Tudi živalim z leti čutila pešajo
Vid, sluh, vonj, okus in otip so orientacijska čutila, med staranjem pa se tako kot drugi deli telesa spreminja tudi živčevje. Tako kot ljudem tudi hišnim psom in mačkam med staranjem otopijo čutila. Njihova iznajdljivost pa je povezana s telesno gibkostjo in z izostrenimi čutili. Psi in mačke prednostno izkoriščajo vonj in sluh, zanje manj pomembna čutila pa so vid, otip in okus.
Kljub uporabnosti vida je sluh naše najpomembnejše čutilo za orientacijo v prostoru. Psi in mačke slišijo zvoke, ki so oddaljeni štirikrat dlje, kot jih zaznamo ljudje. Njihova ušesa so oblikovana tako, da ujamejo nižje, višje in tišje tone kot človekova. Vsak uhelj je opremljen z mišicami, s katerimi ga lahko pes ali mačka samostojno premika v različne smeri, da ujame več zvočnih informacij. Pešanje sluha pri hišnih psih in mačkah je vidno po spremenjenem vedenju, ki pogosto spominja na neposlušnost, samovoljnost ali agresivnost. Naglušne živali se nikoli ne zanesejo povsem na pomoč ljudi, popolnoma oglušela žival pa se premika le, ko je to nujno potrebno. Naglušni psi in mačke veliko več lajajo ali mijavkajo, a zlahka mirno spijo v hrupni dnevni sobi.
Pešanje vida spremljamo ljudje med menjavanjem očal, s staranjem pa slabi tudi mišičevje v okolici oči. Vid psov in mačk je oblikovan tako, da najprej zaznajo premike na velikih razdaljah, njihov vidni kot sega od ramena do ramena, očesni barvni spekter pa zajema odtenke modro-vijoličnih, modrih, zelenih in rumenih, ne pa tudi rdečih barv. Živali se z vidom orientirajo tudi ponoči, pri čemer jim pomaga očesna opna tapetum lucidum.
Ko vid zamenjata voh in sluh
Hišne živali so bolj odvisne od vida kot prostoživeče, saj ga uporabljajo za komunikacijo s človekom in za orientacijo med številnimi predmeti v hiši. S starostjo postajajo oči živali motne in vid meglen. Težav z vidom, ki tako kot pri ljudeh opeša med prvimi, mnogi skrbniki živali sploh ne opazijo, saj psi in mačke to pomanjkljivost nadomestijo z zanašanjem na vonj in sluh.
Velikost smrčka psov in mačk je odvisna od vrste, v primerjavi s človekom pa je njihovo čutilo za vonj večje in pomembnejše. Zaradi številnih vonjalnih celic živali delno sposobnost vonjanja ohranijo vse do smrti. Stanovanjski psi vonjanje uporabljajo redkeje kot zunaj živeči psi. Pešanje vonja starim psom spremeni življenje, saj iz okolja pridobivajo manj informacij, vendar pa je izginjanje vonja veliko bolj tragično za mačke. Mačke se namreč pri jedi vedno zanašajo na vonj, njihovo neješčost pa skrbniki rešujejo s pripravo bolj aromatične in pogrete hrane.
S pomočjo devet tisoč celic na jeziku človek zaznava sladke, slane, kisle in grenke okuse. Zaznavnost jezika pa tako človeku kot živalim opeša med prvimi, najprej pa otopijo celice za slane in sladke jedi. Psom in mačkam so zaradi preproste zgradbe jezika všeč intenzivni okusi. Neprimeren vonj in okus pa psov ne odvrne od goltanja, pri žretju gre namreč za dedno izražen pohlep po hrani, njihova požrešnost pa se s starostjo še stopnjuje. Hišne mačke so ob hrani bolj previdne kot psi, delimo pa jih na mačke z željo po okušanju, na tiste z željo po določeni teksturi hrane in na mačke z željo po neomejeni količini hrane.
Koža je zaščitni organ, ki zazna vse taktilne dražljaje iz okolice. Čeprav se s starostjo občutljivost kože zmanjša predvsem na dlaneh in podplatih, gre v primerjavi z odmiranjem drugih čutil za drobne spremembe. Tudi psi in mačke imajo odlično razvit čut za dotik po vsej površini telesa. Pri njih ločimo odlakane in gole površine, ter tipalke na gobcu in obrveh. Štirje od petih čutov z leti otopijo, taktilno zaznavanje pa tako pri človeku, kot tudi pri psih in mačkah ostane mladostno in živo in prav zato se starejši ljudje in stare živali ne branijo božanja in objemanja.
