Naše legende: Dragan Bulič

Zgodbe | mar. '11

Dragan Bulič, rojen Ljubljančan, se dobro spominja otroških let, ki so mu tekla v Spodnji Šiški. »Zemljo krast, koza klanf, med dvema ognjema so bile igre, ki so poleg nogometa, hokeja in seveda šole bogatile moje fantovsko življenje. Moj oče je bil policijski inšpektor in je nekaj časa delal pri diplomatski službi v Grazu v Avstriji. Tako mi je nekoč pripeljal kolo, kar je takrat pomenilo pravo bogastvo. Pol Spodnje Šiške se je takrat učilo voziti z mojim kolesom. Nekje pri petnajstih letih sta me zadeli ljubezen in glasba. Trudy ji je bilo imen in prišla je iz Francije; zadelo pa ni samo mene, vsi fantje iz naše ulice so bili do ušes 'zacopani', le da ona tega ni vedela. Takrat so začele prihajati tudi prve plošče iz tujine, male in velike. Te pa so me zaznamovale za vse življenje. Po maturi na Šubički je bilo popolnoma jasna moja pot na pravno fakulteto, saj je bila moja želja postati policijski inšpektor in loviti lumpe. Toda matematika pri statistiki in politični ekonomiji je bila previsoka ovira za 'inšpektorja Buliča'. Na začetku sedemdesetih je revija Mladina pripravila zahteven glasbeni kviz, na katerem sem zmagal. Nagrada je bil gramofon Slavica, intervju z menoj v Mladini in povabilo glasbenega guruja Radia Študent Riharda Kisliha, da se jim pridružim.«
Dobri dve leti je bil Dragan vpet v glasbo Radia Študent in kot tak malce sumljiv in pod drobnogledom takratnih špicljev. Potem pa petnajst mesecev vojaščine. »Tudi zdajšnji mulariji kako leto zdoma ne bi škodilo. Če odštejem idejnopolitični vidik vojaščine, s katerim so nas pitali, je bila to krasna izkušnja in velika šola za življenje. Takrat sem prvič videl, kaj nastane iz človeka, če mu daš malce oblasti. Nekakšna človeška žival! Sicer se mi je to zgodilo tudi v službi. O, pa tudi povedal sem to eni izmed mojih nedavnih šefic.
Leta 1974 je odšla v pokoj legendarna glasbena urednica Marjanca Vojnovič. Tako so me povabili na Radio Ljubljana in me redno zaposlili. Postal sem  urednik v glasbenem programu, med kolegi, ki so bili vsi sami velemojstri, seveda vsak na svojem področju. Radio Ljubljana, pozneje Radio Slovenija je izbiral, gojil, ustvarjal vse zvrsti glasbe, za vsaka ušesa je je bilo dovolj in bila je kakovostna. Vse do takrat, ko je radijsko krmilo prevzel Vinko Vasle, ki mu je, skupaj z odgovornimi urednicami uspelo utišati Glasbeni program.«
Z Draganom Buličem je Radio Ljubljana dobil tudi novo kakovost. Do tedaj namreč glasbeni uredniki načeloma niso nastopali pred mikrofonom. Svoj smisel za govorjeno besedo je Dragan pokazal že na Radiu Študent, v novi službi pa je vse skupaj še nadgradil in tako so lahko nastajale avtorske oddaje, pri katerih je bil Dragan zraven od začetne zamisli do končnega izdelka.
»Kaj pravzaprav pomeni nadgraditi tisto, kar sta ti dala že mati narava in pridobljeno znanje. Pomeni to, da vedno sedeš pripravljen k mikrofonu, da ne podcenjuješ poslušalcev, da si dojemljiv za kritične besede, da skušaš biti boljši. Delal sem glasbene opreme, kmalu pa tudi večje projekte, samostojne glasbeno govorne oddaje, ki so se kar dobro prijele. Moja 'ljubica' je bila oddaja ŠTOS – Še v torek obujamo spomine. Njeno prvo ime pa je bilo SOS - Še v soboto obujamo spomine. Ker pa je bila sobota tudi dan, poln športnih dogodkov, sem moral sobotne, pozneje pa še sredine večere zapustiti in presedlati na torke. Sicer sem pridobil kar nekaj časa, vendarle se moram strinjati s tistimi, ki trdijo: Zamenjati uro in dan predvajanja oddaje, ki se je usedla poslušalcem v ušesa in osvojila njihova srca, je radijski smrtni greh. Ali pa morda avizo oddaje! Ko poslušalec zasliši 'špico' oddaje, mora vedeti, da je tisti trenutek ura 20.00, da je sobota in da bo na sporedu ta-pa-ta in pa potem spet ta-pa-ta .... Tudi zelo poslušana in priljubljena oddaja Zimzelene melodije je ugasnila prav zaradi nevednosti vodstva in nasilnosti radijskih 'športnikov'.«
Dragan Bulič je človek, ki nima dlake na jeziku. Pove to, kar večina misli, a si ne upa. Tudi na podelitvi Viktorja, ki ga je dobil za življenjsko delo, je bil kritičen in seveda tudi nerazumljen. »Seveda sem se moral vprašati, zakaj mi na moji podelitvi za življenjsko delo igrajo tuji godci. Ali se je že kdaj zgodilo, da so v Beogradu na podelitvi 'Srbijanca leta' ali pa v Zagrebu na ' Hrvatu leta' prepevali slovenski pevci zabavne glasbe. Še nikoli! To je to in nič drugega!«