Za družbo, prijazno vsem generacijam

Z mednarodno konferenco Medgeneracijska solidarnost in staranje smo v Sloveniji sklenili evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami, kar pa seveda ne pomeni, da lahko prenehamo z iskanjem in razvijanjem novih možnosti za družbo, ki bo združevala vse generacije. Nasprotno, na konferenci se je pokazalo, da nas čaka še veliko izzivov.
Hkrati s tem dogodkom je v kongresnem centru na Brdu v začetku novembra potekala še mednarodna konferenca o projektu načrtovanja strategije staranja v osrednji Evropi - Central European Ageing Platform, Inštitut Antona Trstenjaka pa je počastil tudi dvajsetletnico svojega dela in spomin pokojne Mariji Kržič, aktivistke, ki si je vse življenje prizadevala za primerno družbeno ovrednotenje vseh življenjskih obdobij.
Zamisel, da bi evropsko leto posvetili medgeneracijskemu sožitju, se je porodila na podobnem srečanju leta 2008 prav na Brdu, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji. Vladimir Špidla, nekdanji evropski komisar za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti, ki je sodeloval že na konferenci pred štirimi leti, je tokrat opozoril na izzive socialne države s stališča nenehnih sprememb. Individualizacija staranja znatno vpliva na možnost ohranjanja stabilnega življenjskega standarda posameznika, saj je to zelo težko doseči brez institucionalizirane solidarnosti. Medgeneracijska solidarnost zajema vprašanje kulturne skladnosti v družbi, povezana je s splošno solidarnostjo in bo zahtevala odzive praktično vseh podsistemov (sociala, medicina, trg dela, izobraževanje …). Leta 2050 bo v Evropi živelo približno 20 milijonov ljudi, starejših od 80 let, ki bodo potrebovali 40 milijonov ljudi s polnim delovnim časom. Glavni problem medgeneracijske solidarnosti, meni Špidla, torej ni pokojninski sistem, temveč organizacija socialnih storitev za podporo življenja v starosti.
Dr. Teresa Almeida Pinto, predsednica združenja za medgeneracijsko valorizacijo in aktivni razvoj (VIDA) in koordinatorka evropskega projekta MATES - Vključevanje medgeneracijske solidarnosti - je med drugim opozorila da se dejansko izgublja generacijski stik med sorodniki, pa čeprav dolgoživost hipotetično omogoča stik med tremi ali celo štirimi generacijami. »Krivci« za razmajano medgeneracijsko sožitje so tudi migracije, ki preprečujejo stik vnukov s starimi starši, nove oblike družin (samohranilci, ločitve, manj otrok) in sodoben način življenja, ki je podaljšal aktivno dobo, manj je spontanega druženja …
Ker torej ni več toliko priložnosti, da se učimo drug od drugega ob skupnem bivanju, so nujni medgeneracijski projekti, pri katerih mladi in stari skupaj počnejo vnaprej načrtovane stvari. Take projekte morajo voditi usposobljeni profesionalci, ki znajo zunaj družine vnovič povezati generacije. Tako se ustvarjajo tudi novi poklici, nove priložnosti za skupno bivanje (mladi nimajo denarja za nakup stanovanja, starejši ne morejo vzdrževati velikih hiš ...).
Dr. Asghar Zaidi, direktor raziskav pri Evropskem centru za socialno politiko blaginje in raziskave na Dunaju pa je predstavil indekse aktivnega staranja, , s katerimi med državami članicami EU proučujejo zaposlovanje, zdravstveno stanje, življenjski standard starejših generacij in podobno. Aktivno staranje je temelj močne solidarnosti med generacijami, dober zgled pri tem so zlasti skandinavske države, medtem ko so na repu Latvija, Bolgarija, Grčija. Tudi Slovenija je večinoma uvrščena v drugo polovico držav. Po teh kazalcih ima sicer spodbudno okolje za uresničevanje aktivnega staranja, vendar prebivalci še ne izrabljajo dovolj teh možnosti. Kar pa zadeva možnosti za zaposlovanje, je Slovenija v zadnji deseterici, saj je v starostni skupini med 55 in 59 let starosti zaposlenih le malo državljanov. Visoke rezultate pa dosegajo Švedska, Velika Britanija in celo Portugalska, kar pa ni presenetljivo, saj je znano, da imajo Portugalci zelo nizke pokojnine in so za preživetje prisiljeni iskati dodatno delo.
Kaj pa mi?
Ker v Sloveniji doslej še ni bila opravljena obsežnejša raziskava o življenju starejših prebivalcev, nekaj odgovorov o potrebah, zmožnostih in stališčih prebivalcev 50+ nudi raziskava, ki so se jo leta 2010 lotili na Inštitutu Antona Trstenjaka. V njej je sodelovalo 1047 ljudi, med njimi dobrih 73 odstotkov upokojenih.
Anketiranci so med drugim ocenjevali različna področja, a se bomo osredotočili le na nekatere rezultate. Med drugim je zanimivo, da starejši prebivalci svoje zdravstveno stanje ocenjujejo na splošno bolje, kot to kažejo statistični podatki. Večinoma so starejši dokaj samostojni do devetinsedemdesetega leta starosti, nato pa pogosto potrebujejo pomoč. Nudijo jo domači oskrbovalci (družina, sosedi), ki pa tega bremena kmalu ne bodo zmogli. Nujno je urediti nacionalni sistem za dolgotrajno oskrbo in nego, saj je zaostalost za potrebami in sodobnimi možnostmi na tem področju odločilna ovira za krepitev javne solidarnosti pri nas.
Kar pa zadeva medgeneracijsko solidarnost, o kateri zadnje leto toliko govorimo, se je izkazalo, da imajo starejši zelo malo zglednih osebnih stikov z vrstniki iz svoje generacije, več pa z otroki, čeprav priznavajo, da se z mlajšimi včasih ne znajo pogovarjati.
Da mladi in starejši enako dobro razumejo drug drugega, meni 37 odstotkov vprašanih, nekaj manj jih meni, da starejši bolje razumejo mlade kot obratno. Da se sploh ne razumejo, pa meni 17 odstotkov vprašanih. »Dobro razumevanje« za vprašane najpogosteje pomeni, da se pogovarjajo, da se družijo, da so prijazni drug do drugega, si medsebojno pomagajo, sodelujejo, se spoštujejo …
Pri nas nismo vajeni, da bi nas v anketah spraševali, kako srečni smo, v tujini pa »stanje sreče« svojih državljanov redno merijo in si ga prizadevajo zvišati. Večina vprašanih se opredeljuje kot zelo srečne ali precej srečne. Tisti, ki svoje življenje doživljajo kot smiselno, so bolj srečni in obratno. Osrečuje jih, če se dobro razumejo s svojo družino, če so zdravi, če se družijo z otroci in vnuki in če vlada razumevanje med njimi. Na splošno pa lahko rečemo: čim starejši je človek, tem bolj ga osrečuje, da svoje življenjske izkušnje prenaša na druge.
Navdušenje (»duša kakovostnega staranja«, mu pravijo na inštitutu) je kot gorivo za življenjski polet v starosti. Navdušen človek namreč ostaja radoveden, in mladosten, zdravo aktiven do konca življenja ter prijeten sebi in drugim. In kaj je navduševalo in še navdušuje našo starejšo generacijo? Za Slovence zelo značilni so odgovori: delo (v službi in doma), družina (še zlasti preživet skupni čas z otroki in vnuki) in osebne lastnosti, med katerimi prevladuje veder pogled na svet, pomoč drugim ..
Druženje, pomoč in - delo
Dr. Jože Ramovš je spodbudil živahno razpravo z vprašanjem, s pomočjo
katerih lastnosti, značilnih za Slovence, bi generacije laže našle stične točke. Vsekakor bi kazalo za prenašanje znanja in izkušenj bolje izkoristiti veselje do druženja ob najrazličnejših priložnostih, in to od turističnih prireditev do praznovanj tradicionalnih in krajevnih praznikov, zabavnih in športnih prireditev. Ob tem pa bi že znane dejavnosti dopolnili z novimi, da bi se z druženjem naučili tudi kaj novega. Veliko slovensko vrednoto – delavnost bi morali izkoristiti s tako organizacijo dela, da bi sodelovale vse generacije. Podobno velja za pripravljenost priskočiti na pomoč, saj je sosedska pomoč pri nas, zlasti pa na podeželju zelo razvita in nanjo lahko v različnih okoliščinah resno računamo.
Za pristno sožitje v družbi pa bi bilo dobro starejše naučiti sporazumevanja z mlajšimi generacijami, kar je pogosto vir nezadovoljstva in posledično tudi nesoglasij. Še pomembneje pa je, kar je omenila Teresa Almeida Pinto, da se moramo vsi učiti in naučiti, kako naj skupaj živijo različne generacije.