Da dolgoživost prebivalstva predstavlja izziv za učenje, izobraževanje in raziskovanje tudi v tretjem življenjskem obdobju, se strinjamo vsi. A kako to doseči?

Kako starejše ljudi vključiti v učenje, kako napolniti njihov čas, ko se upokojijo, kaj storiti, da bo sedanjim generacijam tudi v starosti prijetno, da se bodo lahko naučili česa novega, da se bodo čutili vključene in bodo tudi sami lahko prispevali svoj delež v družbi, v kateri so bili marsikateri v času svoje aktivne življenjske dobe zelo pomembni, je bila rdeča nit razprave, ki so jo pripravili na Modri fakulteti, skupnosti starejših alumnov ljubljanske univerze. Kako lahko torej univerza pomaga pri uresničevanju blagostanja starejših, tudi svojih ostarelih članov.

Nekoč smo imeli tovarne

Ob omembi Narta studia si starejše generacije v spomin še vedno prikličejo dva presežka iz druge polovice preteklega stoletja: najbolj znan in najsodobnejši promocijski center za nego las v nekdanji Jugoslaviji in eno najlepših in najmodernejših ljubljanskih stavb.

Narta studio podjetja Ilirija je imel namreč svoje prostore v rdeči hiši na križišču Tržaške in Šestove ulice v Ljubljani, ki je v drugi polovici preteklega stoletja pomenila tudi nov način gradnje in odpiranje države v svet novih arhitekturnih rešitev. Stavbo je zasnoval arhitekt Miloš Lapajne, navdihnjen s svojo ameriško izkušnjo. Zgrajena je iz jekla, stekla in asfaltne strehe, fasada pa je iz rdečih steklenih površin, ki spreminjajo barvo. V to moderno hišo so na izobraževanje hodili frizerski mojstri iz vse Jugoslavije, v njem so predstavljali in promovirali Ilirijine izdelke za nego in barvanje las. Objekt je od leta 2007 kot stavbna dediščina vpisan v register kulturne dediščine, v njem pa je danes diagnostični laboratorij. Narta studio pa se je po osamosvojitvi preimenoval v Studio Subrina in se leta 2002 preselil v Ilirijino poslovno stavbo ob Tržaški cesti, kjer še nadaljujejo tradicijo predstavljanja lasne kozmetike in frizerskih trendov.

Nekoč smo imeli 

Zimski čas je bil nekdaj na večini domačij čas za koline. Priprave nanje so bile skrbne, med drugim tudi zato, ker so praviloma vsaj enega pujsa odrli in kožo prodali podjetju Koto, nekdaj še Koteks Tobusu. Marsikateri se še spomnijo prisrčnega televizijskega oglasa iz sredine preteklega stoletja, ko animirani pujsek sleče svojo kožo in reče »Koža je za Koto.«

Prodaja svinjske kože ni bila samoumevna, saj se je nekdaj od pujsov porabilo praktično vse, a s spretnim oglaševanjem in dobrim plačilom je Kotekst Tobusu in kasneje Kotu uspelo odkupiti zavidljivo veliko kož. Zbirali so jih v kmetijskih zadrugah in jih prepeljali na zbirno mesto v Zalogu pri Ljubljani, kjer so jih delavci poravnali, pregledali in nasolili, saj je bila sol glavni konzervans. Kože so nato šle ali v nadaljnjo obdelavo in predelavo za usnjene izdelke ali v izvoz, saj je bilo po njih v tujini veliko povpraševanje. Domače koline so danes redkejše, tudi dejavnost Kota se je medtem skoraj povsem spremenila, a v spominih celih generacij ostaja podjetje kot odkupovalec kož in po prelepih usnjenih izdelkih. 

Ali se vam zdi kdo izmed tistih, ki v vas zrejo s televizijskega zaslona, embalaže ali ga vidite med občinstvom v televizijskem studiu, znan? Kdo so neznani znanci v srebrnih letih, ki nastopajo pred kamerami, pa niso igralci?

Zapišimo, da pot do snemanj vodi prek kasting agencij in portalov, kamor se je treba prijaviti in kjer za domače in tuje naročnike iščejo osebe za snemanje, statiranje, fotografiranje, javno pojavljanje. Prijava je v nekaterih agencijah brezplačna, nekatere imajo članarino. Če v agenciji ocenijo, da bi naročnikom lahko ustrezali, vas pokličejo na poskusno snemanje. In če ste izbrani, sledi povabilo na snemanje. Praviloma je povabljenih veliko, izbranih pa malo. Honorarji so nizki, včasih plačila sploh ni ali je v blagu, kar povedo vnaprej. Delo je pogosto naporno, a za marsikoga kljub vsemu vznemirljivo in zanimivo. Trije predstavniki starejše generacije so z nami delili svoje izkušnje s snemanj in fotografiranj.

NEKOČ SMO IMELI 

Poleti leta 1996 je bil objavljen stečaj gradbenega podjetja Pionir s sedežem v Novem mestu, nekaj mesecev prej so njegove nepremičnine prešle v last bank. Ob uvedbi stečaja je imelo podjetje aktivnih še 44 gradbišč v 12 državah in zaposlenih 280 delavcev. Pol stoletja osebnih zgodb in tisoče zgradb pa je postalo le žalostna zgodovina. 

Ljubljanske Fužine, naselji Plava laguna v Ljubljani in Novem mestu, stanovanjski predeli Nove Gorice in številnih drugih mest, celoten kompleks tovarne Krka, hoteli na jadranski obali, med njimi Sunčana uvala na Malem Lošinju s takrat luksuznima hoteloma Vespera in Aurora, apartmajski naselji Martinščica na Cresu in Stinica, hotelsko naselje Petrovac na moru v Črni gori, olimpijska vas v Sarajevu … Pionirjevi gradbinci vseh mogočih profilov so svoje odtise pustili na tisočih stanovanjskih blokih, poslovnih stavbah, tovarniških halah po vsej skupni državi in marsikje po svetu. Na domačem trgu so imeli 14-odstotni delež. V najboljših časih je podjetje z vsemi svojimi poslovnimi enotami in tozdi zaposlovalo med 4500 in 5000 delavcev, nanje je bilo vezano na tisoče kooperantov in obrtnikov, posredno je bilo od njih odvisnih več kot sto tisoč ljudi po vsej tedanji Jugoslaviji.

Tovarna JOR (Jakob Oražem Ribnica) je bila prva tovarna športnega orodja na Slovenskem, tesno povezana z nastankom in razvojem sokolstva pri nas, njihova športna orodja pa so uporabili tudi na prvi jugoslovanski sokolski »olimpijadi« leta 1922 v Ljubljani.

Starejši bralci se bodo še spomnili orodij v šolskih telovadnicah, na katerih je bil vtisnjen logotip JOR. Orodje, kot so koze, konji, bradlje, blazine …, je bilo sinonim kakovosti, z njim pa so med obema vojnama opremljali domala vse šole na širšem jugoslovanskem prostoru, v številnih šolskih telovadnicah se je ohranilo še daleč v drugo polovico preteklega stoletja. Podjetje je iz pozabe obudila zanimiva panojska razstava, ki je bila spomladi na ogled sredi Ljubljane, z naslovom Prvi stadion in prva tovarna športnega orodja na Slovenskem.

Nekoč smo imeli

Tokrat izjemoma ne bomo pisali o propadlem podjetju, pač pa o uspešni in sladki zgodbi: o Gorenjki, najslavnejši tovarni čokolade pri nas, in o njeni častitljivi sto let dolgi zgodbi. Podjetje se med drugim ponaša z nekaj oskarji za embalažo ter kar nekaj laskavimi priznanji za blagovno znamko, ki ji potrošniki najbolj zaupajo.

Tovarna Gorenjka iz Lesc, sestavni del podjetja Žito, ki je v lasti hrvaške Podravke, je edini slovenski ponudnik, ki čokolado izdeluje po lastni recepturi vse od surovin do končnega izdelka. Zavidljiv jubilej bodo v začetku junija v Mestnem muzeju Radovljica počastili z veliko razstavo, ki nastaja pod vodstvom kustosinje Katje Kreutz Praprotnik. Obogatena bo s predmeti, ki so jih nekoč uporabljali pri izdelavi čokolade, ter s spomini nekdanjih in sedanjih zaposlenih v Gorenjki. Pri pripravi razstave so sodelovali tudi z družino Zavrtanik, ustanoviteljico tovarne. V Žitu pa praznovanje zaznamujejo tudi z omejeno izdajo čokolad v retro podobi. Prav ovitki čokolad so namreč njihov dolgoletni zaščitni znak, še vedno je najbolj prepoznavna maskota ljubka deklica v narodni noši, ki jo je leta 1985 narisal legendarni Miki Muster.

Leta 1828 je v Ajdovščini začela obratovati prva tekstilna tovarna na naših tleh pod imenom Cesarsko kraljeva privilegirana mehanična predilnica Ajdovščina. Privilegirana zato, ker je smela presti bombaž. Postavljena je bila s kapitalom tržaških trgovcev in podjetnikov, ki so ocenili, da je reka Hubelj idealna za pogon tekstilnih strojev, v okolici pa je bilo na voljo dovolj poceni delovne sile. Z novo tovarno so v kraj prišli strokovnjaki, ki so prinašali novo znanje in navade, in vse to je vplivalo na napredek celotne Vipavske doline.

Ob vstopu v dom starejših na ljubljanskih Fužinah obiskovalce pozdravijo lepo urejene vitrine, v katerih so razstavljeni izdelki stanovalcev, tudi marmelade, sokovi, žganja, imajo celo lastno vino. Vse izdelke je mogoče tudi kupiti.

Na vino, ki so ga poimenovali Fužinčan, so posebej ponosni, saj so grozdje sami obrali, ga stosnili, vino donegovali in ustekleničili. Steklenici je dodana brošurica, kjer je opisana cela zgodba: od trgatve na Goričkem na domačiji stanovalke Angelce Butenko, vseh postopkov do nastanka vina, pri čemer je ob pomoči delovnih terapevtov in drugega domskega osebja sodelovala večina pokretnih stanovalcev. Mnogi stanovalci še obvladajo veščine iz svojih mlajših let, zato je v domu tako zelo razvito družabno življenje in tudi najrazličnejše skupinske delavnice in prireditve.

Novi koronavirus nas je zadel tja, kjer smo najbolj ranljivi. Razmaknil je zastore, za katerimi smo skrivali naše zavedanje, da je življenje negotovo, da medicina številnih bolezni ne zna pozdraviti in da nismo nesmrtni. Začeli smo se zavedati, da bomo enkrat vsi umrli. To je citat iz ene od kolumn, ki jih v časopisu Dnevnik objavlja Matjaž Figelj, dr. med., subspecialist in magister paliativne medicine. S svojimi nekonvencionalnimi pogledi je dodobra razburkal zdravniško srenjo, širši družbi, ki noče videti staranja in se noče ukvarjati z umiranjem, pa je nastavil ogledalo. Izkušnje je nabiral kot vodja oddelka za paliativno oskrbo v novogoriški bolnišnici, o paliativni oskrbi je predaval študentom ljubljanske medicinske fakultete, specializantom družinske medicine ter zaposlenim v zdravstvenih domovih in domovih za starejše. Pogovarjala sva se v enem izmed domov starejših v Ljubljani, kjer je imel pred tem družinske sestanke.