Kam nas pelje življenje 

Vsestranski umetnik, glasbenik, likovnik, organizator kulturnih in drugih prireditev, zbiralec starih predmetov, izdelovalec in zbiralec jaslic, starih božičnih razglednic, začetnik razstave božičnih jaslic v Vojniku, promotor češke kulture v Sloveniji ... Vse to je Jože Žlaus.

Njegovih dejavnosti je še veliko, a dodajmo le, da sta Jože in njegova žena Jelka zelo aktivna člana Društva ljubiteljev jaslic in sta letos na Brezjah prejela prestižno priznanje za aktivno delo na področju jasličarstva. Leta 2018 so bile njune jaslice razstavljene v Vatikanu med sto najlepšimi jaslicami z vsega sveta. Posebnost njunih jaslic je ta, da so izdelane iz votlega vrbovega panja, ki je bil namenjen predelavi v sekance, a je Jože ob opazovanju tega odpadnega kosa lesa dobil idejo, da bi bilo mogoče iz njega izdelati jaslice. Na letošnji mednarodni razstavi, ki jo v Vatikanu tradicionalno odprejo 8. decembra, bodo na ogled kar štiri slovenske jaslice, ponovno bosta sodelovala tudi zakonca Žlaus.

Narodni muzej Slovenije, ki je najstarejši slovenski muzej in eden najstarejših v Evropi, letos praznuje 200 let. Vse od leta 2018 si prizadevajo privabiti tudi starejše obiskovalce in tiste, ki sami muzejev ne morejo več obiskovati. Zato imajo program Muzej za starejše: mi k vam, vi k nam.

Program je razdeljen na dva dela. V prvem delu, ki se imenuje Mi k vam, strokovno osebje muzeja gostuje s predstavitvijo izbranih muzejskih predmetov v domovih starejših občanov, pri različnih krožkih, v prostorih društev upokojencev, medgeneracijskih centrih, dnevnih centrih za aktivnosti starejših ali po dogovoru kje drugje. Ta del je za udeležence brezplačen. Drugi del programa se imenuje Vi k nam, kar pomeni, da udeleženci obiščejo Narodni muzej Slovenije in se udeležijo vodenega ogleda najznamenitejših predmetov. Obiskovalci plačajo ogled po ceniku. Na ogledih sta vodenje in hitrost prilagojena skupini, saj so med obiskovalci pogosto tudi invalidi in drugi obiskovalci z različnimi oviranostmi, kustosinja uporablja prenosni mikrofon, v prostorih so na voljo stoli in klopi za počitek in za tiste, ki težje stojijo.

PRILOGA GOZDNE UČNE POTI

Risovo učno pot, ki poteka v osrčju kočevskih gozdov, so postavili leta 2021, lani pa je bila v akciji Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna izbrana za najboljšo tematsko pot v Sloveniji.

Prav zaradi priznanja je Zavod za gozdove Slovenije skupaj s kmetijskim ministrstvom letošnji osrednji dogodek ob Tednu gozdov pripravil na Kočevskem. Pot je nastala v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije, Biotehniško fakulteto in Zavodom Kočevsko v okviru projekta reševanja risov pred izumrtjem LIFE Lynx. Izobražuje o pomenu in vlogi risa v ekosistemu ter priložnostih, ki jih njegova prisotnost predstavlja za lokalno skupnost. Glavni cilj projekta je reševanje populacije risa pred izumrtjem ter njena dolgoročna ohranitev na območju dinarskega in jugovzhodnega dela Evrope. Pred začetkom projekta je bila populacija risov v Sloveniji izredno majhna, izolirana, posamezne živali pa so bile med seboj sorodstveno povezane. To so znižali z doselitvijo zdravih živali od drugod. V projektu v Slovenijo in na Hrvaško z mednarodnim sodelovanjem doseljujejo rise iz slovaškega in romunskega dela Karpatov ter tako preprečujejo izumrtje domače populacije.

Naš pogovor

Kar tretjina voznikov na slovenskih cestah je starejša od 60 let, večina ima že dolgo vozniški izpit, a vozniškega znanja ne obnavlja. Osvežitev znanja bi bila za vse, ki so delali izpit pred 30 ali 40 leti, nujna, najlažja pot pa je tečaj varne vožnje. Šolo varne vožnje je pred slabimi tridesetimi leti v Slovenijo pripeljal Brane Küzmič, legendarni slovenski tekmovalec v reliju, ki je v nekdanji Jugoslaviji osvojil kar petnajst naslovov državnega prvaka, leta 1979 so ga razglasili za najboljšega voznika avtomobilov znamke BMW v Evropi. Od tekmovanja se je poslovil po hudi nesreči leta 1991 in v naslednjih letih ustanovil šolo varne vožnje, ki je z njim in številnimi inštruktorji prerasla v dobro delujoči državni projekt. Letos bo dopolnil 76 let, torej se že tudi sam uvršča med starejše voznike in se srečuje z mnogimi občutji, tegobami in pomisleki, ki pridejo z leti.

Pri naročnici

Kako se kot stanovalca doma starejših počutita človeka, po izobrazbi socialna delavca, ki sta se večino svoje delovne dobe srečevala s temi ustanovami v teoriji in praksi? Zakonca Vida Milošević Arnold in Rade Milošević namreč od poletja 2020 bivata v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani.

Da bosta starost preživela v enem izmed domov starejših, sta se odločila že dolgo pred upokojitvijo. Dokler jima je zdravje dopuščalo, sta se ukvarjala z različnimi dejavnostmi, med drugim sta štiri leta preživela v Kambodži, kjer sta pomagala hčerki voditi turistični center. »To je bila po upokojitvi za naju zelo zanimiva izkušnja, povsem drug svet, druga mentaliteta, naučila sva se veliko novega,« pripoveduje Vida Milošević Arnold, ki je bila vso svojo poklicno pot tesno vpeta v mednarodno okolje, tudi specializacijo za supervizijo v...

Aktualno 

Konec januarja se je na ljubljanski fakulteti za socialno delo zaključil krožek z naslovom Življenjske zgodbe v objemu spominov, ki je združil starejše upokojene gospe in podiplomske študente te fakultete. Medgeneracijska povezava je dala srečanjem poseben čar, pridobivali so nove izkušnje in izmenjevali stališča, med njimi so se razvila nova prijateljstva. 

Kot je povedala izredna prof. dr. Jana Mali, ki je bila ob pomoči mladega raziskovalca Anžeta Štrancarja nosilka projekta, skušajo z izvajanjem medgeneracijskega učenja in izobraževanja v okviru Modre fakultete Univerze v Ljubljani promovirati tudi izmenjavo strokovnega znanja med študenti vseh starosti. »V ta namen razvijamo nove učne programe, ki omogočajo pretok znanja in sodelovanje med generacijami. Eden izmed njih je tudi omenjeni krožek, ki smo ga na naši fakulteti izvajali prvič. Udeleženci so raziskovali življenjski svet ljudi, spoznavali različne metode in tehnike zapisovanja in analiziranja intervjujev, na podlagi katerih so se učili oblikovanja življenjskih zgodb ljudi.« Projekt je bil odlična medgeneracijska izkušnja, udeleženci so bili študent in študentke magistrskega študija socialnega dela in upokojenke, članice Modre fakultete. Prof. Mali pravi, da bodo projekt nadaljevali tudi v prihodnjem študijskem letu.

Muzeji 

Leta 2020 smo praznovali dvestoto obletnico bančništva na Slovenskem, naslednje leto pa smo dobili muzej, ki obiskovalcem odkriva delček zgodovine. Ko je na Čopovi ulici v Ljubljani znamenita Mestna hranilnica ljubljanska zaprla vrata, so v njenih prostorih postavili Bankarium, Muzej bančništva Slovenije.

Za upravljanje muzeja je Nova Ljubljanska banka (NLB) ustanovila Zavod za upravljanje kulturne dediščine, ki skrbi tudi za umetniško zbirko v lasti NLB, ki bo konec letošnjega leta že na ogled v galeriji v drugem nadstropju. Secesijsko stavbo, v kateri je muzej, so zgradili po zamisli arhitekta Josipa Vancaša leta 1905, zasnovali so jo v treh nadstropjih, bančni prostori, namenjeni strankam, so bili v prvem nadstropju in tako je ostalo, vse dokler ni Mestna hranilnica ljubljanska svoje poslovanje preselila v pritličje. 

Nekoč smo imeli 

Triindvajsetega septembra 2019 je posadka Adrie Airways na jutranjem letu Ljubljana–Bruselj v evropski zračni prostor ponesla poseben pozivni znak: Adria4ever. Nekaj dni pozneje se je s stečajem končala 58-letna zgodovina slovenskega letalskega prevoznika, ki nam je dal krila.

S temi besedami se začenja serija pogovorov, ki jih je v posebnem podkastu za Val 202 v letih 2019 in 2020 pripravila novinarka Tatjana Pirc. Zbrala je množico različnih sogovornikov, ki so »bili Adria«, ki so skrbeli za to, da je naš nacionalni prevoznik, naš letalski ponos, dolga leta uspešno prevažal potnike po vsem svetu. In nato žalostno končal, tako kot množica uglednih in uspešnih podjetij. A prav potop Adrie se je v naš skupni spomin zarezal kot največja poosamosvojitvena gospodarska tragedija, kajti letališče in domači letalski...

Kam nas pelje življenje 

Pred šestdesetimi leti je Slavka Jerman obiskala koncentracijsko taborišče Auschwitz in od tam prinesla sadiko bele breze ter jo v spomin na številne Slovence, umrle v tem taborišču, posadila v takrat nastajajočem Vrtu spominov in tovarištva v Prekmurju.

Šestdeset let kasneje je breza zrasla v mogočno drevo, Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih v občini Tišina pa je postal eden najbolj obiskanih zasebnih arboretumov pri nas. Slavki Jerman, ki je letos dopolnila 91 let, pa se je s pomočjo prijateljev izpolnila želja, da je vrt po dolgih letih ponovno obiskala in se čudila, kakšno drevo je zraslo iz tiste nežne sadike.

Nekoč smo imeli tovarne 

Ljubljana je bila v prejšnjem stoletju pomembno tekstilno mesto s številnimi obrtnimi delavnicami, manjšimi in večjimi industrijskimi podjetji, od katerih so danes številna pozabljena. A izdelke Rašice, Pletenine, Dekorativne in Velane je še vedno mogoče najti v mnogih slovenskih domovih. Na mestih nekdaj uglednih tovarn stojijo danes nakupovalna središča ter stanovanjske in poslovne stavbe.

Tovarne in izdelki pa živijo samo še v spominih starejših prebivalcev in ljudi, ki so bili v teh podjetjih nekoč zaposleni. A na mnogih oknih so še vedno Velanine zavese. Stanovanje je opremljeno šele takrat, ko so na oknih zavese, so govorile naše mame in babice in šle po nakup v Velano, saj so bile njihove zavese lepe, sodobne in kakovostne. Tudi Velane, tovarne zaves, več ni, ostalo je le še podjetje Velana Living, ki se ukvarja z veleprodajo zaves in upravljanjem nepremičnin. Prav atraktivna lokacija za Bežigradom, kjer so nekoč ropotali tkalski in pletilni stroji, je bila – poleg vdora cenejšega tujega tekstila in izgube trgov – eden glavnih razlogov, da so se lastniki odločili za opustitev proizvodnje, nepremičnine v glavnem mestu pa so tudi izjemno donosen posel.