo zakonodajo, ki bo omogočila, da bodo te storitve javne. Dogaja pa se ravno nasprotno. Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti, ki mu jih je veliko nasprotovalo, od lokalnih skupnosti, Zveze društev upokojencev Slovenije do državnega sveta, ker to dejavnost spreminja iz javne v tržno, je bil kljub temu sprejet. Vse kaže, da gre po tej poti tudi zakon o lekarniški dejavnosti, ki je nastajal v majhni skupini pripravljavcev, ki so več ali manj gluhi za številne pripombe. Skupno obema zakonoma je, da so v ospredju le parcialni interesi nekaterih, ki želijo v tej dejavnosti dobro služiti, in ne potrebe državljanov.

 Praznično okrašena Ljubljana je gotovo (še) eden od povodov za decembrski obisk glavnega mesta. Najbolj udobno si središče mesta lahko ogledate med vožnjo z električnim vlakcem. Urban namreč vozi po turistični krožni poti, ki povezuje najpomembnejše mestne znamenitosti. Do konca decembra velja  promocijska cena voženj.

Vožnja traja dobro uro, saj krožna pot povezuje glavne mestne znamenitosti od Mestne hiše do Ljubljanskega gradu, Špico z izhodiščem za Botanični vrt, Trnovski pristan, Plečnikovo hišo v Krakovem, rimski zid, Križanke, prenovljeno Slovensko cesto, Kongresni trg, Parlament in Prešernovo cesto. Potniki na poti vidijo  Opero, Moderno in Narodno galerijo, zapeljejo se po Cankarjevi cesti do Slovenske ceste in postajališča Ajdovščina ter nato po Dalmatinovi ulici in Miklošičevi cesti, čez Prešernov trg pa pot nadaljujejo do končne postaje pri Mestni hiši.

Kaj si želimo in česa se veselimo v letu 2017?

Vsi si želimo zdravje in mir na svetu, kajne? Sogovorniki pa so nam zaupali še druge želje.

Antonija Angel, kozmetičarka, Domžale: »Največ mi pomeni družina, zato bi rada imela več časa zanjo pa tudi zase in prijatelje. Ker zelo rada potujem, si želim v prihodnjem letu obiskati vsaj eno od želenih dežel: Irsko, Islandijo ali južno Italijo. Rada bi čutila več radosti in veselja v vsakdanjem življenju in tudi v širšem družbenem okolju. Želim si lepše čase z manj nasilja in več sočutja, dobroto in optimizem.«

Nikakor ni bil predsednik naše vlade prvi, ki je sporočil Slovencem, naj ne jamramo. Že pred več desetletji nas je k temu znala spodbuditi slovenska etnologinja dr. Marija Makarovič, a je to povedala veliko bolj prefinjeno, z metaforo, ki se mi je zasidrala v spomin s svojim znamenitim stavkom: »Če sonca ni, si ga pa narišite!« Zapomnila sem si ga za vedno. Dobre vile so ji naklonile veliko: dolgost življenja, zdravje, več talentov, neizmerno radovednost, neprestano ustvarjalnost, redko sposobnost, da zna prisluhniti in se pogovarjati z zelo različnimi ljudmi, od kmeta do doktorja znanosti, in jim »zlesti pod kožo«, da jo sprejemajo in imajo radi. Še vedno raziskuje, piše in se veseli življenja.

Kljub velikemu številu obiskovalcev, ki vsako leto pridejo na knjižni sejem, Slovenci premalo beremo. Podatki namreč kažejo, da 48 odstotkov prebivalcev ni v zadnjem letu kupilo niti ene knjige, 42 odstotkov pa jih ni v zadnjem letu prebralo niti ene knjige. Kar pa je še posebej zaskrbljujoče: kar 25 odstotkov odraslih Slovencev je funkcionalno nepismenih, to pomeni, da ne razume vsebine prebranega, ne zna izpolnjevati obrazcev, ne zna brati voznih redov ali navodil za uporabo ipd ….

Višja bralna kultura je eden od ključnih elementov ekonomskega uspeha in odločilen predpogoj za dejavno življenje in delo sedanjih in bodočih generacij prebivalk in prebivalcev Slovenije, so prepričani na Gospodarski zbornici Slovenije, kjer so predlagali določene ukrepe. Tako so na pravkar zaključenem 32. Slovenskem knjižnem sejmu minister za kulturo  Anton Peršak, ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič in Samo Hribar Milič iz Gospodarske zbornice Slovenije podpisali Memorandum Slovenija bere, začela pa se je tudi nacionalna kampanja za izboljšanje bralne pismenosti.