V starem mestnem jedru Celja je prostorna in prijetna trgovina s športnimi oblačili blagovne znamke Toper. Čeprav tega nekoč uglednega podjetja že dolgo ni več, se je blagovna znamka ohranila, njena lastnica je Sara Stepanjan, kakovostne izdelke nekoliko višjega cenovnega razreda v manjših serijah šivajo v tujini, na voljo so na spletu ter v trgovinah v Celju in Kranju.

Podjetje Toper danes pretežno povezujemo z razmahom slovenskega tekmovalnega smučanja, predvsem z olimpijskimi igrami v Sarajevu leta 1984, ko je z oblačili opremilo kar deset smučarskih reprezentanc ter vse hostese in informatorje. Izjemen uspeh je podjetju odprl vrata na številne tuje trge. Uspešna je bila prodaja bund v tujini, saj so jih le na Češkoslovaškem letno prodali okoli 60 tisoč. Sinonim za kakovostno bundo je bila toprovka.

O naraščajočem številu starejših oseb, o njihovi vse večji odvisnosti od pomoči drugih, kamor spada tudi omejena mobilnost, ker mnogi zaradi starosti, bolezni ali drugih težav več ne morejo sami voziti, mlajši družinski člani pa imajo svoje obveznosti, govorimo že dolgo. Slabo razvita mreža javnih prevozov to težavo še povečuje, saj so mnogi manjši kraji praktično brez javnih povezav z večjimi mestnimi središči.

V teh središčih pa je vse tisto, kar starejši ljudje pogosto potrebujejo: bolnišnice, zdravstveni domovi, lekarne, upravne enote, banke, pošte, specializirane trgovine … V praksi to pomeni, da so starejši ljudje pogosto bolj ali manj prepuščeni samim sebi, svojcem ali prijateljem. Nekateri sicer uporabljajo taksi, kar pa je primerno za večja mesta, za oddaljene kraje je to preprosto prevelik finančni zalogaj.

Zvone Dragan je četrt stoletja preživel v politiki in dvajset let v diplomaciji, od tega sedem let kot jugoslovanski in 13 let kot slovenski diplomat. Bil je priča najbolj prelomnim dogodkom nekdanje skupne države, nato pa je bil dejaven pri graditvi slovenske diplomacije. Svoje bogate izkušnje je po upokojitvi kar šest let prenašal na študente Fakultete za družbene vede kot zunanji predavatelj predmeta Diplomatski in konzularni odnosi.

Svojo osebno zgodbo, ki je hkrati tudi dragocena pripoved o političnem dogajanju zadnjega pol stoletja na naših tleh, je zajel v knjigi Od politike do diplomacije, v kateri je opisal tudi razmere ter dogodke, ki so zaznamovali življenja ljudi v nekdanji Jugoslaviji.

Leta 2005 je podjetje Mont Kozje zaznamovalo pol stoletja svojega obstoja, a namesto na slovesnost ob jubileju so delavci odšli na zavod za zaposlovanje. Mnogi zaposleni še vedno menijo, da je imelo podjetje dobre možnosti za preživetje in bi lahko vsaj del njihovih najboljših šivilj in tehnologov ohranil delo.

Mont ni bilo veliko podjetje, v najboljših časih je bilo zaposlenih 240 ljudi, a za majhen kraj, kot je Kozje, sredi nekdaj slabo razvitega Kozjanskega, kjer za ženske praktično ni bilo nobene službe, je to podjetje marsikomu pomenilo preživetje, socialno varnost in perspektivo. In bilo je, skupaj s steklarno Dekor, ki je potonila nekako v istem času, gonilo napredka in glavni pokrovitelj večine krajevnega kulturnega in športnega življenja.

Vse več starejših toži o slabi dostopnosti do poštnih, bančnih in upravnih storitev. Poštne poslovalnice po Sloveniji zapirajo svoja vrata, delo prevzemajo pogodbene pošte, banke ukinjajo bankomate in zapirajo bančne izpostave. Ljudje iz manjših krajev ponekod ne morejo do svojega denarja, saj v kraju ni več bankomata, marsikateri nimajo lastnega prevoza, javnega prevoza pa marsikje ni, vse več starejših postaja odvisnih od svojcev ali dobre volje sosedov.

Dodatno težavo predstavlja delovni čas omenjenih ustanov, ki se skrajšuje, pred vhodom se nabirajo dolge vrste, ljudje čakajo v različnih vremenskih razmerah, saj preventivni zdravstveni ukrepi zaradi covida-19 omejujejo število oseb v poslovalnici. Starejši se upravičeno počutijo prizadete in nemočne. Vsi niso vešči urejanja zadev prek računalnika, marsikateri ga sploh nimajo, v oddaljenih krajih je tudi signal slab ali pri hiši sploh ni interneta.

To trditev je še vedno slišati med ljudmi, prav tako so Sveine kuhinje še vedno v uporabi v številnih gospodinjstvih. Funkcionalna zasnova, všečen videz, odlični materiali in kakovostna izdelava so bili razlogi za nakup kuhinje tega nekoč uglednega podjetja iz Zagorja ob Savi in so odtehtali tudi nekoliko višjo ceno.

Svea je bila nekdaj med vodilnimi slovenskimi proizvajalci kuhinjskega pohištva z najvišjim tržnim deležem na domačem trgu, uspešna je bila tudi v tujini. Kuhinje so po kakovosti spadale v visok, po ceni pa v višji cenovni razred. A tudi Svea, ki je preživela osamosvojitev, izgubo jugoslovanskega trga in tudi čase, ko so drugo za drugim hirala nekoč odlična lesnopredelovalna podjetja, je na koncu omagala. Spremenjene gospodarske razmere, odpiranje mej in huda konkurenca, visoka zadolženost in prepočasno prilagajanje novim pogojem so podjetje,...

Moška srajca, skrbno zložena, z bucikami pritrjena na karton, ovita v tanek bel papir, skrbno položena v lepo kartonsko škatlo, bele ali nežno modre barve, kasneje s tankimi temnejšimi črtami ... Bile so najbolj znan izdelek Laboda, ki so se mu kasneje pridružile elegantne ženske bluze, krila in vrhnja oblačila.

Zgodba o začetkih tovarne Labod seže v leto 1924, ko sta obrtnika Ivan Medic in Jožko Povh v obrtni delavnici v Novem mestu začela šivati perilo. Nekaj let kasneje sta se ločila in nadaljevala vsak s svojo dejavnostjo, a je obstal le Medic. Ta je že leta 1933 v beograjskem patentnem uradu prijavil znak belega laboda kot zaščitni znak kvalitete. Med vojno je Medicova tovarna delovala le občasno, po vojni pa so jo nacionalizirali in podjetje preimenovali v Industrijo perila Novo mesto. Leta 1949 je sodelovalo na razstavi lokalne industrije  in obrti v Ljubljani in dobilo prvo priznanje, naročil pa je bilo toliko, da so leto kasneje že pričeli z dvoizmenskim delom. Šele leta 1963 pa se je podjetje preimenovalo v Labod, tovarna srajc Novo mesto. 

Na nas se je s pismom obrnila bralka (ime in naslov hranimo v uredništvu), ki meni, da banke in zavarovalnice z zavarovanji zavajajo upokojence. Sama je imela pri Novi Ljubljanski banki sklenjeno življenjsko zavarovanje NLB Vita, a je po štirih letih in pol ugotovila, da gre za zavarovanje brez varčevalne komponente oziroma da bo vplačala bistveno več, kot bo znašalo končno izplačilo. Zato se je odločila za prekinitev zavarovanja, vendar so ji v banki izplačali le eno tretjino dotlej vplačanih sredstev, kar se ji zdi, kot je zapisala, »izkoriščanje upokojencev«.

Imeli smo tovarne

Zgodovina podjetja Gradis je tudi zgodovina razvoja gradbeništva v Sloveniji. Nastalo je iz nacionaliziranih zasebnih gradbenih podjetij in tistih, ki so jih zapustili okupatorji, po osvoboditvi pa je Direkcija državnih gradbenih podjetij prevzela upravljanje vseh in jih z uredbo vlade 4. oktobra 1945 združila v gradbeno industrijsko podjetje Gradis.

Prva naloga podjetja je bila obnova porušene domovine, predvsem industrije in hidrocentral. Gradis je zgradil vse najpomembnejše objekte prvega povojnega gospodarskega zagona: Litostroj v Ljubljani, Tovarno glinice in aluminija Kidričevo, TAM Maribor, objekte železarn na Jesenicah in Ravnah, hidrocentrale Mariborski otok na Dravi ter Moste in Medvode na Savi.

Na Trubarjevi cesti v Ljubljani že nekaj časa brnijo gradbeni stroji, dvorišča, porisanega z grafiti, ni več, tudi oken, za katerimi je zadnja leta potekalo živahno ustvarjanje članov Socialnega centra Rog, ni več. Na zemljišču nekdanje tovarne Rog, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana, so po njenem dokončnem propadu svoj začasni dom namreč našli mladi alternativni umetniki, zdaj pa bo na tem mestu zrasel sodoben stanovanjsko-poslovni center. Spomin na Rog bo dokončno zbledel.

Tovarna koles in pisalnih strojev Rog se je v prostore nekdanje tovarne usnja na Trubarjevi ulici preselila leta 1952. Začetek tovarne pa sega v leto 1949, ko so v prostorih nekdanje milarne na Viču ob pomoči strokovnjakov tovarne Puch iz Gradca začeli izdelovati dele za kolesa. Ime je podjetje dobilo po sedežu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih enot v Kočevskem rogu. Postopno so opustili izdelavo pisalnih strojev, ohranili pa nekatere druge dejavnosti, kolesa so serijsko redno začeli izdelovati leta 1957. Tovarna je uresničevala besede tedanjega gospodarskega ministra Luke Leskoška, da so kolesa pridobitev za ljudi, ki bodo tako hitreje prišli v službo in domov. O silovitem razvoju govori podatek, da je Rog že leta 1963 postal največji jugoslovanski proizvajalec koles, kar je ostal vse do osamosvojitve Slovenije. O dvigu produktivnosti pa pričajo številke: leta 1958 je ena zaposlena oseba na leto izdelala 50 koles, leta 1967 že 247.