Nekje na drugi strani mavrice

Prosti čas | mar. '11

Zelena polja, zeleni vulkani, zelena jezera, še morje je včasih zeleno. Kdor pravi, da je zelena Irska, ta še ni bil na Azorskih otokih.

Portugalska ima več potomcev; iz prvega zakona ima hčerko Madeiro, poleg nje pa še devet nezakonskih otrok z imeni Miguel, Maria, Terceira, Jorge, Pico, Faial, Flores, Graciosa in Corvo. Skupno ime zanje je Azori, domujejo pa sredi Atlantika, skoraj na pol poti med Lizbono in New Yorkom. Vsak izmed njih živi svoje življenje in ima svojo osebnost.
Devet otrok, devet otokov pa ima skupno značilnost – vsi so vulkanskega izvora in vsi dolgo časa niso bili naseljeni. Nekateri trdijo, da so jih morda portugalski morjeplovci odkrili že dobro stoletje pred Kolumbovo potjo v Indijo, zanesljivo pa je otoke portugalski kralj Alfonz V. naselil s prebivalci iz celinskih provinc tam okoli leta 1440. Torej še vedno pred Kolumbom. Otoki so bili vedno pomembna postojanka na poti proti obema Amerikama in tu so se radi ustavljali številni raziskovalci, če lahko tako imenujemo tedanje pomorščake, ki jih je v svet gnala predvsem želja po bogastvu. Azore so Portugalcem večkrat želeli iz rok iztrgati Španci; tu so mnogo kasneje evropske sile, kot tudi ZDA, gradile svoje vojaške baze; leta 1976 pa so naposled Azori razglasili delno neodvisnost od Portugalske ali avtonomno pokrajino Portugalske, s katero pa je tako kot z vsemi pokrajinami, ki jih politične vezi še vedno držijo povezane z materjo. Kot pravijo sami, so njihovi prebivalci dobri takrat, ko Portugalska potrebuje vojake za zagotavljanje miru v Afganistanu, ko pa otočje prosi za kakršnokoli pomoč, takrat ponavadi ni denarja.
Na devetih otokih v skupni velikosti dobre desetine Slovenije živi blizu četrt milijona prebivalcev, večinoma portugalskega porekla, ki se preživljajo z ribolovom, govedorejo in s kmetijstvom, kjer prednjači pridelava ananasa, tobaka in čaja.

Sao Miguel
Sao Miguel je največji med otoki, dolg je kakih osemdeset kilometrov in širok dvajset, na njem pa živi skoraj polovica vsega azorskega prebivalstva. Relief mu določajo trije večji vulkani ali to, kar je od njih ostalo, vmes pa je otok posejan z nekaj sto majhnimi vulkanskimi grički, med katerimi domujejo vasi z ozkimi ulicami in s slikovitimi cerkvami. Naokoli pa jezera, skrita v žrelih ugaslih vulkanov, zaraščene grape, ki parajo neprehodna, poraščena pobočja, slapovi, topli vrelci, širni pašniki, gozdovi. Predvsem pa na vsakem koraku cvetje – hortenzije, strelicije, lilije, azaleje, hibiskusi …
Letalo ponavadi ponese popotnika v Ponta Delgado, največje, prijetno zaspano mestece na otoku, kjer je tudi sedež oblasti vsega otočja. Za bazo si je dobro izbrati katerega od kmečkih turizmov, z najetim avtomobilom ter s pohodnimi čevlji pa ti se ti odprejo neskončne možnosti za raziskovanje otoka.

Narejeno iz solza
Že tretjič v tednu dni se pripeljeva na Vista do Rei, Kraljevo razgledišče nad Sedmimi mesti, Siete Cidades, najprivlačnejšo točko na otoku. Dež, sonce, dež, sonce ... vreme se spreminja dobesedno na pet minut in kar nekako se ne opogumiva, da bi se podala na štirinajst kilometrov dolgo pot, ki pelje gor in dol po robovih velikanskega kraterja, znotraj katerega ležita dve jezeri, ki sta ju pred davnimi leti s svojimi solzami napolnila mlada zaljubljenca.
Takrat je v kraljestvu Sedmih mest živel kralj, ki je imel prelepo hčer. Mladenka je imela zelo rada naravo in prav vsak dan je izkoristila za to, da se je sprehajala po poljih in gozdovih, ob rekah in po skritih dolinah. Nekoč pa je srečala mladega, očarljivega pastirja, ki je prek polj gnal svojo čredo. Sramežljivo sta izmenjala nekaj besed, naključje pa je hotelo, da sta se srečevala vse pogosteje in se tako počasi zaljubila do ušes. Na nesrečo je vse skupaj prišlo na ušesa dekličinega očeta, ki je hčeri prepovedal sestajati se z revnim pastirjem, saj je ves čas računal, da bo vzela bogatega princa in da se bo s poroko še povečalo njegovo kraljestvo. A dekle je strogega očeta le preprosilo, da se vsaj še enkrat, še zadnjič sestane s pastirjem. In ko ste se tako dobila, sta tako jokala, da sta s svojimi solzami napolnila dve jezeri, manjše zeleno in večje modro.
Znanstveniki pa so kasneje ugotovili drugo, pravo resnico, ki je pa je precej bolj dolgočasna; neprepustna tla so v vulkanskem žrelu zadržala vodo in ustvarila jezeri.
Midva pa le zakorakava po vulkanskem obroču. Počasi, skoraj ves dan, med kratkotrajnimi nalivi in med snopi sončevih žarkov, ki so našli pot med raztrganimi oblaki. Po hladnem vetru, ki pred seboj potiska gosto meglo in ki že v naslednjem trenutku tako hitro pojenja, da te skoraj pahne dol po gosto poraščenem pobočju. Vmes pa mavrice, ki so tod doma. Skoraj vsak trenutek, če se le malo uzreš naokoli, te spremlja barvast lok, ki se pne po nebu. Tako gost in tako blizu, da greš zlahka pogledat na njegov konec, ali je tam še tisto vedro zlata …  

Kar vtakneš v zemljo, zraste
Tam okoli leta 1850 se je pojavil na otoku nekdo, ki je kdove od kje prinesel s seboj ananas, ta pa je tu odlično pognal in danes veljajo Azori za pomembnega pridelovalca tega sadeža. V več kot 3000 steklenih rastlinjakih pridelajo na leto nekaj več ko dva tisoč ton ananasa, ki potrebuje dve leti, da dozori v slaba dva kilograma težak plod. Ker pa je temperatura na otoku pozimi malce prenizka in je treba rastlinjake dodatno ogrevati, se ananasu v prihodnje slabo piše. Dokler bodo stari stekleni rastlinjaki zdržali, bo šlo, ko pa jih bo treba zamenjati, se bodo domačini skoraj zagotovo preusmerili na kako drugo, bolj donosno kulturo.
Še pred tem pa je nekdo na otoke zanesel pomaranče. Te so krasno uspevale, Azorčani pa so kar tekmovali, kdo jih bo prej z ladjami, ki so do Evrope potrebovale približno dva tedna, dostavil na evropske tržnice. Ko pa je bila trgovina v polnem razcvetu, se je pojavila bolezen in drevesa so se posušila. Prazna polja je bilo treba zasaditi z nečem drugim. Z ladij, ki so se na svoji poti iz Azije ustavile v Ponti Delgadi, so bolj za šalo kot zares zanesli na polja čaj iz Kitajske, ta pa je živahno vzcvetel, zato so iz daljne Azije pripeljali še nekaj Kitajcev, ki so domačine izučili nove obrti. Dolga leta je štirinajst čajnih tovarn pridelovalo cenjeni azorski črni in zeleni čaj. Dve tovarni še danes režeta zelene lističe na dobrih petdesetih hektarjih, kjer jih posušenih pridelajo še vedno za blizu trideset ton na leto, le da so spretne roke obiralk izpodrinile moderne kosilnice.

Odkod prihaja vreme?
In če se že komu Azori zdijo nepomembni, majhni, odmaknjeni, to še zdaleč ni res, saj v celotni zahodni Evropi igrajo izredno pomembno vlogo. Že v 19. stoletju so različni znanstveniki, pa tudi monaški princ Albert I., ugotovili, da se anticiklon, ki se nastane nad Azori, v nekaj dneh pojavi nad Evropo in da ni bolj točne vremenske napovedi, kot ta. Če obrnemo drugače – Azori nam določajo, kakšno vreme bomo imeli!
Besedilo in fotografije: Matjaž Pirš