Aktivno staranje je to, da znaš biti zadovoljen

V življenju se zgodi veliko sprememb, tudi težkih, in hudo je, če mislimo, da se to dogaja samo nam. Soočiti se z realnostjo življenja pomeni tudi to, da se človek zaveda, da bo nekoč morda bolan, zagotovo pa star. Če se pripravi na to, če se nauči izpuščati svoje moči in sposobnosti, se veliko laže sooči z vsem tistim, česar ne more spremeniti, pravi Metka Klevišar, ki že desetletja osvešča javnost o zdravju, predvsem pa o skrbi za bolne in umirajoče. O prilagajanju novim razmeram, ki jih prinesejo leta, posebne življenjske okoliščine ali bolezen, govori kot zdravnica, kot ženska v zrelih letih, pa tudi kot bolnica z multiplo sklerozo, ki jo spremlja že od mladosti, a si prizadeva življenje organizirati tako, da bi jo bolezen kar najmanj ovirala.

Dokler smo zdravi in pri močeh, le redko pomislimo na to, kaj nas (morda) še čaka. Pa bi morali, mar ne?
Dejstvo je, da se moraš v življenju marsičemu prilagoditi, tudi temu, da postajaš čedalje starejši. Ne morem dajati recepta, kako se najlaže prilagodimo novim okoliščinam. Pomembno pa je, kako sprejemaš stvari, ki se ti dogajajo, ali samo kot nekaj hudega ali pa se, denimo, vprašaš, kaj mi ima to povedati?
Vsega se v življenju ne da vnaprej pripraviti, nekatere stvari pa je le mogoče urediti dovolj zgodaj, da ti je potem laže. Tudi čisto praktične stvari, kot je preureditev kopalnice.

Govorite tudi iz osebnih izkušenj, saj ste se že pred desetimi leti odločili za sobivanje s prijateljico.
Iz lastnih izkušenj vem, da je laže, če se od mladega prilagajaš bolezni, kot pa če te doleti v starosti. Veš, približno kaj lahko pričakuješ, in se na to počasi pripravljaš.
Z Julko se poznava še s fakultete, a dolga leta nisva imeli stikov. Bolniki so mi povedali, da je v Šiški zdravnica, ki dobro skrbi tudi za umirajoče. Tako sva se spoznali, sodelovali, veliko sva se pogovarjali. Julka rada vozi avto in me je vozila na predavanja po vsej Sloveniji. Tako sva prišli na zamisel, da bi se še preselili kam, kjer bi bili skupaj. Želeli sva dve manjši stanovanji v bloku z dvigalom in garažo spodaj in tako sva zdaj že deset let v Zupančičevi jami. Notranje prostore smo prilagodili, da lahko uporabljam voziček, tudi kopalnica je prilagojena. Skupaj sprejemava obiske, imava skupne finance in o vseh zadevah odločava skupaj. Opravila si razdeliva po tem, koliko katera zmore in kaj rada počne, hkrati pa ohranjava vsaka svojo osebnost in svoj intimni prostor. Zagotovo pa ne bi znali tako dobro sobivati, če prej ne bi dolga leta živeli sami.

Z leti se moraš naučiti opuščati svoje moči, pravite. To pomeni sprejemati pomoč drugega človeka ...
Ko si star, moraš računati s tem, da si vedno bolj nebogljen, da marsičesa ne zmoreš in da postajaš odvisen od drugih. Pa to ni tako grozno, če znaš osmisliti to odvisnost. Zato pa je potrebno, da vnaprej dopuščaš možnost, da se ti lahko v življenju marsikaj zgodi - denimo huda bolezen, poškodba, demenca. Upaš, da se ne bo, a možno je. Če o tem leta prej razmišljaš, potem veš, da se bo našel izhod. Takrat se pokaže, kakšne odnose imaš z drugimi ljudmi. Odnose pa je treba graditi od rojstva. To je zametek dobrega medgeneracijskega sodelovanja.
In ko govorimo o medgeneracijskem sožitju, pogosto slišimo: ja, za to pa morajo skrbeti mladi. Kje pa! To je stvar starih. Tako kot morajo mladi spoštovati stare, morajo stari spoštovati mlade. Če si star, to še ne pomeni, da imaš vso modrost in pravico zahtevati, da se vsi vrtijo okoli tebe. Če se ne soočiš s svojo omejenostjo in končnostjo, boš vedno bolj nezadovoljen.
Pogosto imam občutek, da so stari ljudje bolj zagrenjeni, bolj nezadovoljni, bolj tečni. Seveda to ne velja za vse. A mnogi so res taki. Vsem okoli sebe zagrenijo življenje, preden nezadovoljni umrejo.

Kje pa lahko poiščejo pomoč ljudje, ki z bližnjimi niso v dobrih odnosih ali nimajo svojcev?
Meni se zdi najpomembnejša medsosedska pomoč. Premalo poudarjamo pomen dobrih medsosedskih odnosov. Sosed je pri roki takrat, ko ga potrebuješ. A da si lahko pomagamo, se moramo najprej poznati. Jože Ramovš ima zato prav poseben izraz: »človekovanje«. Nič posebnega ni treba, pač pa to, da se povsod, kjer se srečujemo, srečujemo kot ljudje. Pomembno je, da si poiščeš dovolj socialnih stikov. To pomeni, da moraš kdaj koga povabiti ali da moraš sprejeti povabilo, kadar te kdo povabi. Midve marsikoga povabiva na kosilo. Pa ni treba skuhati nič posebnega. Povabilo pač pomeni, da bomo skupaj sedli, skupaj pojedli in kaj rekli. Zelo je pomembno, da kdaj poveš kaj o sebi, saj s tem zaokrožiš svoje življenje, ovrednotiš vse to, kar si doživel.
Imava res veliko obiskov. Pa vedno kdo kaj prinese; v spomladanskem času dobivava vreče že očiščenega regrata, gospa pri štiriinosemdesetih nama ob praznikih speče potico, kakih dvajset jih napeče in na naju nikoli ne pozabi, še starejša je gospa, ki nama nosi čudovite vaniljeve rogljičke. Vse to je sad najinega človekovanja.

Toda ali ni res, da postajamo vse večji individualisti, da nas družba sili, da vsak najbolj misli nase?
Mogoče res, a to ni dobro. Potem si ti res najbolj ubog izmed vseh. Ena najpomembnejših stvari v življenju je, da vidiš druge, da vidiš, da nisi edini v teh okoliščinah in da se od drugih tudi učiš. To je naša solidarnost.
Je pa res, da si v bolezni, pa tudi s starostjo, čedalje več sam. Tudi če imaš okoli sebe družino ali prijatelje, si bolj sam. In če ne znaš biti sam, je to lahko hudo. Potem ti mora vedno kdo napolniti to samoto.
Če ne prej, se mora človek v starosti spet naučiti živeti sam s seboj, če hoče živeti mirno in zadovoljno. Kdor zna živeti sam s seboj, ne bo po nepotrebnem obremenjeval drugih, tudi ne bo nesrečen, ker naj bi mu drugi posvečali premalo pozornosti. Ne bo se vrtel samo okrog sebe, pač pa bo videl ob sebi tudi drugega človeka, ki morda potrebuje pomoč.

In ko pride bolezen, kako jo »udomačiti«, kot vi radi rečete?
Ta izraz sem povzela po Malem princu, ki je udomačil lisico in svoji prvi knjigi sem dala naslov - Kako udomačiti bolezen. Dokler je bolezen samo tu, je nekaj, proti čemur se bojuješ, ko pa jo udomačiš, postane del tvoje življenjske zgodbe. Z njo moraš živeti, se z njo bojevati in se iz nje učiti.
Seveda je neprijetna in bi bilo bolje, če je ne bi bilo, a je nekaj, kar zelo vpliva na tvoje življenje in ga po svoje oblikuje. Zato se potrudiš, da si narediš življenje čim bolj sprejemljivo. Ob vsem, kar bolezen prinaša hudega, pa lahko v njej najdeš nekaj, kar je dobrega, kar ti pomaga odkriti, kar je bistveno v življenju. Kako se bo soočil z boleznijo, je odvisno od vsakega posameznika. Ljudje smo si zelo različni in v času bolezni in starosti to različnost še bolj občutimo. Na splošno pa velja, da imamo ljudje veliko življenjske energije, ki jo moramo spodbuditi. Bolezen pa je tak dejavnik, ki jo spodbudi, lahko pa tudi ne.
A če pogledate naokoli, vidite, kaj vse zmorejo ljudje! To je treba videti in se iz tega učiti. Sama sem se veliko naučila od ljudi, ki jih srečujem. Več kot iz knjig.

V svojih knjigah pogosto napišete, kaj vse ste se naučili od svojih bolnikov?
Zares. Pri bolezni naj bi bila zdravnik in bolnik partnerja. Bolnik zagotovo ne more obvladati medicine, a človeško gledano, sta dejansko lahko partnerja z zdravnikom. Zato pač, ker vsak od njiju daje in vsak dobiva. Mislim, da je tudi delo zdravnika veliko lažje, če se zaveda, da tudi on dobiva.
Odvisno pa je od tega, ali je človek zate le primer, ki ga moraš obravnavati, ali pa ga jemlješ kot človeka, ki ti prinaša tudi svoje sporočilo. In tudi bolnik mora pristopiti k zdravnika s takim razmišljanjem. Je pa res, da vseh teh veščin ne dobiš med študijem, tega se nasploh težko naučiš iz knjig. Odnos do soljudi izhaja iz vzgoje, in to že od malega. Saj obstajajo izobraževanja in seminarji, a brez določene temeljne refleksije o življenju nasploh tak odnos zelo težko udejaniš v praksi. Morda ljudje, ki se odločajo za delo z bolniki ali starimi ljudmi, premalo razmišljajo o tem, kako gledajo na starost, ali iščejo samo službo ali delo, ki jih izpolnjuje.

Kakšno pa je vaše mišljenje o aktivnem staranju? Še posebej v letošnjem letu veliko govorimo o njem ...
Zdi se mi, da z aktivnim staranjem pretiravamo. Kar naprej poslušamo in beremo o tem, kako ljudje še v visoki starosti hodijo na različne tečaje na tretji univerzi, pa k telovadbi in obiskujejo različne vrste fitnesa in rekreacije, tečejo v naravi, nekateri celo maraton, plavajo, smučajo… Nekateri starejši imajo toliko dejavnosti, da v resnici sploh nimajo časa za druženje. Pa je to smisel starosti?
Naj povem primer: gospa pri petinosemdesetih vsak dan skuha kosilo za sedem ljudi in sama sestavi jedilnik. Pred meseci so jo operirali zaradi raka na dojki in je vse skupaj povsem neproblematično prestala. Rada vidi, da jo ljudje obiskujejo, saj se rada pogovarja. Mar to ni aktivno staranje? Morda jo lahko še veliko bolj občudujemo.
Kaj pa tisti ljudje, ki so nebogljeni in potrebujejo pomoč drugega človeka, saj marsičesa ne zmorejo več sami? Aktivno staranje je tudi to, da sprejemaš svojo nemoč, da si rečeš: tega ne zmorem več, zdaj pa moram to stanje sprejeti in zadovoljno živeti. Zame je tudi to aktivna starost, da znaš ohraniti določen življenjski optimizem tudi takrat, ko zmoreš čedalje manj. Res je vedno manj zunanje akcije, je pa toliko bolj potrebna notranja moč, ki ti pomaga sprejeti to stanje. Aktivno staranje je to, da znaš biti zadovoljen. Kaj ti pomaga, če si še tako aktiven, če v sebi nisi zadovoljen. Zadovoljstvo ni povezano le z zdravjem, biti zadovoljen pomeni, da sprejemaš življenje z vsem, kar te doleti.

Kaj pa tisti, ki so res popolnoma odvisni od tuje pomoči, kje najdejo svoje zadovoljstvo?
Na misel mi pride gospa, ki je zaradi multiple skleroze popolnoma priklenjena na posteljo, tudi s prstom ne more ganiti, pa še vedno prevaja. Računalnik uporablja s pomočjo senzorja na očalih. Res, neverjetna je. Ali če se spomnimo pokojnega dr. Felca, predstojnika idrijske psihiatrične klinike, ki si je znal oblikovati velik družabni krog, čeprav je bil priklenjen na posteljo. Vsi nimajo te sreče. Gotovo pa mora vsak pripravljen biti veliko sam, morda v družbi knjige. Dober sopotnik je tudi radio, tudi ta pomaga slediti življenju.

Ali menite, da med zdravniki potrebujemo geriatre, specialiste za starejše bolnike?
Po svoje bi jih res potrebovali, ker je v starosti več bolezni in bolnik po navadi dobiva različne terapije. Ta specialist predpiše to, drugi drugo in naenkrat mora bolnik jemati po deset različnih zdravil. Seveda to ni v redu. Geriater bi tudi presodil, katere stvari so za starejšega bolnika še smiselne in katere ne. Pa ne gre za varčevanje. Presoditi je treba, katera operacija ali terapija komu še koristi in katera ga samo obremenjuje ali še bolj izčrpava. Pogosteje moramo misliti na to, da ima vsak človek pravico in dolžnost, da se, kadar je le mogoče, sam odloča o preiskavah in zdravljenju. Je pa res, da marsikdaj svojci zahtevajo od zdravnika, da še kaj naredi, ali pa zahtevajo od bolnika, naj se vendarle še naprej bori. Kot je problem evtanazija, je prav tako velik problem tudi to, da človeku ne pustimo umreti.

Je smrt res še vedno taka tabu tema v naši družbi? Prav vi si že dolga leta  prizadevate ljudi osveščati o umiranju in pripravah na umiranje.
Umiranje je zelo realna stvar, čeprav se pogosto zdi, kot da se šele zdaj vemo, kako je treba umirati. A to ni res. Ljudje so že od nekdaj zelo dobro znali poskrbeti za umirajoče. Ne vedno in tudi ne povsod, a umiranje ni nekaj novega. Z otroki se je treba pogovarjati o vseh straneh življenje, tudi o bolezni in smrti. To je del življenja in otroka ne moreš obvarovati pred smrtjo, če o njej ne govoriš z njim.
Po mojem je še vedno najpomembneje omogočiti ljudem, da umirajo doma. Dobro je, da se razvija paliativna oskrba, da imamo hospice. A bolj kot razmišljati o hospicih se je pomembno pripraviti na smrt. Mislim, da mi je v vseh teh letih uspelo osvestiti ljudi, da se o tem čim več pogovarjajo, da umiranje sprejmejo kot dejstvo, da vnaprej načrtujejo podrobnosti. Ali veste, koliko družinam bi olajšali skrbi, če bi ljudje pravočasno napisali, kje in kako želijo biti pokopani? Oporoko bi moral narediti vsak, pa ni potrebno, da si star ali bolan. Je pa res, da se mnogi bojijo, da bodo umrli. Pa vendar bomo umrli vsi, nekoč že.
Še nekaj se mi zdi pomembno – hvaležnost. Da si, ko nekdo umre, hvaležen, da je bil, hvaležen za vse tisto, kar sta skupaj doživela. Enako kot si v starosti hvaležen za vse, kar si doživel ali naredil, in ne ogorčen nad vsem, česar ne zmoreš več.



Metka Klevišar je upokojena zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka. Pri delu z onkološkimi bolniki se je pogosto srečevala s stiskami neozdravljivo bolnih, zato se je posvetila osveščanju javnosti o pripravah na umiranje. Ustanovila je skupino za spremljanje hudo bolnih in umirajočih pri slovenski Karitas, iz katere je leta 1995 nastalo slovensko društvo Hospic. Zaradi svojih človekoljubnih prizadevanj je dobila priznanje za dobrotnico leta 1994 v akciji Ljudje odprtih rok, naziv Slovenka leta ter nagrado Mesta Ljubljane. Izdala je devet samostojnih knjig in napisala številne članke, tako, denimo, v tedniku Družina že 17 let objavlja svoja razmišljanja.
S prijateljico, prav tako upokojeno zdravnico Julko Žagar sta ustvarili bivalno skupnost; stanovanji imata sicer ločeni, a imata skupno gospodinjstvo. Obe imata že iz svojih zdravniških let izkušnje, da ljudje zelo potrebujejo nekoga, ki jih bo poslušal. Takrat ni bilo nikoli dovolj časa za daljše pogovore, pa jih uresničujeta zdaj. »Preden sem šla v pokoj, sem si rekla, da bom imela doma ambulanto in na vratih bo z metrskimi črkami pisalo Poslušalnica. No, zdaj na vratih nič ne piše, ljudje pa radi prihajajo k nama, pogovarjamo se v prijateljskem ozračju, včasih pa je dovolj že to, da le poslušava,« pravi Julka Žagar.