Homeopatija se ukvarja s telesom in dušo
Špela Peternelj je ena od desetih zdravnikov homeopatov pri nas. Ti so tudi edini, ki se pri nas po zakonu smejo ukvarjati s homeopatijo. Vendar pa na tem področju vlada zmeda in s homeopatskim zdravljenjem se lahko ukvarja kar vsakdo, saj ni ustreznega nadzora. To jo zelo moti, saj, kot pravi, to homeopatiji ni v prid. Prepričanje, da homeopatija ne more škoditi, je namreč zmotno: če zdravilo ni pravilno izbrano, če ni pisano na kožo vsakega pacienta posebej, lahko naredi tudi škodo.
Dvajset let je delala kot splošna zdravnica, vendar z uradno medicino ni bila najbolj zadovoljna. »Sčasoma se je zdravstvena politika spremenila, da nisem mogla več delati tako, kot se mi je zdelo, da bi morala. Zdravniki smo imeli preveč pacientov, zavarovalnica je hotela, da jih imamo še več. Videla sem, da bi jim na katerega od drugih načinov, včasih samo s pogovorom ali pa s katero od komplementarnih medicin, lahko veliko bolje pomagala. Vendar ni bilo časa za to. Spoznala sem tudi, da samo z uradno medicino ne moreš pomagati vsem.«
Komplementarna medicina jo je zanimala že med študijem, čeprav je bila tedaj najbolj znana le akupunktura. »Takoj ko sem končala redni študij medicine, sem se začela izobraževati v akupunkturi. Ob tem sem spoznala pokojnega dr. Hribernika, ki je bil takrat zdravnik v Preddvoru. Bil je prvi pri nas, ki se je začel ukvarjati s homeopatijo in je tudi mene navdušil zanjo. Leta 1990 je bilo v Sloveniji prvo homeopatsko predavanje. Kmalu je bilo ustanovljeno tudi Slovensko homeopatsko društvo, v katerega sem se takoj vključila. Sprva nas je pod okrilje vzelo avstrijsko homeopatsko združenje. Trikrat sem se udeležila njihovih kongresov in v svoji ambulanti sem začela zdraviti tudi homeopatsko.«
Kot pravi, tega početja ni skrivala ni ga pa tudi ni obešala na veliki zvon. »Pustili so me pri miru, tako kot me tudi zdaj. Zdaj bi mi namreč lahko vzeli zdravniško licenco. To me sicer ne bi zelo prizadelo, morda bi se mi le nekoliko zamalo zdelo. Nisem pozabila uradne medicine in jo tudi spoštujem. Odločitev, da vrnem koncesijo za zasebno ambulanto, pa kljub temu ni bila preprosta. Takrat sem se odpovedala nečemu, kar je pomenilo varen, zagotovljen dohodek. Vendar sem se odločila, da tisto, kar sem do takrat delala, ni več to, kar bi si želela delati še naprej.«
Leta 2009 sta z možem odšla na sedemmesečno potovanje, saj je potrebovala čas za premislek in predah. Najdlje sta ostala v Indiji, vmes je tri tedne kot splošna zdravnica pomagala v tibetanski bolnišnici, od doma je prinesla tudi veliko zdravil.
Poldruga ura za pregled
Ko je začela delati kot homeopatinja, je imela po enega pacienta na teden, potem jih je bilo sčasoma pet, zdaj jih ima po trideset na teden. »Za prvi pregled odraslega pacienta porabim uro in pol, za prvi pregled otroka pa eno uro. Kontrolni pregled traja pol ure. Pacienti se namreč morajo po treh mesecih vrniti na kontrolni pregled. Takrat se vnovič poglobim v vse pacientove težave in vidim, kako poteka zdravljenje, kako se razvija. Na podlagi tega se lahko odločim, ali bom še dala isto zdravilo, ali bom dala močnejšega ali pa povsem drugega. Če gre za akutne težave ali za težave, ki trajajo kratek čas, sta potrebni ena ali dve kontroli. Potem je zdravljenje ponavadi končano. Pri resnih težavah in kroničnih boleznih pa lahko zdravljenje s homeopatijo traja tudi tri leta in v tem času mora pacient hoditi na kontrole. Če bolnik ne pride na kontrolni pregled, bi bilo bolje, da sploh ne bi začel z zdravljenjem.«
Kot pravi homeopatinja, k njej prihajajo zlasti ljudje, ki obupajo nad uradno medicino. Hodijo od zdravnika do zdravnika, a jim to ne pomaga. Med njimi pa so tudi taki, ki so bolj osveščeni, tesneje povezani z naravo in ki želijo živeti v skladu z njo ter se jim zdi, da uradna medicina tega ne daje, da je njen pristop preveč agresiven.
Ob tem pa Špela Peternelj pravi: »Menim, da je v zdajšnjem času treba uradno medicino izrabiti, kolikor se le da. So težave, ko pacientu svetujem, naj gre najprej k zdravniku, naj tam opravi vse preiskave, če pa tam ne bodo nič odkrili ali ne bodo znali pomagati, naj pride k meni. Karcinoma, denimo, ne morem zdraviti, preden svojega dela ne opravi uradna medicina. Imam veliko rakavih bolnikov, ki se zdravijo na onkološkem inštitutu, homeopatsko zdravljenje pa je dodatno. Kakovost življenja rakavega bolnika je s homeopatijo veliko boljša. Pri zdravljenju ima bolnik manj težav in daljše preživetje.«
Ena od značilnosti homeopatskega zdravljenja je, da se homeopati posvečajo tudi duševnosti bolnika. »Psihične težave so po hierarhiji simptomov najbolj pomembne in odločilne pri izbiri zdravila. Kot homeopatinjo me zanima vse, kar je povezano z duševnostjo. Pacient mi pove, česa se boji, kdaj se tega boji, kakšen je po temperamentu: ali je kolerik, ali je zamerljiv, je zelo natančen ali bolj površen tip človeka. Je ljubosumen in zakaj? Ali mu tolažba pomaga? Najprej pacientu pustim, da mi sam pove, kakšne težave ima. Potem ga še dodatno sprašujem in mu zastavljam ciljna vprašanja. Tako lahko izločam možna zdravila in počasi ugotovim, katero je tisto pravo. Za to pa je potrebnega veliko znanja. Praktično ves čas študiram. Knjige odnesem s seboj tudi na dopust. Več se izobražujem, bolj vidim, koliko mi še manjka,« pove.
Kje pa Špela Peternelj črpa energijo zase? »Najprej na potovanjih. Vsako leto grem večkrat na daljše potovanje. Šport je druga stvar, ki me notranje sprosti in napolni. Veliko tečem in kolesarim. Uspehi v homeopatiji, ki jih doživljam, pa me prav tako ženejo naprej in mi dajejo energijo.«
OKVIR: Nikoli ne odsvetujem zdravljenja z uradno medicino, sploh ne pri hudih boleznih.
