Svečan, ivje in cvetje

Prosti čas | feb. '11

Svečan velja za zimski mesec, ko je lahko še pošteno mrzlo, ledeno in sneženo in več je ivja in ledenih rož kot resničnega cvetja.

Skoraj vse, kar v celinski Sloveniji razveseljuje vrtnarjevo dušo, moramo iskati med lončnicami. Klasični paradniki so vitezove zvezde (Hippeastrum), ciklame, morda še božični kaktusi ter nekateri predstavniki velike družine orhidej. Bilo pa bi krivično, če bi prezrli čeveljčke (Calceolaria), ki kot izrazito sezonske lončnice za enkratno rabo cvetijo prav v predpomladnem času. Svoje slovensko ime je rastlina dobila zaradi značilno ''copatasto'' razširjenega spodnjega dela cveta. Spretni si to lepoto morebiti pridelajo kar sami, še pametneje pa je odriniti nekaj drobiža za nakup v cvetličarni. Cena je v primerjavi z lepotnim zadovoljstvom prav sprejemljiva! Cvetje je lahko svetlo rumeno brez vsakega madeža, v cvetni mešanici so pogosti oranžni in bakreni odtenki. Na te barvne osnove so pri drugih dodane temnejše pegice in pikice v različno nepravilnem razporedu in gostoti, kar je zanesljivo dovolj, da ni mogoče govoriti o uniformiranosti ali cvetočem dolgočasju. Najbolj so cenjene nižje in zbite, toda dobro razvejane rastline z bogatim cvetjem. Zdaj je mogoče dobiti za strokovno vrtnarsko pridelavo skrižane sorte, ki dajejo popolnoma izenačene rastline. V hladnem stanovanju je za čeveljčke primerno rastišče nekje v senci in na hladnem, kjer ozračje ni izrazito suho, in cvetenje bo dlje trajalo, če jih držimo daleč stran od radiatorjev. Celo doma si je mogoče pridelati seme, a je sila drobno in za kalitev potrebuje tudi malce toplote, sicer zaman čakamo na vznik.

Od cvetja do marcipana

Še preden po Kalvariji nad Mariborom in drugod po gozdnih obrobjih zacveti črni trn, svoje velike belo rožnate cvetove odpre sladki mandljevec (Prunus dulcis), ki je v Primorju prvo cvetoče drevo, bolj na severu pa ne prezimi kjersibodi. Drevo, ki je sorodno marelicam in breskvam, ima sorazmerno velike cvetove, vendar od cveta do zrelega plodu potrebuje kar 7 do 8 mesecev. Celo v najbolj zavetnih vinogradniških legah po Štajerskem je to redek gost. Lep primerek pa vsako leto zacveti v mariborski mestni mikroklimi. Na to se sicer ne gre zanašati, za poskus pa ga lahko cepimo na breskov divjak. V izjemno ugodnem vinorodnem podnebju pri Znojmu na Moravskem je bil vse do druge svetovne vojne večji nasad mandljevcev. Kjer dobro obrodijo smokvovci, poznajo več sort s sladkimi jedrci in v ugodnem podnebju je to pomembna sadna vrsta. Celo podvrsta z grenkimi jedri (zaradi cianovodikove kisline so strupeni!) je zaradi nekaterih učinkovin koristna v kozmetiki in farmaciji. Zunanji omeseneli del prišiljenega in rahlo nakosmatenega plodu ni užiten in vedno uporabljamo le v trdi lupini spravljena jedrca. Zaradi njih rastlino že od feničanskih časov dalje gojijo po Sredozemlju, dandanašnji pa pogosto v velikem obsegu tudi drugod, denimo v južni Kaliforniji. Po Srednjem vzhodu in Južni Aziji je to samoniklo drevo. Seme sladkega mandljevca uporabljajo sveže in posebno posušene za pripravo sladic, posebno pomembno pri pripravi marcipana v slaščičarstvu, pa tudi za pridobivanje olja. Med prehrambenimi artikli jih v trgovini najdemo kot olupljene ali neolupljene, lahko tudi na tanko narezane.

Modri petelinčki

Morda bodo nekateri bralci menili, da se na vrtnarskih straneh naše revije pač ni umestno ukvarjati z živalskimi imeni. Potolažiti jih moram, da je za to kriva prožnost jezika in prilagodljivost imenoslovja, ki je nekaterim rastlinam pripisala tudi živalska imena. Slončkov, koštrunčkov (in podobnih kozlarij) res ni med njimi, zato pa imamo vsaj zajčke (Antirrhinum majus) in petelinčke (rod Corydalis). Prav petelinčki so pomembni v okrasnem vrtu, saj zacvetijo zelo zgodaj pomladi, nekako skupaj z zvončki in jetrniki. Dve vrsti sta samonikli tudi pri nas, njihovo cvetje pa je lahko belo, svetlo rožnato ali tudi zamolklo lila. Druge vrste, kar blizu 300 jih je in so večinoma doma na Kitajskem ter v območju Himalaje, so tudi rumene ali modre barve. Predvsem pri čvrstem petelinčku (Corydalis solida) poznamo veliko število vrtnih sort. Od tujerodnih je pomembna modrocvetna vrsta iz Sečuana na Kitajskem, C. flexuosa, ki se v naših vrtovih uspeva precej bolje kot izredno intenzivno modri kašmirski petelinček, C. cashemeriana. Vsi petelinčki so gozdne rastline, ki potrebujejo rahlo in zelo humusno prst, razbohotijo pa se v pomladni vlažnosti, pozneje pa prav hitro končajo svoj življenjski krog ter z gomoljčki v tleh čakajo novo pomlad. Če je pri nas dobil ta rastlinski rod ime petelinček, pa v strokovnem imenu, ki izvira iz grščine, zadeva čopastega škrjančka.

Namesto slikovne uganke

Fotografija progastih semen v velikosti fižola je morda za večino majhna uganka. Ime in tudi rastlina pa med ljubitelji nista neznanki. Iz takih semen zrastejo celo dva do tri metre visoke enoletnice z velikimi in slikovitimi listi, dekorativni pa so tudi nezreli plodovi. To je ricinus ali kloščevec (Ricinus communis je najbolj znana vrsta), ki pa ima pri nas še kopico drugih ljudskih imen: božja roka, čudežno drevo, klošč, krtičji strah, ročnik, vranec, vrdnek. Domače ali kupljeno seme že proti koncu februarja sejemo v lončke na okensko polico, ker za kalitev potrebujejo blizu 20 stopinj. Utrjene sadike pridejo na prosto šele v drugi polovici maja. Sadimo jih v majhne skupine ali posamič, ker zahtevajo več prostora v širino in višino. Posebej so cenjene sorte z rdečim listjem, saj so za vrtno in cvetličarsko rabo podobno mikavna kot soplodja ježkastih plodov, ki se proti koncu poletja pojavljajo na koncu poganjkov. Cvetje je majhno in neugledno, moški cvetovi so ločeni od ženskih. Za bujno rast je koristno izdatno gnojenje, kar največ sonca in toplote, do vodnih zalog pa rastline z globokimi koreninami prodrejo kar same. Rastlina najverjetneje izvira iz tropskega podnebja Afrike ali Indije, kot enoletnico pa jo gojijo po vseh toplejših krajih. Menda so rastlino poznali in gojili že stari Egipčani in druga ljudstva tam okoli, pa tudi v Evropi je že stara kulturna rastlina. Navzlic temu so še pred nekaj leti nabriti trgovci ponujali njena semena kot novost pod imenom “palma Christi”. Posamezna rastlina kloščevca je enako lepa tako na vrtu, kot tudi v večjem cvetličnem koritu, v majhnem vrtu ali sicer utesnjenem okolju pa zanj ni mesta. Semena kloščevca so za uživanje sila nevarna, ker vsebujejo nekaj še bolj nevarnih učinkovin kot je odvajalna sposobnost ricinoleinske kisline. Za majhnega otroka, ki vse nese v usta, je usodno že zaužitje dveh ali treh zrn. Sicer pa jih z drugimi pestrimi in barvitimi semeni lahko uporabimo za izdelavo okrasnih lepljenk. Takšni izdelki so vedno unikatni, ustvarjanje pa je prijetno opravilo.

Besedilo in fotografije: Izidor Golob

• Med lončnicami, ki nam lepšajo zimske urice, so pomembni čeveljčki, ki so dobili svoje ime zaradi bahato napihnjenega dela cveta. Množica vrtnarsko vzgojenih križancev (med starši je pomembna vrsta Calceolaria integrifolia iz Čila) se razlikuje po barvi in pisanosti, pa tudi po višini.

• Po širšem obrobju Sredozemlja pomladi med drevesi prvi zacveti mandljevec (Prunus dulcis), ki je sicer tudi gospodarsko pomembna rastlina. Užitna jedrca, ki se skrivajo v koščici, so uporabna podobno kot lešniki ali orehi. Poskus gojenja mandljevca je vreden truda že zaradi cvetja, tudi če ne upoštevamo plodov.

• Petelinček iz kitajske rastlinske zakladnice (Corydalis flexuosa) se prav dobro počuti v slovenski cvetlični gredici ali na skalnjaku, da le ima dovolj z organskimi snovmi založeno prst in pomladno vlago. Cvetje drugih petelinčkov je lahko belo, rožnato ali rdeče z vsemi možnimi vmesnimi prehodi.

• Semena kloščevca naj bi po svoji obliki in pisanosti spominjala na klope, vsakdanje ime za rastlino pa je ricinus (Ricinus communis). Ricinusovo olje razen v zdravstvu ga uporabljajo tudi za razsvetljavo in za tehnične potrebe.