Starosti prijazna Ljubljana

Starejši Ljubljančani najbolj pogrešajo manjše trgovine v mestu in raznovrstne storitve na domu, predvsem pa dvigala v blokih, v katerih živijo, je pokazal posvet o bivanju in bivališčih, ki ga je v projektu Svetovne zdravstvene organizacije »Starosti prijazna Ljubljana« pripravil Inštitut Antona Trstenjaka skupaj z mestno zvezo upokojencev, mestno občino Ljubljana in našo revijo.

Pripombe meščanov lahko strnemo v naslednja priporočila:
V Ljubljani veliko visokih stavb nima dvigal, zato starejši stanovalci, ki so slabše gibljivi in živijo v višjih nadstropjih, ostajajo doma in so socialno osamljeni.
Po veljavni zakonodaji dvigal ne potrebujejo stavbe, ki imajo največ štiri nadstropja. Za vgraditev dvigala je tudi treba dobiti soglasje prav vseh stanovalcev, kar pa skoraj ni mogoče doseči. Cenejša rešitev je dvižni podest ali stol, ki ga je mogoče montirati na stopnišče stavbe in s katerim se slabo premična oseba iz različnih nadstropij hiše prepelje v pritličje in nazaj. Potrebno bi bilo spremeniti zakonodajo ter dati pobudo za razpis subvencij, namenjenih varnostnim preureditvam stanovanj, v katerih živijo starejši ljudje. Ti se namreč pri vzdrževanju svojih stanovanj soočajo z materialnimi stiskami in tudi z revščino. Potrebno bi bila tudi ustanoviti agencija za pomoč starejšim pri zamenjavi večjih stanovanj za manjša, pri selitvah, ureditvi in prilagoditvi njihovih stanovanj.
Da bi ljudje dlje in čim bolj kakovostno živeli v lastnih stanovanjih, kar si tudi želijo, bi morali ustvariti bolj razvejano mreža storitev na domu. Kljub velikim potrebam pa je v Ljubljani le 113 oskrbovalk na domu. Pri tovrstnih storitvah bi s pomočjo ustrezne posvetovalnice lahko sodelovali tako upokojenci, ki bi to želeli, kot tudi nezaposleni občani.
Oskrbovana stanovanja stanovalcem povsod ne nudijo vseh ugodnosti, zaradi katerih so se starejši odločili, da bodo živeli v njih. Mimo tega jih je mogoče tudi kupiti, kar pa načeloma ne bi smelo biti. Zato bi morale organizacije starejših meščanov v sodelovanju s stanovalci ter vodstvi bivalnih ustanov spremljati kulturo in kakovost bivanja v njih.
Meščani v mestu pogrešajo nekdanje manjše trgovine z osebnim odnosom do kupca, prav tako tudi manjše obrtne delavnice, saj si starejši zavoljo najrazličnejših razlogov voženj v veletrgovine na obrobju mesta ne morejo privoščiti. Treba bi bilo zasnovati seznam najbolj potrebnih trgovskih in obrtnih dejavnosti ter s subvencijami ali davčnimi olajšavami pomagati posameznikom, ki bi jih bili pripravljeni odpreti.