Lendava – Novembra se je v Sloveniji mudila neodvisna strokovnjakinja za človekove pravice starejših pri Organizaciji združenih narodov mag. Rosa Kornfeld-Matte. Srečala se je s predstavniki vladnih in nevladnih organizacij in z nekaterimi predstavniki društev upokojencev.

V Lendavi se je v spremstvu podpredsednika Zdus Antona Donka pogovarjala s predsednikom Društva upokojencev Lendava Aleksandrom Maričem ter županom mag. Antonom Balažkom in njegovimi sodelavci (na fotografiji). Gospo Kornfeld-Matte je najbolj zanimalo, kako sobivanje različnih narodov v lokalni skupnosti vpliva na življenje in problematiko starejših, kakšna je oskrba starejših v občini, kakšne so pravne in finančne podlage in kako te vplivajo na njihovo kakovost življenja.

Plastične vrečke, ki so v zadnjih desetletjih postale tako rekoč nepogrešljive, postajajo vse večji ekološki in tudi ekonomski problem.  Ne le da se razkrajajo tudi do tisoč let, nevarne so za zdravje ljudi in živali. Vrečke največkrat končajo med mešanimi odpadki (ali žal kje v naravi), čeprav jih je mogoče reciklirati.

O tem problemu so konec lanskega leta razpravljali tudi v vrhu Evropske unije. Evropska komisija in parlament sta se zavzela za 80-odstotno zmanjšanje uporabe tankih plastičnih vrečk do leta 2019. Predlagajo dva načina – postopno zmanjševanje uporabe, tako da stopnja letne porabe ne presega 90 lahkih plastičnih vrečk na osebo do konca 2019 in 40 vrečk na osebo do konca 2025. Drugi predlog pa je ukrep, da naj bi bile po 31. decembru 2018 plastične vrečke plačljive (razen zelo lahkih plastičnih vrečk  z debelino stene pod 15 mikronov).

Čestitka v Avstralijo

Že več desetletij uživam ob prebiranju vaše revije, naročila sem nanjo tudi sestro, ki živi v Avstraliji. Rada pa bi jo razveselila z v reviji objavljeno čestitko in pesmico ene od njenih prijateljic, ki je stara 86 let, v Avstraliji pa živi že več kot 60 let. Prilagam tudi fotografijo z našega zadnjega srečanja v Perthu.

Vida Bogataj, Ljubljana

Ljuba sestra Sonja, dragi prijatelji Zlatka, Ančka, Nina, Silvo, Adela, Polde, Ladka, Marija …

Vse pogosteje se spominjam našega skupnega praznovanja božiča in novega leta (2009/10), takratna fotografija ne more skriti našega veselja. Da bi se le še kdaj ponovilo!!!

Ljubljanski grad v sodelovanju s Škofijsko klasično gimnazijo Ljubljana pripravlja Žive jaslice. Spomniti želijo, da se s podobnimi ovirami in težavami, ki sta jih na svoji poti doživljala Jožef in Marija: premalo sočutja, razumevanja in sprejemanja drugačnosti, srečujemo tudi danes. Dvatisočletna zgodba se prepleta s sedanjostjo, prizori (Angelovo oznanjenje, Popis prebivalstva, Pastirci vidijo zvezdo in Iskanje prenočišča) pa se odvijajo okolju, ki ga imajo obiskovalci redko priložnost videti.

V ljubljanskem Živalskem vrtu bodo tudi letos uprizorili glasbeno scenski dogodek z naslovom Božična zgodba. Posebnost »živih jaslic« je ta, da v njih sodelujejo zaposleni in živali: kameli Sepo in Karamela, kobila Zira, oslica Drobtinica, vol Tar ter mini ovce in mini koze. Otroci se lahko po prireditvi pomešajo med ognjišča, pastirje in njihove živali ter v hlevčku obiščejo sveto družino.

Posebno vzdušje bodo pričarali svetlobni efekti in božične pesmi, ki jih bodo izvajali Mladinski pevski zbor župnije Vič ter mezzosopranistka Mirjam Kalin.

Jožico Čečelič je težko najti doma, na Brodarjevem trgu v ljubljanskih Fužinah. Ni rada v stanovanju, sploh pa ne mara sedeti pred televizijo. Komaj najde čas, da prelista Vzajemnost in še nekaj revij, na katere je naročena, pa jo že vleče ven. Vsak dan ne glede na letni čas ali vreme prehodi najmanj šest kilometrov, skoraj vsak konec tedna se z družbo odpravi v hribe. Dejstvo, da ima diabetes in mora jemati inzulin, je pri tem prav nič ne ovira.

»Septembra je bilo 30 let, kar so mi odkrili sladkorno bolezen tipa 1. Takoj so me dali na inzulin in vsak dan sem si dajala po štiri injekcije. Kamorkoli sem šla, sem jih imela pri sebi. Zadnjih šest let imam črpalko, pa je veliko laže. Vsako slabo stvar je treba sprejeti, sicer te pobere. Nikoli se nisem spraševala, zakaj imam sladkorno, pač pa živim z njo,« pove živahna gospa, ki je v Ljubljano prišla kot mlado dekle. Odraščala je v Jurkloštru in se v Celju izučila za trgovko. Spominja se, kako zlahka je v Ljubljani, kjer je že živela njena sestra, dobila službo v Delikatesi. Tudi do stanovanja ni bilo težko priti in kmalu si je ustvarila družino. Z možem, Belokranjcem, sta dobila sina in hčer. Ko se je rodil še tretji otrok, je bila že zaposlena na tedanji SDK in so ji takoj ponudili večje službeno stanovanje …