KAKO REČI NE

Po pomoč je prišel šestdesetletni moški. Po upokojitvi je večino časa doma in njegova žena pričakuje, da bo ves čas na voljo in bo naredil to in ono, tudi znanci in prijatelji se obračajo nanj, ker je vešč dela z orodjem in zna marsikaj postoriti. Ne razumejo, da bi rad delal, ko bo njemu do tega. Zato je večinoma tiho, dokler se v njem ne nabere preveč vsega, potem pa besedno izbruhne in v stiski prizadene druge. Rad bi se naučil postavljati meje drugim na ustrezen način, da jih ne bi prizadel.

MEJNA OSEBNOSTNA MOTNJA

Pomoč je poiskala hčerka našega naročnika. Stara je 37 let, visoko izobražena, občasno zaposlena, v nestabilnem razmerju s partnerjem in slabih odnosih z drugimi ljudmi. Rada bi si uredila družino, vendar se temu partner izogiba, češ da je preveč posesivna, da je hitro užaljena za vsako najmanjšo stvar, zato ima občutek, da ga razmerje duši. Večkrat mu je že zagrozila s samomorom, če bi jo zapustil. Velikokrat jo popade zelo močna jeza, ki jo stežka ukroti. Rada bi našla notranji mir in se bolje počutila v svoji koži.

POGOVOR Z OTROKI O RAKU

Naročnikova hči je zbolela za rakom. Z možem imata dva otroka, stara 5 in 8 let. Nihče v družini ne ve, kako naj jima sporočijo slabo novico. Razmišljajo, ali je bolje, da jima ničesar ne povedo, saj bi ju radi zaščitili pred boleznijo, bolečimi mislimi in čustvi. Katera pot je prava, se sprašujejo.

Prava pot je vedno v odkriti komunikaciji, torej ne v skrivanju dejstev, naj bodo še tako neprijetna. Od staršev in starih staršev je odvisno, kako bo otrok dojel bolezen in kako se bo počutil. Jim je pa dobro povedati, kaj se dogaja, ker so zelo občutljivi in čutijo, da nekaj ni v redu. Resnico izvedo od bližnjih, ni nujno od obolelega. Če jim ne povemo, bodo razmišljali po svoje, se okrivili, da so oni kaj naredili narobe; ko bodo nekoč izvedeli, kaj se je dogajalo, bodo lahko jezni, ker so bili izključeni iz pomembnega dogajanja v prostoru, ki je zanje najvarnejši, izgubili bodo zaupanje.

TEŽAVE S TAŠČO

Na pogovor je prišel par, ki ima težave z ženino mamo. Živijo v isti hiši, problem pa je ta, da osemdesetletna gospa ne spoštuje njihove zasebnosti. Kadar ji pade na misel, da kaj potrebuje, brez trkanja vstopa v njihovo stanovanje, če je zaklenjeno, zvoni v nedogled in kliče hčerko, čeprav ni nobene nuje. Vrt tudi na njihovem delu preureja po svoje. Zet je že popolnoma obupan, saj se ji ne da ničesar dopovedati. S taščo se je neštetokrat sprl in tudi zdaj bijeta vojno, hčerka in žena pa ne zmore več.

HČI NE ŽELI OTROK

Naročnica je prišla na terapijo zaradi tega, ker se ne more sprijazniti z odločitvijo hčerke in njenega partnerja, da ne bosta imela otrok. Veselila se je vnukov, zdaj pa ne ve, kako naj živi s tem dejstvom, da jih nikoli ne bo imela. Če hči ali partner ne bi mogla imeti potomcev, bi to razumela. Nerodno ji je, ko jo prijatelji sprašujejo, kdaj bo postala babica, in ne ve, kaj naj odgovori.

Izbira ne imeti otrok je v današnjih časih veliko sprejemljivejša, kot je bila še pred desetletji, vendar v javnosti še vedno ni najbolj priljubljena. Ljudje, ki se odločijo ne imeti potomcev, so označeni kot čudni, sebični, drugi razmišljajo o tem, da je z njimi gotovo nekaj narobe in potrebujejo psihiatra. Ker odraščamo v družbi, kjer nam od malega dopovedujejo, da je ustvariti družino z otroki nujen sestavni del življenjske izkušnje, takšne pavšalne sodbe pravzaprav ne presenečajo.

O AVTIZMU

Naročnik je prišel na pogovor zaradi odraslega vnuka, ki je avtist. Njegovo vedenje ga bega že od malega, vedno se je razlikoval od drugih otrok, zdaj je samo še slabše. Drži se zase, nima prijateljev ne partnerske zveze. Vse dneve je pred računalnikom. Odlično obvlada nekatere programe, zato dela na daljavo za uspešno podjetje. Naročnik je želel več informacij o tovrstni osebnostni motnji.

Avtizem ali motnja avtističnega spektra (MAS) je nevrološka razvojna motnja, ki jo lahko odkrijemo že pri otrocih pred tretjim letom starosti. Vpliva na razvoj tistih predelov možganov, ki so povezani z vzpostavljanjem socialnih stikov, komunikacijo in kognitivnimi funkcijami. Otroci z avtizmom imajo primanjkljaje na področju besedne in nebesedne komunikacije, socializacije in pri razvoju igre. Pogoste so pridružene motnje: alergije, astma, motnje hranjenja, spanja, senzorne posebnosti in druge. Med njimi je štirikrat več dečkov kot deklic. Zdravila za avtizem ni, na razvoj otrok z avtizmom pa pomembno vpliva zgodnja obravnava.

BIPOLARNA OSEBNOSTNA MOTNJA

Dolgoletna naročnica se je obrnila name za nasvet, kako pomagati hčerkini družini, saj jo to, kar vidi, zelo skrbi. Zet se obnaša, milo rečeno, čudno. Včasih je vesel, zavzet za delo, poln načrtov in idej, kar na otroka in ženo vpliva na pozitiven način. Potem pa nastopi obdobje, ko noče niti iz spalnice, je ves obupan, črnogled, zanemarja bližnje. Njegovi bližnji ne razumejo, kaj se dogaja z njim, ne vedo, kako bi mu lahko pomagali.

Za bipolarno osebnostno motnjo, nekoč poznano kot manično-depresivno, so značilna skrajna nihanja razpoloženja, ki povzročajo hude težave. Zaradi tega oseba izgubi stik z resničnostjo. Izmenjujejo se obdobja evforičnega razpoloženja in obdobja potrtosti in depresije. Včasih so simptomi pomešani in takrat govorimo o mešani sliki. Gre za brezvoljnost ali pa ima oseba polno načrtov in zamisli. Za nastanek bolezni ni enega samega vzroka, gre za preplet veliko dejavnikov, vključno z genetiko, delovanjem možganov in dejavniki iz okolja. Bipolarna motnja je ena najbolj dednih med vsemi duševnimi motnjami. Ločimo dve obdobji znotraj diagnoze.

 O PRAVLJICAH

Z naročnico sva se pogovarjali o primernosti pravljic, ki jih bere vnukoma. Hči namreč trdi, da so stare pravljice, ki jih je tudi sama poslušala, preveč strašljive in bosta otroka lahko zaradi tega travmatizirana, kar bo pustilo negativne posledice v njunem osebnostnem razvoju. Zagovarja samo novejše, ki so prijetne in nimajo elementov doživljanja strahu.

Majhni otroci živijo v varnem zavetju doma, kjer so sprejeti in ljubljeni. Zunanji svet je zanje nekaj neznanega, radovedni so, kaj vse se tam dogaja. Z branjem pravljic otroke pripravljamo na tisto, v kar bodo zakorakali kot samostojni ljudje.

 POTRDITVE

Naša naročnica, s katero se srečujeva že nekaj časa, je potožila, da je osamljena. Je vdova, ima hčerko, ki je zaposlena in nima veliko časa zanjo, in vnuke, ki jih le redko vidi. Hči jo pokliče enkrat tedensko, vpraša, ali kaj potrebuje iz trgovine, prinese, če je treba, in odhiti naprej. Ob večjih praznikih jo povabi na kosilo, in to je vse. Pogreša več čustvene povezave, občutka, da je pomembna v družinskem življenju.

Ljudje smo socialna bitja in kot takšna nujno potrebujemo potrditve. Te so biološka nujnost in način, kako izkazujemo svojo zavest o obstoju drugih človeških bitij z dotikom, pogledom, kretnjami, mimiko, pohvalo, nasmehom. Lahko so pozitivne potrditve, ki vsebujejo besedno ali nebesedno sporočilo, da je druga oseba v redu, in spodbujajo življenje in rast, ali negativne, ki vsebujejo besedno ali nebesedno sporočilo, da druga oseba ni v redu, in zatirajo življenje in rast. Poleg tega jih delimo na brezpogojne, na primer izjava: »Rada sem v tvoji družbi!« ali »Kako lep nasmeh imaš!«, in pogojne, ki so vezane na vedenje drugega, na primer: »Rada te imam, če si prijazna z menoj!« ali »Pridem na obisk, če ne boš razlagala o svojih problemih!« Oboje so lahko pozitivne in negativne.

POMANJKANJE ZANIMANJA

Z naročnikom sva se pogovarjala o vnuku, za katerega ga zelo skrbi. Sicer ima visokošolsko izobrazbo, vendar je povsem otopel. Nič ga posebej ne zanima, službo išče, vendar se mu večina ponujenih priložnosti zdi nezanimiva ali premalo plačana. Dneve preživlja pred računalnikom ali s prijatelji in nič ne kaže, da bi imel kakšne želje ali cilje za prihodnost.

Vsi starši si za svoje otroke želijo, da bi bili v življenju uspešni in zadovoljni. Vendar je v zadnjem času kar precej mladih, ki to niso. Kar ne vedo, kaj bi počeli sami s seboj, nimajo nobenih želja, da bi bili uspešni vsaj na katerem od življenjskih področij. Seveda se starši začnejo spraševati, kaj so naredili narobe, da so njihovi otroci tako pasivni. Delno so mogoče res pripomogli, saj je za zdajšnjo generacijo značilno, da je bila pretirano zaščitniško vzgojena. To, da podmladek večinoma dobi skoraj vse, kar si zaželi, in ni izpostavljen frustracijam, se kasneje, ko odraste, pokaže kot slaba usluga. Ves čas bi bili v udobju in želijo si, da bi le-to trajalo čim dlje.