Kultura 

V sklopu tradicionalne prireditve Mesto žensk, ki bo v Ljubljani potekala od 3. do 14. oktobra, bo mogoče videti tudi plesno-gibalno predstavo Nihče več ne žvižga. Predstava, ki povezuje enajst nastopajočih v starosti od 27 do 74 let, je del mednarodnega projekta, njena posebnost pa je prav starostni razpon nastopajočih.

Predstava je premiero sicer že doživela maja v Španskih borcih v Ljubljani, nastala pa je v okviru triletnega evropskega projekta Performing Gender/Uprizarjati spol – Ples v tvojih čevljih. Avtorje je vodila misel, da se je z jezikom plesa mogoče postaviti v čevlje drugega in razumeti različne spolne identitete. In seveda, kako isto idejo ali obred dojamejo ljudje različnih generacij.

Nekoč smo imeli

Kamnik je bil nekoč močno industrijsko mesto z uglednimi tovarnami. Med njimi je bila tudi Živilska industrija Kamnik, ki je združevala Tovarno testenin Triglav v Šmarci, Kvasarno v Mengšu in Eto Kamnik. Preživela je le Eta, ki letos praznuje častitljivih 100 let. 

Priložnost za praznovanje so jim avgusta žal odnesle poplave, nastalo škodo še ocenjujejo in le upati je, da bodo prebrodili ta hudi udarec. Podjetje, ki se ukvarja s predelavo in konzerviranjem sadja in zelenjave, velja za eno najuglednejših slovenskih podjetij, saj so njihovi številni izdelki sestavni del prehrane v domala vseh domovih. Kot piše na njihovi spletni strani, imajo v svoji ponudbi kar 372 različnih izdelkov, letno proizvedejo 17,1 milijona kosov, ki jih pošiljajo na 26 različnih trgov. Med prodajne uspešnice spadajo prebranec, ajvar, rdeča pesa brez kumine in gorčica, seveda tudi omake za testenine, kompoti, džemi ... Recept za prebranec je pred leti iz Srbije prinesel tedanji vodja komerciale Mišo Miljković, na voljo je s feferoni, slanino ali brez dodatkov. Najstarejša ohranjena specifikacija za zelo popularen ajvar pa sega v leto 1968, pripravil jo je takratni šef razvoja Franc Cimerman, ki se je zelo zavzemal za to, da se vložninam ne dodajajo nobeni konzervansi.

Nekoč smo imeli 

Vsaka slovenska vas ima šolo, gostilno in cerkev. Sladki Vrh pa ima šolo, tri gostilne in tovarno Paloma, nekoč Sladkogorska. Tovarno, ki je ustvarila kraj, lokalno skupnost, stanovanjske hiše in bloke, zgradili so celo stolpnico, športne objekte in kulturni dom. 

Tako svoj kraj opiše domačinka Branka Nikl Klampfer, režiserka in producentka, ki je kot urednica tovarniškega glasila v Palomi delala zelo kratek čas. Sta pa v njej vse življenje delala njena mama in oče. »Tovarna je bila simbol nečesa, kar ljudje potrebujemo, da lahko verjamemo, sanjamo in si postavljamo cilje,« poetično pove naša vodnica po Sladkem Vrhu v občini Šentilj, ki ima danes 718 prebivalcev. »Ko si se pripeljal v kraj, te je na strehi tovarne pričakal velik bleščeč napis Sladkogorska, ki je v temi imel še poseben čar. Za tu živeče in v njej zaposlene je bil napis kot svetilnik na morju, ki je številnim delavcem od daleč in blizu kazal pot na šiht, in številnim družinam zagotavljal socialno varnost,« je na svoji Facebookovi strani zapisal Jože Korotaj, dolgoletni zaposleni v Palomi.

Spoznajte jih

Konec septembra bo v Portorožu tradicionalno vseslovensko srečanje bivših internirancev in internirank, političnih zapornikov in ukradenih otrok iz nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov. Srečanja, tokrat bo že 62. srečanje po vrsti, organizira taboriščni odbor Ravensbrück, ki deluje pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, vodi ga Matjaž Špat, sin pokojne taboriščnice Ivanke Podlipnik Špat.

Špat je eden najsrčnejših povezovalcev nekdanjih internirancev, predvsem žensk, ki so med drugo svetovno vojno preživele katero izmed nemških ali italijanskih koncentracijskih taborišč. Njegovo aktivnost so prepoznali tudi v širšem okolju, Ljubljana mu je v zahvalo podelila plaketo mesta, nekdanji predsednik države Pahor pa mu je izročil posebno zahvalo za »ohranjanje spomina na osebne zgodovinske izkušnje žrtev taborišč in opominjanje, da si je treba za mir, strpnost in solidarnost nenehno prizadevati«. Borut Pahor je bil zadnjih deset let pokrovitelj portoroških srečanj, to simbolno gesto nadaljuje tudi sedanja predsednica Nataša Pirc Musar. 

Spoznajte jih

Že od leta 2007 v Šiški v Ljubljani deluje Društvo Senior, nevladna, neprofitna prostovoljska organizacija, ki jo vodi Donka Kovačič, pred upokojitvijo ustanoviteljica in dolgoletna vodja socialnega servisa za oskrbo starejših na domu.

Univerzitetna diplomirana socialna delavka je s starejšimi delala 25 let, leta 1997 pa je ustanovila socialni servis. »Po vseh teh letih oskrbovanja starejših na domu sem ugotovila, da mnogo ljudi po upokojitvi kar naenkrat obstane, ni več dnevne rutine, ni sodelavcev, ljudje prenehajo z vsemi aktivnostmi, mnogi se izolirajo in enostavno obstanejo doma. To vodi k razvoju mnogih bolezni, tako fizičnih kot psihičnih, saj večina najbolj pogreša druženje in stik z ljudmi,« pripoveduje Donka Kovačič. Zaradi teh izkušenj in da se kaj podobnega ne bi zgodilo po upokojitvi tudi njej ter z željo pomagati starejšim v Četrtni skupnosti Šiška, ki jo najbolj pozna, je še v svojem aktivnem obdobju ustanovila Društvo Senior. Ko se je sama upokojila, pa je to poslanstvo vzela še bolj zares. V eni osebi je tako ustanoviteljica, predsednica, odgovorna oseba in idejna vodja projekta, v katerem ves čas dela kot prostovoljka.

Izleti 

Dobrih deset kilometrov severozahodno od Trsta je zamejska vasica Križ, po italijansko Santa Croce, ki velja za najstarejšo slovensko ribiško vas. Leta 1911 je imela kar 198 poklicnih ribičev z 62 plovili.

Vas je bila vso svojo zgodovino najtesneje povezana z ribištvom in pomorstvom, njene korenine segajo v srednji vek, ko je potekal hiter razvoj ribištva in pomorstva ob obali Trsta do izliva reke Timave. Danes v Križu živi okoli 1400 prebivalcev. Pohvalijo se lahko z zelo lepo urejenim Ribiškim muzejem tržaškega primorja, za katerega Franko Košuta, ladjedelski inženir, vodja in njegov ustanovitelj, pravi, da je »kulturni hram, kjer je shranjen del naše zgodovine in kulturne dediščine v trajen spomin za sedanje in prihodnje rodove«.

Spoznajte jih

Revije in časopisi imajo danes zelo malo tako pozornih bralcev, kot je naš naročnik Marjan Čander iz Hoč. Ne samo da članke pozorno prebere, pogosto nas tudi pisno opozori na napake in površnosti, ki se nam prikradejo v zapise, ali doda kako zanimivo misel.

»Veliko berem, a sem selektiven bralec, preberem le tisto, kar me zanima. Zdravstvenih nasvetov ne berem, saj sta zdravnika zet in hči,« pove z nasmehom. Poznajo ga tudi bralci drugih medijev, saj se pogosto oglaša o temah v zvezi z zapori, zaporniki, kaznovalno politiko. Pri tem izhaja iz svojih štiridesetletnih izkušenj dela v zaporu. Meni, da je gradnja novih zaporov v Sloveniji nepotrebna, zagovarja reorganizacijo zavodov za prestajanje kazni z namenom pocenitve izvrševanja kazni, je proti povečanju represije in proti povečanju števila osebja v zaporih. »Slovenija je vse bolj varna država, v zaporih pa imamo vse več ljudi,« opozarja. Je idejni oče alternativnega služenja zaporne kazni, zavzema se za institut predčasnega in pogojnega odpusta zapornikov. Med drugim je bil kratek čas tudi član komisije za pomilostitve v času predsednika dr. Janeza Drnovška. Od leta 2010 je upokojen, letos bo dopolnil 74 let.

Napadi medveda na človeka so sicer redki, vendar postaja ob njihovi povečani številčnosti vedno bolj preteča nevarnost povsod po Evropi. Strokovnjaki so prepričani, da bi se bližnjim srečanjem z medvedi lahko ljudje marsikdaj izognili.

Treba je vendarle vedeti, da so medvedi po naravi plahe živali in se poskušajo izogniti stikom s človekom. Napadejo le, če jih nenadoma presenetimo in se ustrašijo, se čutijo ogrožene ali so ogroženi njihovi mladiči. Vzrok napada je lahko tudi obramba vira hrane, lakota ali če so hudo ranjeni.

Nekoč smo imeli

Sprehod po današnji Izoli, osrednjem slovenskem mestu, povezanem z ribištvom, nas žal ne more navdušiti. Sredi mesta namreč naletimo na propadajoče ostanke nekdanje ribiške predelovalne industrije, podirajoča proizvodna poslopja, zarjavele table, vse skupaj ograjeno z žičnatimi ograjami, ki očitno čakajo na neke boljše čase. Glede na to, da so Delamaris iz Izole preselili že leta 2014, je težko razumeti, da za to območje ne najdejo nove vsebine, in ostajajo le žalostni spomini na nekoč eno največjih slovenskih tovarn.

Nekoč smo imeli 

Ko so postajo mestnega avtobusnega prometa v Šiški, ki se je desetletja dolgo imenovala Avtomontaža, preimenovali v Alejo, je odšel še zadnji oprijemljivi dokaz o obstoju najstarejše tovarne avtobusov pri nas. Ostajajo samo še spomini tisočih delavcev na eno najmočnejših in najuspešnejših ljubljanskih tovarn.

Na ogromnih površinah nekdanje Avtomontaže ob Celovški cesti so danes bleščeče nakupovalno središče Aleja, nikoli dokončana stanovanjska soseska Celovški dvori in dve megalomanski stolpnici, oblečeni v zlato fasado. Podjetje je šlo v stečaj 31. decembra 1999, že prej so se okrog njega zbirali najrazličnejši špekulanti, ki so vedeli, da so tamkajšnja zemljišča zlata jama. »Spomnim se razočaranih ljudi, ki so po dolgih letih dela v tem uspešnem podjetju postali tehnološki višek. Drug za drugim so prihajali v kadrovsko službo po delavsko knjižico in odhajali na zavod za zaposlovanje. Nekaterim je manjkalo le nekaj let do upokojitve, med njimi je bilo veliko zakoncev, žalostni časi so bili,« je pred leti, ko so rušili tovarniške hale, pripovedovala nekdanja delavka Avtomontaže.