O sirih težko pišem brez čustev. Vedno mi misli zaplavajo v zgodnjo mladost, ko nam je sir pomenil bogastvo; pa ne v finančnem pomenu, marveč zaradi razkošja okusov, ki so bili v njem, ter vzajemno neizrečenih čustev hvaležnosti in darovanja, kar je bil sir moje tete Zofe. Danes vem, da so sirarji in sirarke prav posebni ljudje. In moja teta je to še danes v svoji visoki starosti tam sredi pašnikov in košenih trat v Gozdu nad Colom. Leta ji ne dopuščajo več, da bi sirarila, zato je spomin na njen sir iz svežega polnega mleka še toliko žlahtnejši.

Kruh je simbol življenja že tisočletja, je božji dar v pravem pomenu besede, saj brez žita in kruha ne bi bilo človeštva. Hkrati je simbol topline doma in družinske ljubezni. Kruh, ki ga je zamesila moja mama, je bil vedno nekaj posebnega. Če me dolgo ni bilo iz Ljubljane domov, mi ga je poslala. Nič ni pripisala. Le kruh, ki je po pošti prispel v peti blok študentskega naselja, je zgovorno govoril o njeni ljubezni do mene. Povedal je več kot besede.

Kruh je potrjeno star več kot sedem tisoč let, a so ga zagotovo pekli že veliko prej. Zibelka kruha je bila v nekdanji žitnici sveta – ob reki Nil v Egiptu. Stari Rimljani so za mletje žita uporabljali samo mlinske kamne. Vedeli so, da žito izgubi biološko vrednost, če se med mletjem segreje. To so vedela tudi afriška plemena, Berberi, Arabci, azijska ljudstva in celo indijanska plemena. Vedeli so tudi, da moka postane žarka, medtem ko je mogoče žitno zrnje razmeroma enostavno hraniti dolgo časa. Znano je, da so lahko spekli kruh iz moke žitnega zrnja, ki je tisočletja čakalo v piramidah faraonov.

Praznik sv. Martina je eden redkih, ki je preživel tudi svetnikom nenaklonjeno povojno obdobje socializma. Martinovanje sicer nikoli ni pomenilo pravega verskega čaščenja svetnika, marveč je to vesel zaključek letine in čas, ko je mošt prevrel v mlado vino, še vihravo in nevzgojeno, a že dobro in prijetno pitno. 

Legenda o sv. Martinu je povezana tudi s tradicionalno večerjo – gosjo. Svetnik je bil doma na Madžarskem, sicer poklicni vojščak, vendar zelo skromen. Ker so ga hoteli postaviti za škofa, se je skril med gosi, a so ga izdale s svojim gaganjem. Kaznovali so jih tako, da so jih obredno žrtvovali.

Ob omembi krompirja mi spomin zaplava v srečno otroštvo, ko smo pastirji in pastirice zagrebli krompir v žerjavico in nestrpno čakali, da je bil pečen. Potem smo ga vročega prekladali iz roke v roko in ga pihali ... Sosedov Stane, ki je bil najstarejši med nami, je po navadi iz žepa potegnil zavitek s soljo in jo stresel na apnenčast kamen, da smo lahko vanjo točali krompir. Nemalokrat smo bili tako zatopljeni v kuharsko specialiteto, da so nam krave ušle, kamor jim nismo dovolili ...

 Vemo, da je krompir prišel k nam po odkritju Amerike in je darilo Indijancev, za katerega se nismo nikdar ustrezno zahvalili. V Franciji so ga oblastniki širili z zvijačo: ob krompirjeva polja so postavili vojaške straže, češ da gre za strateško rastlino. In Francozi so ga prav zaradi skrivnostnosti kradli, pri čemer so vojaki po ukazu namerno »pogledali stran«.

Kot svetuje ljudska medicina, je treba za dolgo trdno zdravje vsak dan na tešče spiti kozarec vode z žlico domačega nepasteriziranega jabolčnega kisa. To uravnava holesterol in krepi imunski sistem. Še bolj pomaga, če dodamo žlico medu, in sicer za zdravo srce in ožilje ter za obnovo in pomlajevanje tkiva, saj je v medu obilica kalija.

Skrivnost nedestiliranega pravega jabolčnega kisa za naše zdravje je v tem, da ima učinkovito jabolčno in ocetno kislino in veliko več mineralov, zlasti kalija in vitaminov. Toda vse te zdravilne sestavine vsebuje le domači kis, ki ne gre skozi postopke filtriranja, pasteriziranja in destiliranja; ti kisu odvzamejo precej zdravilnih učinkov. Naravni nedestilirani jabolčni kis je rumenkast in rahlo moten. Kis moramo pripravljati iz svežih izbranih in popolnoma zdravih dozorjenih jabolk brez vsakršne gnilobe. Jabolčni kis mora zoreti v lesenih sodih, ker snovi v lesu spodbujajo naravno fermentacijo.

Na delavnici, ki sem jo pripravila na srečanju bralcev v Neumu, smo sledili dvema ciljema: ugotoviti, kako zelo pomembno je uravnoteženo prehranjevanje in kako nam zelišča pri tem lahko pomagajo. So drobcena in skoraj nič ne tehtajo, a pogosto nagnejo jeziček na tehtnici v smer zdravja.

Ko s hrano pridobimo vse, kar telo potrebuje za svojo gradnjo, energijo, obnovo in zaščito, govorimo o uravnoteženem prehranjevanju. To potem zagotavlja ravnovesje našega telesa in duha, zato pogosto pravim, da je ravnovesje na krožniku ravnovesje v telesu. Če smo v ravnovesju, smo sposobni narediti, kar smo si zastavili, saj zmoremo razmišljati racionalno in ustvarjalno ter poiskati svojo izvirno rešitev. Sposobni smo tudi poglabljati odnose in širiti krog prijateljev.

Ni ga pod slovenskim soncem, ki ne bi vedel, kako slastne in zdrave so borovnice. In seveda tudi jagode, ribez, robidnice, maline, kosmulje ... Skratka jagodičje. Temeljna naloga jagodičja je zaščita organizma. Antioksidanti v rastlinah ščitijo njih same in enako potem varujejo nas.

Borovnice za mlade žile in misli

Gozdne borovnice (lat. Vaccinium myrtillus) dozorijo v juniju in juliju, odvisno od nadmorske višine. Zrel plod borovnice je skoraj črn z modrikastim odtenkom, ki mu ga daje oprh. Vode je v gozdnih borovnicah do 85 odstotkov, sladkorja pa do 9 odstotkov, poldrugi odstotek je sadnih kislin, vitamin C močno niha od rastišča do rastišča – najpogosteje namerijo od 1,5 do 20 mg vitamina C v 100 g. Nekaj je vitaminov A, E ter B1 in B2. Zadnje čase na trgu prevladujejo večje gojene ali vrtne borovnice (lat. Vaccinium corymbosum), ki vsebinsko niso povsem enake divjim, pravimo jim tudi ameriške borovnice ali žlahtne borovnice.

Barve rastlin so veliko pomembnejše, kot si mislimo, in so v neposredni zvezi z nalogo, ki jo imajo te rastline v človekovi prehrani. Zelena je zagotovo najbolj pomladna barva in spodbuja tople medsebojne odnose, razvija sposobnost zdravljenja, odpravlja slaba psihična stanja in nestalnost psihičnega razpoloženja, dobro vpliva na srce, znižuje visok krvni tlak, obnavlja telo po izčrpanosti in spodbuja rast.

V regratu je veliko zdravilnih snovi, ki jih priznavajo celo v medicini. Grenčine skupaj z rudninami (kalij, kalcij, magnezij, železo ...) spodbujajo pravilno delovanje ledvic in jeter, pospešujejo presnovne procese, izločanje prebavnih sokov, boljšo prebavo in odvajanje vode oziroma samočistilne procese v telesu. Regrat je bogat z vitamini skupine B ter E in C. Z uživanjem regrata lahko odpravimo žolčne kamne, saj učinkovito čisti kri in limfo, koristen je tudi za kosti. Ker odvaja nakopičeno sečno kislino, je dober za blažitev artritisa in protina (putike).

Človekovo življenje v ravnovesju je na makroravni preplet harmonije med zemljo, zrakom, vodo, energijo, hrano ter našimi mislimi in medsebojnimi odnosi. Vsaka gospodinja, ki je kuhala s srcem, je želela svoje jedi predstaviti v najboljši luči, da je iz obroka nastal pravi obred. Obredje je sčasoma dobilo neuradno, vendar splošno veljavno obliko, ki je postala tradicija. To pa je nesmiselno spreminjati, zato naj tradicionalna praznična pojedina ostane, kakršna je.

 V zadnjem času so namreč zelo glasni nadobudni skrbniki za zdravo prehrano in življenje. Pred časom sem poslušala mladi nutricionistki, ki sta razpredali, kako naredimo zdravo pustno pojedino brez maščob, mesa, jajc, sladkorja in glutena. Kar vidim ju, kako ob veliki noči pečeta zdravo potico. Brez glutena. Kakor da bi bili vsi alergični, pa nismo. Tudi večina tistih, ki misli, da je, v resnici ni. To je zdaj modna muha. 

Tradicionalne jedi so dokaz življenja v ravnotežju, povezanega z naravo, letnim časom, opravili, običaji in dogodki. Ljudje so vedno dali v lonec, kar jim je darovala narava, in zlasti v enolončnicah so ustvarili ravnotežje, ki ga ni treba posebej dopolnjevati. Se pa jedi spreminjajo po pokrajinah, razlike so opazne od vasi do vasi, celo od gospodinje do gospodinje. Kjer ni bilo dovolj zelenjave na vrtu, so si pomagali z divjimi rastlinami, na primer s koprivami, kislico, rmanom, spomladi z regratom in čemažem.