Ta svet je poln čudes!

Zgodbe | mar. '11

Ko je bila Marijana Ovčariček pred osmimi leti z možem prvič v Egiptu, je bil tam konec ramazana. Nepregledne trume ljudi so prišle v Kairo, da bi počastile konec praznika. Pomislila je, koliko jih je tu, mladih in brez perspektive, ki ne bodo imeli ne izobrazbe, ne služb ... Ta množica se bo morala nekoč zganiti, jo je prešinilo.

In morda so prav tisti, ki jih je takrat gledala v Kairu, konec januarja letos prišli na ulice in protestirali proti revščini, korupciji, despotizmu ... Izgnali so despota, vprašanje pa je, kako se bo zanje to končalo, razmišlja zdaj Marijana. Vojska bo verjetno poostrila disciplino, revščina bo še večja, saj bo manj turizma ...
Ko se je upokojila, sta z možem začela potovati. Odločila sta se, da bosta najprej obiskala daljne kraje, Evropo pa »hranita« za poznejše čase. V teh osmih letih sta potovala po Severni Ameriki, Južni Ameriki, zahodni Kanadi, bila sta v Afriki, na Islandiji, na Kamčatki v Rusiji, v Apuliji na koncu italijanskega škornja, pa tudi v Antaliji v Turčiji in v Iranu.
Marijana ugotavlja, da so ji potovanja odprla drugačen pogled na svet. »Predvsem sem spoznala, kako zelo je svet krivičen,« pove prizadeto. »Moja največja želja je, da bi nekoč vsi ljudje na svetu lahko živeli človeka vredno življenje. Vendar lahko domačinom pomagaš tudi kot turist, popotnik, že s tem, ko potuješ po njihovi deželi in kupuješ od njih stvari.« Na potovanjih so večkrat otrokom podarili kakšne stvari, včasih organizirano, včasih kar sami od sebe. Tako so na Kubo v neko šolo prinesli barvice in zvezke ter druge šolske potrebščine. Z možem sta tudi botra afriškim otrokom.
Vendar Marijana ne hodi po svetu zato, da bi opazovala krivice in neznanski prepad med bogatimi in revnimi, ampak zato, ker jo očara narava. »Toliko lepega sem videla. Ko sem se v šoli učila o puščavi, se mi je zdelo, da gre za nekaj neskončno pustega in neprijetnega.« Ko pa so globoko v libijski puščavi spali v šotorih in pod zvezdami, se ji je slika spremenila. »Ničesar ni bilo, le tišina, pesek, zvezde. Sipine so valovale, bosi smo lahko hodili po njih.«
Z možem ju zanima tudi dediščina starih kultur. »Kako ljudje živijo, se pokaže tako rekoč spotoma. Povsod sva srečala veliko prijaznih ljudi. Denimo v Iranu. Televizijska poročila nenehno prikazujejo jezne obraze, fundamentaliste in podobno. Ko pa prideš tja, jih vidiš drugačne. Skoraj vsak, ko vidi, da si tujec, te vpraša, ali kaj potrebuješ in ali ti lahko kako pomaga.«
Vso delovno dobo je bila zaposlena v tekstilni industriji. Službe se spominja z ljubeznijo, rada je delala, bili so dobra ekipa. Ukvarjala se je s plemenitenjem tekstilij in z razvojem, z barvanjem in barvami. »To je zelo zanimivo področje; na tisoče barvnih nians, ki jih želiš ustvariti, pa novi vzorci ...,« se še danes z navdušenjem spominja delovnih let. Ko se je upokojila, je nekaj let kot višja predavateljica na fakulteti vodila vaje iz barvanja tekstila. Zaposlila se je s srednjo šolo, potem pa ob delu postopno končala višjo in visoko ter tudi magistrirala. Ob študiju pa je našla dovolj volje in energije, da se je naučila še treh tujih jezikov: francoščine, nemščine in angleščine. Danes nič ne zavida mlajšim generacijam, saj povsod vladata tekmovanje in egoizem. Ko je sama hodila v šolo, so si s sošolci delili vse, tudi malico. Pomagali so si in bili so skupnost. Prav tako v službi.
Tudi pisati je začela po upokojitvi. Prvo knjigo, povest Vem, da si nekje, zlata ptica, je posvetila pokojni mami. Dokler je bila mama še zdrava, sta se z možem tudi sama težko prebijala. Ko pa jima je šlo bolje, je bila mama že bolna, tako da ji spet ni mogla nič dati. Želela pa si je, da bi ji, saj si mama nikoli v življenju ni privoščila ničesar, ves čas je samo delala. Zato je to svojo željo prelila v besede in opisala njeno življenjsko zgodbo. Ko je knjiga izšla, jo je veliko ljudi poklicalo in jo spodbujalo, naj še piše. Drugo knjigo V mesečini pomladne noči je izdala v samozaložbi, tretja Hodi ob meni in četrta Jaz, voyager pa sta izšli pri Celjski Mohorjevi družbi. Slednja, ki je izšla pred nedavnim, govori o generaciji njene hčere, ki se je rodila v obdobju socializma in odrasla v tranzicijskem kapitalizmu.
Marijana Ovčariček rada bere in piše, vendar o lepih stvareh in z izbranimi besedami, ne mara vulgarizma v literaturi in pisanja o nasilju, saj pravi, da je življenje tako ali tako dovolj kruto in težko.