Ste vedeli, da pozna slovenski jezik okoli 400 tisoč besed? Ali da imamo največje število narečij na svetu glede na število prebivalcev? Še marsikaj zanimivega boste izvedeli na razstavi slovenskih slovnic in slovarjev od začetkov slovenskega knjižnega jezika do danes, ki so jo poimenovali Poljub z jezikom.

Pripravila jo je Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani v sodelovanju z Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša in Oddelkom za slovenistiko Filozofske fakultete. Na ogled jih je več kot 150, med njimi so dragocene in redke izdaje ter tudi slovnica Adama Bohoriča. Predstavljeni so tudi sodobni slovnični in slovarski priročniki v knjižni, elektronski in spletni obliki.

Jutri, 14. novembra, je svetovni dan sladkorne bolezni. Ta je v razvitem svetu vodilni vzrok za slepoto, odpoved delovanja ledvic, amputacije spodnjih okončin ter bolezni srca in ožilja. Število bolnikov narašča, še posebej tistih s sladkorno boleznijo tipa 2, kar je povezano s staranjem prebivalstva in nezdravim življenjskim slogom.

Leta 2014 je pri nas 104.550 bolnikov s sladkorno boleznijo prejemalo zdravila za zniževanje krvnega sladkorja. Število pa žal narašča, po nekaterih predvidevanjih, naj bi imelo čez dvajset let  sladkorno bolezen  že 12 odstotkov prebivalcev. K nastanku bolezni pripomore zlasti nezdravo prehranjevanje, previsoka telesna teža in debelost ter nezadostna telesna dejavnost.

 V Strunjanu bo ta konec tedna potekal tradicionalni praznik kakijev, zelo zdravih jesenskih plodov, ki vsebujejo številne vitamine, minerale in antioksidante.

Po raziskavah naj bi kaki vseboval tridesetkrat več vitamina A kot jabolko in skoraj enako količino vitamina C kot limona. Vsebuje še vitamine B1, B2 in B6, ter minerale:  kalij, magnezij, baker, kalcij, fosfor, železo, jod, krom, selen in flour, ki ga redko najdemo v živilih. Z rednim uživanjem kakijev  okrepimo imunski sistem, izboljšamo delovanje želodca, znižamo povišano telesno temperaturo in visok krvni tlak,  dobro pa vpliva tudi na dihala in pomaga zoper kašelj.

LJUBLJANA ZADVOR

Upokojenci društva Ljubljana Zadvor so se v začetku septembra odpravili na izlet v neznano, ki ga je organiziral in vodil član Stane Težak. Iz Sostrega so sprva krenili proti Štajerski, udeleženci pa so že ugibali, kam gredo. A glej ga zlomka, na prvem križišču je avtobus zavil proti Primorski. Spet je bilo veliko ugibanja. Voznik avtobusa je znova zavil, tokrat proti Dolenjski, in nato še enkrat in končno so se znašli na Kureščku. Ko so izvedeli zgodovino Kureščka in okolice, so pot nadaljevali do Trubarjeve domačije na Rašici in spoznavali Trubarjevo življenje in delo. Nato so pot nadaljevali v Ribnico, kjer so si ogledali ribniški grad in tamkajšnji muzej. Po druženju na Travni gori so se veseli vrnili domov. (Besedilo: Jožef Drab, fotografija: Franc Košir)

Festival za tretje življenjsko obdobje, že petnajsti po vrsti, je ponovno dokazal, da je osrednja prireditev, ki skrbi za krepitev medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti, ter da je prostor ustvarjanja boljših stikov vseh nas, je bilo slišati ob zaključku tridnevnega dogajanja – ravno 1. oktobra, na dan starejših. Zagotovo pa mnogi obiskovalci redno hodijo na festival zato, da izvedo kaj novega in koristnega, pa tudi zato, da se razvedrijo in srečajo stare znance.

 Nekaj več kot 15 tisoč obiskovalcev se je zvrstilo v treh nadstropjih Cankarjevega doma, poslušali so razprave na okroglih mizah in predavanja na temo vseživljenjskega učenja ter zdravega in dejavnega staranja ter se sprehodili med stojnicami kar 160 razstavljavcev. Kot vsako leto je bilo najživahnejše pri dveh odprtih odrih, na katerih se je zvrstilo več kot 120 plesnih, pevskih in glasbenih nastopov upokojencev iz vse Slovenije. Nekaterim so se pridružili mnogo mlajši nastopajoči …

Kot ugotavljajo strokovnjaki, se ljudje veliko lažje sprijaznimo s slabšanjem vida kot pa sluha. Ko ugotovimo, da ne vidimo več dobro, se – kakor hitro je le mogoče – odpravimo k okulistu in si priskrbimo očala. A ko začne pešati sluh, je drugače. Četudi se marsikomu dozdeva, da ljudje zadnje čase ne govorijo dovolj glasno in razločno, da v družbi pogosto ne ujame niti pogovora ali presliši bistvo ravnokar povedane šale, težav s sluhom ne bo zaznal (ali priznal), dokler ga na to ne opozorijo drugi.