KAKO RAVNATI PRI TESNOBI

Naročnica, ki je prišla na pogovor, je pojasnila, da jo od nekdaj spremljata nekakšen strah in tudi tesnoba pred ljudmi in odločitvami, zato je ves čas napeta. Pravi, da težko navezuje stike z drugimi, kar jo hromi in zaradi česar nima miru v sebi.

Tesnoba je del našega življenja in je na mestu, ker v določenih okoliščinah predstavlja pripravljenost na akcijo, zadovoljitev naših želja in potreb ter na obrambo pred nevarnostjo. Ko se pojavi v nepotrebnih situacijah, ko ni zunanjega vzroka zanjo, če traja predolgo in človeka onesposobi do tolikšne mere, da ni več zmožen normalno delovati, pa govorimo o motnji. Pri posamezniku se lahko tesnobnost stopnjuje do paničnih napadov, kar je zelo neprijetna izkušnja.

SPOROČANJE SLABIH NOVIC

Z naročnico sva se pogovarjali o hčerini bolezni. Pred kratkim je namreč izvedela, da ima raka, kar jo je močno pretreslo, saj ima dva otroka. Skrbi jo, kako bosta novico prenesla oziroma ali jima bo znala razložiti na način, da bosta čim manj prizadeta.

Starše najbolj skrbi, kako bo bolezen vplivala na družino in kako bo zaznamovala njihove otroke. Najraje bi jih zaščitili pred bolečimi mislimi in čustvi, kar pa je nemogoče. Prava pot je namreč v iskreni komunikaciji, ne v skrivanju ali izmikanju. Otroci namreč takoj začutijo, da se v družini nekaj dogaja, in bolj jih prizadene, če za bolezen izvedo od drugih. Pomembno je, da smo mirni in osredotočeni na otrokove skrbi, na njegova vprašanja in doživljanja.

OSAMLJENOST V PRAZNIČNEM ČASU  

Poznam veliko ljudi, ki živijo sami in jih je strah koncev tedna, ko se drugi v krogu svojih družin in prijateljev za zaprtimi vrati domov počutijo dobro in sprejeto. Pogosto slišim, da komaj čakajo, da je spet ponedeljek in se življenje zavrti v znanem ritmu – odprte trgovine, ljudje hitijo po opravkih ... Tako se v množici počutijo manj osamljene. Prazniki so pa prava nočna mora, saj samoto občutijo kot boleče stanje.

Naša navzven usmerjena kultura ne spodbuja bivanja v samoti, ponuja pa nešteto rešitev, da se izognemo srečanju z bolečimi vidiki sebe, na katere zagotovo naletimo, ko se učimo samosti. Ljudje počnejo vsemogoče, da bi se izognili soočanju s seboj. Na primer nenehna zaposlenost je lahko tudi poskus bega pred osamljenostjo, saj raje vztrajajo v slabih odnosih, ker jih je strah biti sami. Zanimivo pa je, da šele ko se naučimo kakovostne samote in se počutimo celovite, ne da bi iskali nenehne potrditve drugih, da smo v redu, smo dosegli cilj.

TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI

Obiskala me je 60-letna naročnica, ki ji je lansko leto med operacijo umrl mož, pred pol leta pa je izgubila tudi očeta. V njej se je nabralo veliko žalosti, vendar ne more jokati, pa bi rada. Slišala je za terapijo z živalmi, zato bi rada tudi na ta način poskusila olajšati slabe občutke. Moja terapevtska psička se ji je takoj prikupila.

Živali so imele na človeka že od nekdaj ugoden, sproščujoč in tudi zdravilen učinek. Druženje z njimi pozitivno vpliva tako na zdrave kot bolne ljudi, pomirjevalno vpliva tudi na duševnost, saj lahko v težkih življenjskih situacijah pomagajo vzpostaviti duševno ravnovesje. Raziskave kažejo, da ljudje, ki imajo živali, bistveno redkeje obiščejo zdravnika kot tisti, ki živijo brez njih. Znanstveniki raziskujejo, kaj se dogaja v človeškem telesu, da se ljudje ob stiku z živaljo dobro počutijo. Ugotavljajo, da se poveča izločanje hormonov adrenalina in noradrenalina in izboljša delovanje imunskega sistema.

O NAVEZANOSTI

Naročnik ima vnukinjo, ki si je ustvarila zvezo s simpatičnim izbrancem, s katerim sta skupaj že pet let. Ko ju opazuje, se mu postavlja vprašanje, zakaj ona v družbi ves čas išče njegovo bližino in dotik, nekako »rine« vanj, on pa se odmika in videti je, kot da mu je ob takšnem vedenju neprijetno. Kaj je v ozadju takšnega obnašanja?

Ljubezen in bližina nista nujno povezani. Lahko na primer doživimo bližino s popolnim neznancem v neki situaciji (vožnja z avtobusom, skupno druženje). Takšen dogodek je rezultat nezavedne ocene druge osebe, nekakšna projekcija, da nas bo drugi za kratek čas povsem sprejel in razumel. Za pravo bližino pa mora obstajati odnos ljubezni, ki je okvir za intimnost. Ko ljubimo, si želimo, da bi bil drugi ob nas. Vendar se ljudje razlikujemo po tem, koliko blizu je dovolj blizu.

PSIHOLOŠKE IGRE

Z naročnico sva se pogovarjali o tem, da pride med njo in sodelavko pogosto do nesporazumov. Gre za različne dogodke, vedno pa se njun odnos konča z užaljenostjo ali prizadetostjo ene ali druge. Rada bi razumela, kaj se med njima dogaja.

Berne, utemeljitelj transakcijske analize, pravi, da so psihološke igre »serija vzporednih in skritih psihičnih izmenjav, ki potekajo v smeri predvidljivega konca«. Ljudje jih pogosto igramo, ne da bi se tega zavedali. Igre izhajajo iz nerazrešenega sekundarnega simbiotičnega odnosa in so poskus osebe, da bi ta odnos ponovno vzpostavila. Imajo svojo notranjo strukturo in intenzivnost, namen igranja pa je biti slišan, opažen in upoštevan, žal pa ta način ni dolgoročno uspešen.

MAMIN SIN

Z naročnico sva se pogovarjali o sinu in njegovem odnosu do nje. Vedno je bil pozoren in pripravljen ustreči, kadar koli je kaj potrebovala. V zadnjem letu pa je našel partnerico, s katero načrtuje zakonsko zvezo, in nenadoma odnos mama-sin ni več na prvem mestu, kar sogovornica zelo težko prenaša.

Ko otrok odraste, morajo starši prej ali slej sprejeti dejstvo, da so se okoliščine spremenile in bo treba sprejeti partnerja svojega otroka. S tem nastane pomembna sprememba v njihovem odnosu. Odrasli sin ali hčerka se zdaj znajde v dveh vlogah, po eni strani čuti navezanost na starše, po drugi strani pa na partnerja. V obeh primerih gre za ljubezen in naklonjenost, pojavlja pa se vprašanje, kateri od teh dveh odnosov je pomembnejši.

Pomirjujoč gel po sončenju Sun 360 takoj pomiri kožo, izpostavljeno soncu. Vsebuje ledeniško vodo in vlažilni izvleček barjanskih robid, ki zagotavljata dolgotrajni hladilni učinek. Hitro se vpije v kožo, ta je po uporabi navlažena in osvežena.

Med tistimi, ki boste navedli dve sestavini gela po sončenju, bomo izžrebali pet nagrajencev in jim po pošti poslali nagrado podjetja Oriflame.

Odgovor nam skupaj s svojimi podatki  do 1. avgusta pošljite na dopisnici na naslov: Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, s pripisom »Za nagrado«, ali izpolnite obrazec na www.vzajemnost.si

MASKE

Ko se pogovarjam z ljudmi, pogosto slišim, kako različna mnenja imajo o posameznikih. Za ene velja, da so samozavestni, močni in se v življenju zelo dobro znajdejo, za druge pa, da so nemočni, tihi in večne žrtve v odnosih z drugimi. Prava resnica je daleč od tega, kar ljudje kažemo drugim, nosimo namreč maske, s katerimi ščitimo svoj ranljivi notranji čustveni svet.

Namreč velika razlika je med tem, kakšen je človek v resnici, in med tem, kako se predstavlja drugim. Gre za dve različni situaciji: za bližnje odnose in javnost. S tistimi, s katerimi smo si blizu, se obnašamo pristno, smo takšni, kot smo v resnici, z vsemi dobrimi in slabimi platmi. V javnem prostoru pa velja, da se je do drugih vljudno obnašati ljubeznivo, saj s tem kažemo, da nam je mar zanje in za to, kako se počutijo. Vljudna komunikacija upošteva čustva drugih, potrudimo se, da jih ne užalimo in nismo vsiljivi. Nekateri ljudje ne delajo razlik med zasebnim in javnim in so ponosni na to, da vsakomur povedo vse v obraz. Trdijo, da niso dvolični, vendar s tem načinom kažejo svojo grobost in neotesanost do drugih. Ljudje nismo v javnem življenju povsem iskreni tudi zato, ker ščitimo svoj notranji svet, svojo zasebnost. Vsak ima svoje skrivnosti in ima do tega vso pravico.

O NAPAKAH

Čeprav si ljudje prizadevamo v življenju sprejemati najboljše odločitve in delati čim pravilnejše stvari, vseeno naredimo tudi napake. Zaradi storjenega se lahko jezimo, počutimo krive, se znašamo nad drugimi ljudmi ali pa se iz tega naučimo kaj novega in dobrega.

Ko razmišljamo o napakah, je zelo pomembno, da že v izhodišču razlikujemo med vedenjem in dejanjem ter posameznikom kot osebnostjo. Nekdo nekaj naredi narobe, vendar zato še ni slab človek. Marsikdo si očita, da je neumen ali nesposoben, predvsem pa, da ga bodo takega videli drugi ljudje. Če se posameznik poistoveti s svojim dejanjem, potem razmišlja: če sem ravnal prav, sem dober človek, če ne, sem slab. Pri takem dojemanju sebe je velika verjetnost, da bo enako razmišljal tudi o drugih ljudeh.