Za veliko noč jemo obilno, po navadi tudi premastno in preveč slano. Spominjam se, da sem se pred leti zgražala nad tem in zapisala, da taka hrana pač ne more biti zdrava. Pozneje sem spoznala svojo zmoto, saj je mogoče na bogato obloženi mizi vendarle najti tudi jedi, ki hrano uravnotežijo in nevtralizirajo negativne učinke. Danes je tudi uradno potrjeno, da je maščoba na pršutu in šunki zdrava, zato se je nikar ne izogibajmo.

Toda upoštevati moramo kombinacijo velikonočnih jedi, ki je nastala skozi stoletja na podlagi izkušenj. Ljudje so vedno kombinirali hrano tako, da so dobili občutek zadovoljstva in hkrati vzpostavili praznično vzdušje, tako različno od vsakdana. Za »velikonočni žegen« so poleg obveznih jedi za vse kraje (šunka, potica, jajca ali pirhi in hren) na vsakem območju dodali nekaj njim značilnega, na primer na Krasu liter terana ...

Dokler naši predniki niso poznali krompirja, so hvalili repo. Zrasla je skoraj povsod in z njo so se hitro nasitili. Veljala je za zdravilno rastlino med revnim prebivalstvom in tudi med meščani. Repo so tako zelo cenili, da so olupke sproti posušili in potem skuhali »velikonočno alelujo«. Za velikonočni zajtrk je imela simbolni pomen: opomin na lakoto, ko so pošle zaloge po dolgi zimi, in napoved, da sledi obilica mesa. No, repa je danes spet cenjena poljščina, vendar o njenem zdravilnem učinku vemo manj, kot mislimo.

Jabolko je sadež enega prvih kultiviranih vrst sadnih dreves, ki spadajo v družino rožnic in v skupino pečkarjev, ker imajo sredi sadnega ploda peščišče z več semeni. Zdrava jabolka, poznamo jih nekaj sto vrst, so danes modni trend. Večja pridelava je posledica zavedanja prebivalstva, da so zdrava in nujna v vsakodnevni prehrani.

Prvotna domovina jabolk je bila najbrž Mezopotamija. Ostanke jabolk, stare vsaj 6.500 let, so odkrili na območju Jeriha v dolini reke Jordan. Egipčani so že poznali zdravilno moč jabolka, zato so jablane načrtno sadili ob reki Nil. O jabolkih so pisali stari Grki in Rimljani. Prav njihov je pregovor, ki se je ohranil do današnjih dni: Jabolko na dan odžene zdravnika stran. Že v tretjem stoletju pred našim štetjem je starogrški botanik Teofras odkril cepljenje, kar je omogočilo izbor in ohranitev določenih lastnosti plodov pri razmnoževanju in nastanek različnih sort. Na prelomu v novi vek so, sodeč po Valvazorju, na naših tleh poznali že več sto sort jabolk.

Kaj praznike loči od navadnih dni? Medsebojno povezovanje, druženje in ... hrana. V preteklosti so naši predniki strogo ločili hrano za navadni petek in tisto za svétek, kot so rekli nedelji in drugim praznikom. Tega se tudi sama živo spominjam: za božič je bila vedno svinjska pečenka, juha (z rezanci) je bila goveja. Za novo leto pa smo cvrli piščančje meso.

Kaj pa naj bo na letošnji praznični mizi, če upoštevamo nedavne trditve Svetovne zdravstvene organizacije o škodljivosti predelanega rdečega mesa? Morda pa je bila objava raziskave dobro premišljena in zrežirana s točno določenim učinkom. Raziskovalci namreč niso sporočili, od kod je bilo meso, kako so živali redili ... Obstajajo študije o različni vsebnosti snovi v mesu pašne živine in tiste iz intenzivne prireje in o različni količini hranilnih snovi med obema kategorijama. Take primerjalne raziskave so delali tudi na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in so dostopne javnosti.

V mladosti sem zaradi bolezni pojedla ogromno domače kurje juhe. In prepričana sem, da mi je pomagala. Ker smo bili doma revni, za boljše kose mesa ni bilo denarja, zato smo radi jedli svinjske parklje. Danes bi se ob parkljih marsikdo namrdnil …

Naj začnem svojo zgodbo. Pri desetih letih sem zbolela za sklepno revmo. Nisem mogla niti hoditi. Poklicali so zdravnika, ki me je pozorno pregledal, izrekel diagnozo ter mami ukazal, naj skuha krepko domačo kokošjo juho iz stare kokoši. Zraven naj doda v lonec vse mogoče – od korenja do kolerabe, zeleno, čebulo ... In to sem morala uživati po eno skodelico na dan. Čez dan sem morala spiti še po dve ali tri žlice ribjega olja. Mama mi je morala tudi stisniti sok dveh limon na kupček sladkorja, kar je bilo sicer kislo, a vendar prijetno v primerjavi z ribjim oljem. Kmalu sem ozdravela.

Kot otrok sem poznala izključno rumeno korenje. Mama ga je kuhala za prašiče, v nedeljo pa dala v lonec, ko je kuhala juho. Moj mož pa je ob besedi korenje pomislil le na rdečo oziroma oranžno vrsto; dokler ni spoznal mene, drugega tudi poznal ni. No, korenje obstaja v več barvah, tudi v beli in vijoličasti barvi, a se pri nas težje dobita.

Korenje (lat.: Daucus carota subsp. sativus) je dobro vse leto. Poleti osvežuje, jeseni in pozimi krepi imunsko odpornost, spomladi prenavlja telo in ga »budi« za nove podvige. Ime za korenje je grškega izvora, iz besede karoton, ki je botrovala tudi poimenovanju cele skupine zaščitnih antioksidacijskih snovi – karotenov, med katerimi je najbolj znan, a nikakor ne edini, betakaroten.

Do uveljavitve krompirja (v nekdanji Avstro-Ogrski so ga množice sprejele šele s cesarico Marijo Terezijo) so različne vrste kaše pomenile glavno prilogo k mesnim jedem in so bile tudi osnova za samostojne in nasitne jedi. Danes spet pridobivajo pomen. Zlasti to velja za ajdovo, ječmenovo in proseno kašo, veliko manj pa za pirino in rženo kašo.

Temeljna značilnost različnih vrst kaše je, da so lahkó prebavljive ogljikohidratne jedi, če niso izdatno zabeljene z maščobo. Vendar prebava poteka dolgo časa, zato ima kaša nizek glikemični indeks. Kaša, ki je skuhana na mleku, z maslom in smetano, je hkrati energijsko bogata beljakovinska hrana in zmore nadomestiti meso.

V telesu imamo okrog 600 mišic, ki predstavljajo skupaj okrog 40 odstotkov telesne mase. In skoraj tretjina mišične mase je iz beljakovin. Če uživamo premalo beljakovin ali imamo nepopolno prebavo beljakovin v želodcu, mišice oslabijo.

Odrasli človek potrebuje povprečno do dva grama beljakovin na kilogram telesne teže, športniki še več. Vendar ni pomembna samo količina, temveč tudi kakovost. Vedeti je treba, da na primer iz 100 gramov živalskih beljakovin telo pridobi 60 do 80 gramov lastnih beljakovin, iz beljakovin rastlinskega izvora pa komaj 45 do 60 gramov. Temu pravimo biološka vrednost beljakovin in je pri beljakovinah živalskega izvora veliko višja. Pri jajcu in sirotki pa je izkoristek 100 odstotkov.

Vrtnarji pravijo, da so redkvice prve prave znanilke pomladi na domačem vrtu. Zelo hitro rastejo in so z vidika pridelave povsem nezahtevna zelenjava. Toda zelo dobra in zdravilna.

Sort je veliko in se razlikujejo po velikosti in barvi, vse pa imajo veliko vitaminov skupine B, in sicer največ folne kisline za dobro voljo ter B2 in B6. Posebne so tudi zaradi velikih količin selena in vitamina C, ki krepita imunski sistem. Redkvice vsebujejo še kalij, kalcij, magnezij in baker. Imajo pa zelo nizko energijsko vrednost.

Prav vsako telesno funkcijo usmerja in določa pretok vode. Voda je transportno sredstvo in prenaša hranilne snovi v različne dele telesa ter zagotovi razmere za potek kemičnih reakcij. Pri presnovi nastajajo tudi odpadne snovi in voda ima vlogo odstranjevanja teh snovi in prečiščevanja celic. Hkrati je izredno pomembna pri prenosu živčnih impulzov in pravilnem delovanju možganov, uravnava tudi telesno temperaturo.

Človeško telo je iz okrog 25 odstotkov trdnih snovi in 75 odstotkov vode, v možganih je to razmerje še bolj v prid vodi, saj je je celo do 85 odstotkov. Že to dejstvo govori v prid tezi, da moramo piti veliko vode. Občutek žeje začne pešati od zgodnjih odraslih let naprej – postajamo vse bolj dehidrirani, ne da bi se tega zavedali. V celicah se zato odstotek vode s starostjo postopno zmanjšuje, kar zmanjšuje celično dejavnost. Posledice so resne bolezni in v najhujšem pomanjkanju tudi smrt. Znano je dejstvo, da človek zdrži veliko več časa brez hrane kot brez vode.