PSIHOSOCIALNA POMOČ PO PROMETNI NESREČI

Prometna nesreča je stresni dogodek. Zgodi se nepričakovano in prinese s seboj zavedanje, kako ranljivi smo in kako se nam lahko življenje v delčku sekunde povsem spremeni. Naročnica ni bila huje poškodovana, pa vendar jo je po mesecu dni še vedno strah, je tesnobna, razdražljiva in slabo spi. V mislih se ves čas vrača k dogodku.

Najpomembnejše je, da se čim prej pogovorimo o svojem doživljanju, včasih je dovolj, če so sogovorniki družinski člani ali prijatelji. A včasih začetnemu šoku in presenečenju z zamikom sledijo tesnoba, strah, jokavost ali razdražljivost v situacijah, ki smo jih prej mirno prenašali. Pojavijo se vsiljive misli na dogodek, ko delamo nekaj povsem drugega. Ko strah preraste v fobijo, pa moramo poiskati pomoč strokovnjaka. Marsikdo misli, da je dovolj močan in bo lahko vse premagal sam, se pa izkaže, da lahko nerazrešene stvari pridejo za nami čez...

UPANJE IN OBUP

Z naročnico sva se pogovarjali o žalovanju po izgubi moža. Vse odraslo življenje sta bila skupaj, v dolgoletni zvezi sta načrtovala in ustvarila marsikaj, zdaj pa je ostala sama in njeno življenje se ji zdi iz dneva v dan samo še životarjenje. Rutina jo spravlja v obup. Je dejavna med ljudmi, zna se zaposliti, skrbi za živali in rože. Pa vendar se počuti tako, kot da je v njej ugasnila luč, ki ji je dajala voljo do življenja.

Tisto, kar nas vodi k uresničevanju kratkoročnih ali oddaljenih ciljev in nam daje energijo, so želje. Ko uresničimo neko željo, občutimo zadovoljstvo ali celo srečo. Če pa se to ne zgodi, občutimo frustracijo, nezadovoljnost in prikrajšanost. Zaradi tega se oziramo v preteklost, vendar gledamo tudi v prihodnost. Želje pa so usmerjene ravno v neko želeno stanje v prihodnosti. Obstajajo želje, katerih uresničitev je odvisna od nas in naših dejanj, in pa take, na katere nimamo nobenega vpliva. Kar pa ne pomeni, da naj si ne želimo, da bi se dogodki razpletli nam v dobro. Temu čustvu rečemo upanje. Upanje pomaga ljudem, da zdržijo v obdobjih neprijetnih dogodkov, na katere nimajo vpliva. Zaradi tega v težkih razmerah bližnji drug drugemu pomagajo, da ohranijo upanje in se izognejo obupu ali ga vsaj odložijo. To počnejo starši z otroki in zdravi z bolnimi. Upanje namreč pomaga posamezniku, da vztraja pri svojem pogledu na svet tudi takrat, ko v realnosti nič ne podpira njegovega stališča.

NAJSTNIŠKA TRMA

Hčerka naročnice ima najstnico, s katero se neprestano zapletata v besedne dvoboje. Gre predvsem za to, da je dekle uporniško. Ko se odloči, da česa ne bo naredila, je nič ne more premakniti. V družini menijo, da je ta nemogoča lastnost glavni vir vseh konfliktov. Bolj ko ji dopovedujejo, naj bo razumna, bolj vztraja pri svojem vedenju.

Marsikateri menijo, da so značilnosti naše osebnosti nekaj trajnega in nespremenljivega, nekaj, kar nam je položeno v zibelko. Takšno prepričanje je omejujoče. Če dobro premislimo, se naše osebnostne lastnosti večinoma izražajo z vedenjem. Svoje vedenje pa lahko vedno spreminjamo. Če se je nekdo nekoč naučil, da večinoma samo prikimava, se lahko kadar koli v življenju nauči, da v nekaterih situacijah prikima, v drugih pa odkima. Nobena osebnostna lastnost ni dobra ali slaba sama po sebi.

O KONJIH

Naročnica je pred kratkim gledala oddajo na eni od slovenskih televizij, kjer je bilo govora o konjih kot terapevtih. Pozna hipoterapijo, jahanje konj za otroke s posebnimi potrebami in gibalno ovirane posameznike, ne predstavlja pa si, kako lahko drugače pomagajo ljudem.

Psihoterapij s konji je več vrst in delujejo po različnih modelih. Gre za delo na tleh, z jahanjem ali brez. Vse pa z usposobljenim terapevtom in konjarjem, ki dobro pozna psihologijo konj. Konji so v naravi plen in ne plenilci, zato so ves čas prisotni tukaj in zdaj. Če bodo miselno odtavali in za hip izgubili pozornost, so lahko ob življenje. V tem primeru ne gre toliko za jahanje, čeprav se lahko naučite tudi tega, temveč za povezanost človeka s temi plemenitimi živalmi in prek njih s samim seboj.

SHIZOFRENIJA

Naročnica ima dvajsetletnega vnuka, pri katerem je psihiater diagnosticiral shizofrenijo. Zanima jo, kakšna bolezen je to in kako se kaže, da bo znala ravnati čim bolj ustrezno.

Shizofrenija je kronična duševna motnja, ki se začne zgodaj v življenju. Bolnik lahko doživlja, da druga oseba pozna njegove misli, da mu nekdo pošilja signale na daljavo, pogoste so halucinacije in blodnje. Lahko je prepričan, da ga zasledujejo, mu prisluškujejo, ga opazujejo z daljnogledom pri vsem, kar počne, neznani ljudje si na ulici izmenjujejo signale, če ga vidijo, in mu želijo narediti kaj hudega; v ozadju naj bi bila organizirana skupina, katere cilj je mučiti ga in celo umoriti. Opazne so tudi spremembe v vedenju. Oseba se lahko nenavadno oblači, glasno vpije na mimoidoče, se osami, je črnogleda, izredno občutljiva in zamerljiva. Pogosti so neustrezni čustveni odzivi, ki običajno vodijo v socialni umik. Lahko izkazuje zanimanje za nenavadne in različne paranormalne pojave.  

STRAH PRED SMRTJO

Na terapijo prihaja sedemdesetletna gospa, ki jo je strah zaključevanja življenjske poti in smrti. To čustvo ji onemogoča, da bi lahko sproščeno delovala in se veselila vsakega dneva, čeprav je relativno zdrava. Ker ji je vnuček zaupal svoj strah pred tem, da bo izgubil starše ali njo, ji je še težje.

Ljudje se ne rodimo s strahom pred smrtjo, saj imamo prirojen nagon po ohranjanju svojega telesa in s tem svojega življenja. Majhni otroci razmišljajo v slikah, zato ne morejo razumeti abstraktnih pojmov, kot je smrt. Šele okrog sedmega leta so sposobni dojeti, kaj to pomeni. Nekateri starši so prepričani, da je treba malčka seznaniti z resnico že pred to starostjo, vendar se lahko v otroku sprožita huda stiska in strah, da se utegne kaj hudega zgoditi staršem ali celo njemu. Postane tesnoben in ves čas ga skrbi. Da otrok ne bo travmatiziran z idejo smrti, ga zaščitimo tako, da mu resnice ne povemo prezgodaj ali pa jo prilagodimo njegovi starosti. V tem smislu lahko pomaga tudi vera, ki ponuja odgovore na vprašanja o tem, kaj je smrt ali kam gre oseba potem, ko umre ...

O ZADOVOLJSTVU

Po mojih izkušnjah je večina ljudi nezadovoljna. Osredotočajo se v glavnem na zadovoljevanje ekonomskih potreb, pri tem pa pozabljajo na nekatere druge osnovne potrebe, ki ostajajo nezadovoljene, kar posledično sčasoma pripelje do čustvenih kriz in stisk.

Mednje štejejo potreba po varnosti, ljubezni in pripadnosti, da bi bili spoštovani in cenjeni, potreba po znanju in razumevanju, ne nazadnje potreba po samouresničenju edinstvenih talentov, ki jih ima vsak posameznik. Ljudje potrebujemo zadovoljitev vsega naštetega, da bi se dobro počutili in bili duševno zdravi. Nekateri vztrajajo v odnosih, kjer niso podprti in sprejeti takšni, kot so, marsikdo živi v okoliščinah, kjer se za štirimi zidovi dogaja marsikaj, kar ogroža njihove osnovne potrebe. Pa vendar si lahko pomagamo s spremembo prepričanj, ki nam lahko olajšajo dojemanje sveta okoli nas.

SPORAZUMEVANJE S TEŽAVNIMI LJUDMI

Ali vas pogovor z nekaterimi ljudmi povsem vrže iz tira? Imate občutek, da ste brez moči, da vas sogovornik podcenjuje in ne upošteva? Izkušnje nas sicer učijo, da se je takšnim posameznikom najbolje izogibati, kar pa ni vedno mogoče, če so naši sodelavci ali sorodniki. Težave imamo, če ne znamo z njimi ravnati na pravi način.

Kako prepoznamo sovražno nastrojene? So razdražljivi, hitro vzkipijo, težko se zazrejo vase, takoj okrivijo druge, ko gre kaj narobe. To so jezni ljudje, ki znajo biti nepravični, pogosto kritizirajo in obsojajo. Hitro so užaljeni, drugi jim namreč povzročajo krivice, in če se počutijo odrinjene, še bolj silijo v nas. Ob najmanjšem občutku, da nam niso všeč, bodo zavzeli stališče, da jih ne maramo. Ves čas iščejo izgovore za svojo užaljenost – če jim nismo takoj odgovorili na SMS, reagirajo, kot da je konec sveta. Takšen pretirani odziv je rezultat njihove slabe samopodobe. Nevrotiki so tesnobni, panični, črnogledi, njihov prvi odziv na nekaj novega ali nepredvidenega je: »Ja, ampak ...«

MOČ HVALEŽNOSTI

Naročnica prihaja na svetovanje zaradi različnih težav. Med najinimi srečanji mine 14 dni, zato jo vsakič vprašam, kako je bilo med tem časom. In najpogosteje dobim odgovor, da zelo slabo, nič spodbudnega ne ve povedati. Ko analizirava pretekle dneve, pa skupaj ugotoviva, da se je imela tudi lepo, samo tega ne vidi ali pa temu sploh ne daje vrednosti, ves čas je osredotočena samo na tisto, kar ji greni življenje.

Moč doživljanja stvari in dogodkov je samo v posamezniku, torej ne v okolju, kot radi zmotno mislimo. Bistvo je v tem, na kaj se osredotočamo. Težo negativnosti lahko preženemo z občutkom hvaležnosti. Vsi smo v svoji preteklosti že doživeli kaj takega. Med seboj se razlikujemo le po tem, kako pogosto to občutimo. Govorim o hvaležnosti, ki na nas tudi telesno dobro vpliva, zavzamemo pokončno držo, v prsih občutimo toplino, celo oči se nam zasvetijo. Pomislimo na vsakdanje stvari in ljudi, ki nam delajo življenje lepo.

KO NEKDO NE ZMORE VEČ ...

Naročnica se je prišla pogovorit o tem, kaj narediti, če nekdo v ožji družini, kot se dogaja njej, pogosto omenja, da ne more več tako naprej, se zateka k pretiranemu pitju alkohola, išče mir pred drugimi, je potrt.

Večina ljudi, ki naredi samomor, pred tem hote ali nehote opozarja na svoj namen. Dejavniki tveganja so vsekakor predhodni poskusi samomora, hude življenjske preizkušnje in okoliščine (izguba bližnjega, službe, huda bolezen), zloraba alkohola in drugih psihoaktivnih snovi in včasih tudi pridružene duševne bolezni. Opozorilni znaki so govorjenje o smrti ali samomoru, urejanje zadev (denarnih, poslovnih, podarjanje lastnine) in na sploh spremembe v obnašanju (opustitev skrbi za svoj videz, drugačno izražanje čustev, umikanje v samoto ali pa...