OPUŠČANJE ZAMER

Poklicala je naša naročnica in prosila, ali ji lahko s kratkim telefonskim pogovorom pomagam glede zamer, ki jih ne more preboleti, in krivic, ki so se ji zgodile že pred leti. Sporekla se je z bratom, izrečene so bile besede, ki še vedno neprijetno zaznamujejo njeno sedanjost in negativno vplivajo na kakovost njenega življenja.

Vsak človek, ki se ozre nazaj v svoje življenje, se bo spomnil dogodkov ali okoliščin, v katerih se je počutil neprijetno. Lahko je šlo za ločitev, smrt, zamere, razočaranja. Pri tem so bila prisotna čustva, kot so žalost, jeza, občutek manjvrednosti, tesnoba... Vendar ni pomembno, kaj se je zgodilo, temveč kako v zvezi s takim dogodkom posameznik ukrepa. Ali vse skupaj predela, racionalizira in postavi v kot ali pa pusti, da obstoječa občutenja ostanejo nedokončana, kar občuti kot neke vrste obtežitev v svojem čustvenem svetu.

PRETIRANO SOČUTJE IN EMPATIJA

Na svetovanje je prišla hčerka naše naročnice, ki je učiteljica v osnovni šoli. Slabo se počuti, je tesnobna, nespeča in ima občasno panične napade. Njene težave so povezane s preveliko težnjo po popolnosti pri delu in pretiranim sočutjem, ki ga izraža v odnosu do učencev, ki imajo težave, kar jo je pripeljalo na rob izgorelosti.

Sočutje je sestavni del odnosa do ljudi okoli nas. Če nam je nekdo pomemben, nam ni vseeno, kako se počuti. Z njim se poistovetimo, občutimo njegovo veselje, a tudi žalost in stisko. Ali bomo z nekom sočustvovali, je odvisno od nezavednega procesa, ki mu pravimo poistovetenje. Bolj ko v nekom vidimo sebe, bolj verjetno je, da bomo sočutni. Ta način odzivanja je v naravi človeškega bitja. Pa vendar mora obstajati meja, da nam takšen način ne postane preveliko breme. Empatija je pomembna sposobnost in del čustvene ter socialne inteligence.

Poklicala me je gospa, ki se ne želi vmešavati v vnukinjin partnerski odnos, vendar ji je hudo, ko vidi, kaj se dogaja. Prosila je, ali lahko dekle pride na pogovor. Izkazalo se je, da že osem let živi s partnerjem, ki je do nje nasilen, žaljiv, ljubosumen, tudi fizično agresiven. Poskuša biti potrpežljiva, verjame, da se bo spremenil na bolje, zato prenaša grobo in neprimerno obnašanje in za njegovo ravnanje vedno najde opravičilo. Rada ga ima in brez njega ne more.

O tem, da drugih ljudi ni mogoče spreminjati, ne gre izgubljati besed. Osredotočila sem se na vnukinjo, predvsem na njeno samopodobo in občutek lastne vrednosti. Ključnega pomena je namreč vprašanje, zakaj si dovoli, da partner ravna z njo na takšen način.

MOJE ŽALOVANJE

Aprila bo leto dni, odkar je umrl moj mož. Skupaj sva bila štirideset let, lanskega maja bi praznovala obletnico. Smejala sva se v kuhinji, jaz sem šla k računalniku, on kosit travo. Našla sem ga ležati ob kosilnici. Nikoli ne bom pozabila njegovih široko odprtih oči, ko se mu je nepričakovano ustavilo srce. Moj svet je v trenutku razpadel in znašla sem se v temni luknji.

Žalovanje je zelo individualen proces. Tako kot dva prstna odtisa nista enaka, si tudi dve osebi nista podobni v načinu, kako se spopadata z izgubo in kako se prebijata skozi obdobje, ki je čustveno izjemno zahtevno in naporno. Če to vemo, potem ne silimo žalujočega v nekaj, česar preprosto ne zmore. V mojem primeru je to hrana. Nekateri posegajo po velikih količinah hrane in se na tak način tolažijo. Meni je mučno, ko me bližnji ves čas sprašujejo, ali sem jedla, in me celo silijo, naj kaj pojem. Ne morem, preprosto ne gre.

STRAHOVI IN NAPADI PANIKE

Na svetovanje je po dogovoru z mamo, našo naročnico, prišel njen 35-letni sin. Že leta doživlja panične napade, občutke tesnobnosti in strahove pred ljudmi in množico. Izgubil je službo in je večinoma samo doma. Izogiba se javnim mestom, trgovinam, spoznavanju novih ljudi. Je potrt, obupan in utrujen, zato se je trdno odločil poiskati pomoč, saj tako ne more več živeti. Rad bi premagal strahove, izboljšal svoje počutje, našel zaposlitev in partnerko.

Panični napadi so izredno intenzivna doživetja strahu, ki se nepričakovano pojavijo v obliki pospešenega bitja srca, potenja, tresenja, občutka dušenja in strahu, da se bo posamezniku zmešalo oziroma bo izgubil kontrolo nad seboj. Oseba, ki je kdaj doživela napad, se boji ponovnega, zato razvije taktiko izogibanja vsem tistim krajem, kjer se mu je kaj takšnega že primerilo, navsezadnje se najvarnejše počuti le doma.

UČINKI UPORABE TEHNOLOGIJE

Z naročnikom sem se pogovarjala o učinkih tehnologije na otroke. Opazuje vnuke, ki so večino dneva zaposleni z delom na telefonih in računalnikih. Sprašuje se, kako to vedenje vpliva na njihove možgane in spomin. Zdi se mu, da ničesar več ne znajo na pamet, tudi računati ne brez pomoči tehničnega pomagala.

Človeško telo je sestavljeno tudi iz mišic, ki imajo pomembno vlogo pri delovanju celotnega organizma. Vemo, da mišico treniramo in bo v dobrem stanju, če jo uporabljamo, če ne, bo slabotna in slabo uporabna. Ena od mišic so tudi naši možgani. Če določena dejanja pogosto ponavljamo, se povečuje tudi število povezav med živčnimi celicami in le-te se bolje povezujejo. Pred nastopom tehnologije so ljudje pisali z roko in računali peš, uporabljajoč le svinčnik in papir.

O ZAMERAH

Naročnica je prišla na svetovanje v zvezi s težavo, ki jo bremeni že dolgo časa. Pred leti sta se sporekli s sestro in od takrat ne govorita več druga z drugo. Neprijetni občutki zamere pa ne ponehajo in ji grenijo življenje. Rada bi našla notranji mir in sestri odpustila.

V življenju velikokrat naletimo na okoliščine, ko ena oseba želi nekaj, druga pa ji ne ustreže. Vse je odvisno od tega, kako razumemo nastalo situacijo. Če znamo ločiti, da nas drugi ne zavrača kot osebo, pač pa samo ni pripravljen na to, da nam ne ustreže v vedenju, potem je vse v redu. Tak nesporazum lahko presežemo in nadaljujemo odnos še naprej. V nasprotnem primeru pa se zavrnjena oseba počuti izigrano, prevarano in globoko razočarano. Začne verjeti, da je drugi nepravičen, in s tem nastane zamera. Ta ne vpliva le na medčloveški odnos, ampak tudi na čustveno življenje tistega, ki zameri. Čustvena vsebina tega počutja je mešanica jeze, razočaranja in tudi žalosti zaradi izgubljenega odnosa. Prvi kazalnik takšnega novonastalega razmerja je distanca, ki jo prizadeta oseba vzpostavi do drugega. Bolj ko je odnos pomemben, bolj boli zamera, ki lahko traja leta. Lahko se pojavita celo sovraštvo in želja po maščevanju.

OTROŠKA LJUBOSUMNOST

Naročnica je prišla na svetovanje, ker težko gleda, kaj se dogaja v hčerini družini. Živijo skupaj in štiriletna vnukinja je zelo ljubosumna na mlajšega bratca, enoletnika. Če le more, ga naskrivaj uščipne, da začne jokati, ga udari z igračko ali pa terja pozornost zase s čustvenimi izbruhi takrat, ko se mamica posveča bratcu. Kako pomagati?

Staršem je treba razložiti, da morajo prvega otroka vnaprej pripraviti na prihod novega družinskega člana. Tisti, ki so bili edinci, te izkušnje nimajo. Pri starejšem otroku se zagotovo takoj pojavi ljubosumje, saj se je pozornost staršev, ki so jo prej imeli samo zanj, porazdelila. Če sta otroka istega spola in če je med njima majhna starostna razlika, je to čustvo še toliko bolj izraženo. Zato je pomembno, da se znata starša na to že vnaprej pripraviti in odreagirati na najboljši mogoč način. Izziv je v tem, da otroci starševsko vedenje povezujejo s seboj. Če torej mama gleda mlajšega otroka in do starejšega ni pozorna, pomeni, da ga nima rada in da zanjo ni pomemben. Tukaj je ključ pravilnega ravnanja, da se starši tega zavedajo in se tudi vedejo tako, da s svojim vedenjem in besedami starejšemu otroku vedno znova zagotavljajo, da je ljubljen in nič manj pomemben kot drugorojenec.

KORONAVIRUS IN STRAHOVI

Naročnica je prišla na pogovor, ker težko prenaša vse, kar se dogaja v zvezi s posebno situacijo v zadnjih mesecih. Nenehen strah, da bi se okužila, samoosamitev, dnevne novice, v katerih naštevajo število obolelih, negotovost, kdaj se bo vse skupaj končalo, če sploh, jo neprijetno vznemirjajo.

Prepričana sem, da kar veliko ljudi čuti podobno kot sogovornica. Preplavljajo jih strah, tesnoba, zaskrbljenost. Ker se poskušajo izogniti neprijetnim čustvom, uporabljajo različne načine tolažbe, ki niso nujno koristni. Prenajedanje je vedenje, ki ga lahko opišemo kot beg pred živčnostjo in napetostjo. V času osamitve in prepovedanih socialnih stikov pa so v ozadju še občutki dolgočasja, osamljenosti … Dobro je ločiti med čustveno in pravo lakoto in ustrezno ukrepati. Tesnobnost je občutek, ki ga doživljajo ljudje, ko niso kos življenjskim razmeram, ki se dogajajo zdaj. Tudi zaskrbljenost je upravičena, saj je v tem trenutku prihodnost negotova. 

KAKO BITI SPROŠČEN

Naročnica je prišla na svetovanje zaradi notranje stiske. Je poročena, ima dva odrasla otroka in štiri vnukinje. Rada poskrbi za vse, jim skuha, jih razvaja, a ko najde kakšen trenutek zase ali zvečer pred spanjem, nastopijo strahovi. Ves čas razmišlja o problemih, o tem, kaj še mora narediti, ali se bo vse izšlo, kot se mora, in kaj bo, če ne bo šlo po njenih načrtih. Zaradi hude notranje napetosti je tudi fizično zbolela. Rada bi se naučila biti sproščena in uživati v majhnih stvareh brez neprestanih skrbi.