Podrobnosti so pomembne

Veronika Jurca iz Ljubljane je že med odraščanjem na enem izmed hrvaških otokov rada in veliko risala ter na ta račun tudi kaj zaslužila. V Slovenijo je prišla po poroki leta 1974. Zaposlila se je v osnovni šoli, kjer je bila med drugim mentorica ustvarjalnega krožka. Čeprav je že 16 let v pokoju, še vedno vodi krožek kvačkanja in ugotavlja, da je med otroki zanj vsako leto več zanimanja. Samo malo spodbude in pomoči potrebujejo, pravi.

Veronika Jurca zelo rada oblikuje okrasne figurice in posodo iz gline, to jo pomirja. A še raje slika, največkrat zvečer. »In ponoči, saj ko enkrat začnem, se zlepa ne ustavim,« prizna slikarka, ki rada riše naravo in rože, ne pa ljudi. Tudi abstraktne slike ji niso všeč, ker v njih ne vidi vsebine. Pri slikanju je pozorna na detajle, ki jih slika natančno in potrpežljivo. Ne odneha, dokler ni popolnoma zadovoljna. Upošteva pa tudi nasvete akademskega slikarja Boštjana Plesničarja, mentorja slikarskega krožka ljubljanske univerze za tretje življenjsko obdobje, ki ga obiskuje že nekaj let.

Skoraj vsak med nami lahko v sorodstvu najde kakšnega godca, amaterskega igralca ali ljudskega pesnika. In kako že pravijo: trije Slovenci – pevski zbor. Kulturno delovanje ima med Slovenci dolgo tradicijo, nekaterim pomeni prijetno preživljanje prostega časa, drugim pa že kar način življenja. To je tudi eno izmed področij, ki najbolj množično in najprisrčneje združuje ljudje različnih starosti in izobrazbe.

Kulturna društva (blizu pet tisoč jih deluje pri nas in v zamejstvu) in ustvarjalce združuje Zveza kulturnih društev Slovenije kot nevladna organizacija. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), ki ima 59 območnih izpostav po vsej Sloveniji, pa na državni ravni zagotavlja strokovnost in izobraževanje, organizira prireditve, tekmovanja in mednarodne festivale, sofinancira prireditve ... Po skladovi statistiki je lani kar 170 tisoč ljudi sodelovalo na različnih kulturnih prireditvah kot pevci, ljudski pevci, godbeniki, folkloristi, gledališčniki, plesalci, slikarji, kiparji, pesniki, pisatelji, filmarji, fotografi …

Vera Albreht: Pelin v srcu

Založba Forma 7, 21 evrov

Pesnica, pisateljica in prevajalka Vera Albreht je napisala kar 11 knjig za otroke, med katerimi je bila najpopularnejša Lupinica, za spomine na otroštvo Nekoč pod Gorjanci pa je prejela Trdinovo nagrado. Šele letos, ob 120. obletnici rojstva, je izšla še zbirka njenih pesmi za odrasle. Te so dokument časa, v njih opisuje mračno preteklost, polno globokih človeških stisk in socialnih razlik, in delčke svojega življenja, med drugim bivanje v koncentracijskem taborišču Ravensbrück.

Kako živeti z revmatizmom

Društvo revmatikov Slovenije je ob svetovnem dnevu revmatikov (12. oktober) v Ljubljani pripravilo akcijo ozaveščanja javnosti o bolezni in težavah, s katerimi se srečujejo bolniki. Pri stojnicah se je zbralo več kot 40 članov društva iz vse Slovenije v majicah z napisom IMAM REVMO, A … REVMA NIMA MENE! Pridružili so se jim tudi zdravstveni delavci Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana. Med drugim so predstavljali različne tehnične pripomočke, ki jih revmatiki uporabljajo v vsakdanjem življenju. Mimoidoči so se preizkusili v ročnih spretnostih s posebno rokavico, ki posnema revmatizem, in so vsaj malo spoznali, kako težka lahko postanejo čisto vsakdanja opravila (pisanje, odpiranje steklenic, pobiranje predmetov …). Besedilo in fotografija: H. M.

Ko ne gre brez pomoči 

Večina ljudi si želi, tudi ko hudo zbolijo ali ostarijo, ostati v domačem okolju, ki jim je ljubo in se v njem tudi najbolje znajdejo. V razširjeni družini se družinski člani običajno dogovorijo, kdo in kdaj bo prevzel skrb za svojca, da ne bi breme padlo le na enega. Težje je seveda tistemu, ki živi sam, ali pa zakoncema, ki nimata svojcev oziroma ti živijo daleč. Takrat ne gre brez zunanje pomoči.

Patronažna sestra pride na dom, če bolnik potrebuje zdravstveno nego (injekcije, čiščenje ran …), sicer je najbolje, da najdete usposobljeno oskrbovalko. Po zakonu so občine dolžne zagotavljati mrežo javne službe za pomoč družini na domu ter storitve sofinancirati, in sicer najmanj v višini 50 odstotkov stroškov. To pa pomeni, da se cene pomoči družini na domu med občinami zelo razlikujejo, za uporabnika pa to ni prav majhen strošek. Za enourni obisk socialne oskrbovalke (v veliki večini nego opravljajo ženske) med tednom uporabnik v Ljubljani plača le 3,43 evra, v drugih občinah pa od 5, 6,5, 8,5 ali celo 9,60 evra. Ob koncu tedna in praznikih so cene višje. Časovno je sofinancirana pomoč na domu omejena na določeno število ur (do 20) na teden. Upoštevati je treba tudi to, da uporabnik ne more vedno sam odločiti, kdaj naj bi se oskrbovalka oglasila pri njem. Pogosto se dogaja, da v dom ne hodijo iste osebe, pač pa se menjavajo, kar zagotovo ni prijetno za uporabnika.

Kneippov vrt odslej v Izoli 

Po Sebastianu Kneippu, ki je razvil naravno obliko zdravilstva na osnovi zdravega načina življenja, prehrane in zdravljenja z blago delujočimi rastlinami in vodo, je park kraj, kjer je mir, kjer lahko svoje telo uravnotežimo z naravo ter izvajamo koristne vaje. In prav tak je zeliščni park oziroma Kneippov vrt, ki so ga na zahodni strani hotela Delfin v Izoli odprli sredi oktobra. Zasnoval ga je Vladimir Vremec v sodelovanju s člani društev Kneipp Vrhnika in Maribor ter Botaničnega vrta Ljubljana.

Študije so pokazale, da je pri bolnikih s srčno-žilnimi boleznimi, ki so vključeni v programe rehabilitacije, v primerjavi z bolniki, ki vanje niso vključeni, petletna umrljivost manjša kar za 25 do 46 odstotkov, za tretjino manj je tudi ponovnih infarktov. Rehabilitacija je dosmrtna, začne pa se že v bolnišnici takoj po infarktu ali operaciji. Pomembno je, da vsa družina spremeni dosedanji življenjski slog, zlasti prehranjevalne in gibalne navade.

V prvem mesecu po vrnitvi iz bolnišnice začne bolnik drugo stopnjo rehabilitacije bodisi v dveh ambulantnih centrih za srčne bolnike (v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana ali v Topolšici) bodisi v katerem izmed zdravilišč.

V 82. letu starosti je umrl Vinko Gobec, častni član Zveze društev upokojencev Slovenije. Kar dvanajst let, od leta 1995 do 2007, je vodil upokojensko organizacijo, pri čemer se je zavzemal zlasti zato, da bi se glas upokojencev odločno in daleč slišal.

Rodil se je leta 1934 v vasi Svetina nad Štorami. Najprej se je zaposlil v Rudniku kaolina Črna, kasneje pa je bil direktor tovarne pohištva Stol v Kamniku, svetovalec predsednika Gospodarske zbornice za sodelovanje z drugimi republikami in direktor ljubljanske območne enote Gospodarske zbornice. Med drugim je bil dva mandata tudi predsednik občinske skupščine Kamnik, kasneje pa poslanec Zvezne skupščine Jugoslavije.

 Med zaščitenimi kmetijskimi izdelki na ravni Evropske unije sta tudi istarski pršut/istrski pršut, ki sta ga skupaj zaščitili Slovenija in Hrvaška. To je šele drugi izdelek z zaščiteno označbo porekla iz več kot ene države članice EU.

Istarski pršut/istrski pršut je iz svinjskega stegna brez nogice, kože in podkožnega mastnega tkiva z medeničnimi kostmi, suho obdelan z razsolom, morsko soljo in začimbami, s procesoma sušenja in zorenja, ki trajata najmanj eno leto, in sušen na zraku brez dimljenja. Prašiči so rejeni v določenih delih Istre.